»Da bi utrdili svojo vero v smisel življenja – z drugimi besedami, da ne bi izgubili svoje samopašne stave – starši in zdravniki, ne da bi jih kdo prosil, ustvarjajo življenje.«[1]

Mieko Kawakami Fotografija: Nina Pernat

»Počakaj, te vežem v pisarno k ambasadorki,« je rekla Nina, bivša sošolka z Oddelka za japonologijo. Pred tem sva se pogovarjali o tem, da je bila Dr. Ana Petrič Polak, ambasadorka Slovenije na Japonskem, na kosilu z Mieko Kawakami, kar se mi je zdelo čisto nepredstavljivo. Tisti pomladni dan smo se potem dogovorili, da bomo s skupnimi močmi poskušali ta izjemni roman prinesti v slovenski jezik. Breasts and eggs sem v angleškem prevodu prebrala prejšnje poletje in o njem mi je še danes težko govoriti, kot mi je težko govoriti o stvareh, v katerih se preveč prepoznaš in prepogosto prestopijo prag udobnega. V knjigi sem zasledila toliko misli, ki bi bile lahko dobesedno vzete iz mojega vsakdana. To, da sem imela priložnost z avtorico celo poklepetati, je bil zagotovo eden izmed vrhuncov letošnjega festivala Fabula.

Pravkar ste bili nominirani za mednarodno nagrado man booker za roman Heaven, vaše delo Vsa moja poletja je na vseh najbolj prestižnih lestvicah obveznega branja. Kakšen je vaš pisateljski proces in ali verjamete v navdih?

Joj, sama o sebi ne razmišljam tako ... vsaj ne na neki osebni ravni (smeh). Lahko povem, da pišem približno štiri ure dnevno in medtem popijem tri litre vode. Zadnje čase me zanima, ali obstaja povezava med ritmom požiranja vode in ritmom pisanja stavkov. Zjutraj, preden začnem pisati, pa poslušam Mozartov 21. klavirski koncert, 2. stavek, in Beethovnovo 14. sonato za klavir, 2. stavek. Ponavadi, če res ne čutim navdiha, glasba pomaga.

Zakaj pišete?

Nočem, da me ljudje berejo, ker želijo od mene dobiti nekakšno ultimativno resnico. Ampak če bi lahko preko svojega pisanja svojim bralcem dala nekaj, so to neopisljive slike in teksture. Veliko bi mi pomenilo, če bi v času, kjer je vse minljivo in se vse nenehno izgublja, lahko predala naprej spomin na neko podobo, opis nekega prizora, ki bi z bralci tudi ostal.

Leta 1993 ste napisali kratko zgodbo (Chichi to ran) Prsi in jajčeca. Potem ste napisali roman Vsa moja poletja (Natsumonogatari), ki nekako nadaljuje in širi prvotno kratko zgodbo. Nekako ste »reciklirali« oz. ponovno uporabili tudi protagonistke.

Ko sem začela s pisanjem, sem napisala kratko zgodbo o protagonistkah mojega kasnejšega romana Vsa moja poletja – o Natsuko, Makiko in Midoriko. Slutila sem, da obstaja veliko sodobnih problematik in tem, ki me bodo še zanimale, ampak nisem še imela pisateljske veščine, ki je potrebna, če želiš napisati veliki roman oz. veliko zgodbo. Deset let pozneje, potem ko sem dolgo iskala svoj jezik, veliko pisala in preizkusila več različnih stilov naracije, sem zaslišala glas, ki mi je govoril: Nisi še napisala dovolj. Ponovno sem se lotila romana in napisala Vsa moja poletja.

Vse protagonistke v romanu imajo izjemno močen glas. Ali veste, kako se bo končala zgodba vaših protagonistk, preden začnete pisati roman?

Vse protagonistke razumem in vem, iz kje izhaja njihova pripoved, ne morem pa reči, da so mi vse tudi osebno zelo blizu. Like v svojih delih ustvarjam tekom pisanja in njihove značaje prilagajam potrebam, ki jih narekuje potek romana.

Kaj menite glede zahodnih kritikov in recenzij vašega dela?

Pogosto berem svoje recenzije, tuje in domače, torej japonske. V tujini pogosto moje pisanje označijo za pisanje »o Japonkah«, česar pa seveda na Japonskem ne razumejo na takšen način. Roman Vsa moja poletja odpira različne teme, seveda pa vsak bralec najde tudi problematiko, ki nagovarja prav njega  – kar se seveda razlikuje od bralca do bralca. Veliko mi pomeni, da ljudje knjigo berejo na različne načine. Ampak ko bralci pišejo, da so uživali v načinu, na katerega sem opisala zahajanje sonca, v zgoščenosti mojih stavkov in opisih prizorov smeha, me to zelo veseli in spodbudi k nadaljnjemu pisanju.

Kaj je po vašem mnenju najpomembnejše vprašanje v razpravi o splavu in umetni oploditvi?

To, da se zavedamo, komu je oboje zares dostopno.

Darovanje sperme je na Japonskem anonimno. Kakšno je vaše mnenje o dilemi, kako pomembno je poznati svoje korenine?

O tem je na Japonskem veliko različnih mnenj in na splošno se o tem veliko razpravlja. Je pa glede tega pri nas vseeno težko izraziti svoje misli. Pri pisanju knjige Vsa moja poletja sem prebrala zapis nekoga, ki je iskal svoje korenine, svoje biološke starše. Med iskanjem je našel le žalost in trpljenje. Zdi se mi, da starši o svojih otrocih razmišljajo kot o svoji lastnini, ampak temu ni tako. Otroci so avtonomna živa bitja. Vsak otrok bi moral imeti pravico, da pozna svoj izvor.

Fotografija: Nina Pernat

Kako razmišljate o sodobnih Japonkah? V čem se razlikujejo od prejšnjih generacij?

Za Japonsko lahko rečemo, da se je zelo spremenila. Lahko pa tudi trdimo, da se ni spremenila popolnoma nič. Posilstvo so na primer prepoznali kot kaznivo dejanje[2], spolno nadlegovanje, za katerega je nekoč veljalo, da je sprejemljiv aspekt delovnega okolja, pa zdaj ostro obsojamo. Še vedno pa recimo poročeni pari ne smejo imeti različnih priimkov in ženske ne smejo same vzeti jutranje tablete. Še vedno moramo veliko spremeniti.

V svoji knjigi se ukvarjate predvsem z ženskami in težavami ženskega telesa. Ali lahko moški bralec to knjigo sploh zares razume?

Seveda. Spol in spolnost sta na začetku vsake individualne percepcije sveta. Kljub temu pa nam je vsem skupno vprašanje: Zakaj smo prišli na ta svet, zakaj smo bili rojeni in zakaj umremo? Skupno nam je tudi to, da smo kot posamezniki popolnoma nemočni. Mislim, da vsa zmeda in anksioznost ter dvomi, ko drug drugega ne razumemo, lahko postanejo priložnost, da posežemo po problemih, ki niso izključno naši in jih začnemo osmišljati skupaj.

 

[1] Citat iz knjige Vsa moja poletja 

[2] Zakon še vedno dovoljuje obtožbo o posilstvu le, če je bilo uporabljeno »nasilje ali ustrahovanje«, razen v primerih, ko skrbniki zlorabljajo svoje otroke. (Vir: Japan's secret shame, BBC)

Knjigo Mieko Kawakami Vsa moja poletja, ki je v prevodu Nine Habjan Villarreal in Domna Kavčiča izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.