Pred nekaj tedni je po pošti prispela plošča Arbos estonskega skladatelja Arva Pärta. Letnik 1987, z oznako münchenske založbe ECM, v izjemno dobrem stanju. Arbos ni pretirano redek ali kulten album, zato sem zanj odštel približno toliko, kot bi v drogeriji na Čopovi plačal za vinilno reizdajo Kind of Blue ali Houses of the Holy. Ko sem odprl pošiljko in pokukal v ovitek, sem z otroškim navdušenjem, podobnim tistemu, s katerim sem pred lokalno trafiko kot otrok odpiral paketke s sličicami košarkarjev, ugotovil, da me čaka nekaj dodatnih presenečenj. Božič sredi poletja! Plošči je bilo priloženo prgišče skrbno izrezanih člankov o Pärtu iz časopisov in revij tistega časa, zraven pa je bilo tudi pismo, ki ga je originalni lastnik albuma prejel, ko je ploščo pred skoraj natanko tridesetimi leti tudi sam po pošti dobil na dom.
Po eni strani se sprašujem, zakaj bi sploh kdorkoli želel kupiti tisti Kind of Blue na Čopovi. Če se zavedamo, da je vinil fetišizacija, da z njim iščemo neko avtentičnost, ki smo jo kdove kdaj izgubili, potem neka plata, natisnjena dvajset let po glasbenikovi smrti in postavljena na polico zraven šampona, keramike in (slastnih) nemških sladkarij pač ne more zadostovati, mar ne? Po drugi strani pa se zavedam, da sem tudi sam vse pomembne vlake že zdavnaj zamudil. Tistega na prelomu tisočletij, pred povratkom gramofonov, ko si lahko za drobiž dobil najlepše dragulje zlate ere hip hopa. Pa tistega v osemdesetih, ko je haral CD, in za near mint Pharoaha Sandersa in Alice Coltrane še ni bilo treba odšteti trimestne številke. In nenazadnje tistega najbolj magičnega, ki je vozil najdlje.
Zbiranje bluesovskih plošč v drugi polovici dvajsetega stoletja je moralo biti res nekaj posebnega. Pozabljeni dragulji, skriti pod verandami barakarskih naselij, v škatlah s šaro na vrtnih razprodajah, v kupih plošč po en dolar v zaprašenih antikvariatih. Smešno majhne naklade, krhek šelak in skrivnostni, pozabljeni glasbeniki z biografijami, dolgimi besedo ali dve. Hari Kunzru v svojem novem romanu White Tears proces vešče opiše: ko sledimo dvema newyorškima zbirateljema, ki se v svojem velikem avtomobilu odpeljeta na še vedno segregiran Jug, kjer trkata na vrata kolib črnskih družin in povprašujeta po pozabljenih 78-kah, vse skupaj spominja na iskanje izgubljenega zaklada v napeti fantazijski pripovedi. Sedanja analogija tega početja, s katero avtor plete kompleksno zgodbo, je, zanimivo, a ne presenetljivo, še bolj fantazijska. V današnjem času je take vrste zbiranje namreč domena bogatih izbrancev, članov takorekoč skrite skupine fanatikov, ki so za svojo nagrado pripravljeni odšteti ogromno časa in denarja.
Kljub temu da velika večina romana opisuje lov na izmuzljivo ploščo izmišljenega Charlieja Shawa, pa White Tears v bistvu ni knjiga o zbiranju plošč. Je knjiga o minevanju časa, identiteti in kulturni apropriaciji. Kunzrujev čas je zelo fluiden: po eni strani se nanj z mementovskim narativnim preskakovanjem sploh ne ozira, po drugi strani pa prav čas knjigo ključno determinira. Je veter, ki briše sledove minljivega ustvarjanja, hkrati pa nekakšen monumentalni urobor, ki se nenehno seseda sam vase. Seth in Carter, protagonista iz današnjega časa, ponavljata napake Chesterja in JumpJima, zbiralcev izpred petdesetih let, perpetuirata uležane vzorce in iz spanca budita stare duhove. White Tears je na ta način konkretizacija strukturalistične teorije, kjer se na fiksno ogrodje neke ideje vedno znova pripenjajo njene različne konkretne manifestacije. Še več, je ilustracija arhetipa in arhetipske podobe: ko Kunzru o zvoku piše na marconijevski način, torej kot o nečem, kar nikoli ne izgine, ki je na nek način analogno času, zvok postane nujen, samoumeven del kolektivne podzavesti, ki se vedno znova udejanja v različnih arhetipskih podobah.
Skupno prapočelo različnih glasb pa seveda ne izključuje partikularnosti, vezanih na posamezne družbene skupine in nenazadnje tudi rase. In ravno to je najbolj aktualna poanta Kunzrujeve knjige, v kateri je blues prizma, skozi katero pisatelj lomi pereče probleme rasizma in prisvajanja kulture. Črnci so v Združenih državah Amerike v nadvse kompleksnem položaju. Odmislimo Trumpa in se vrnimo v Obamov čas. Imamo torej črnskega predsednika in popularno kulturo, ki tako rekoč popolnoma sloni na črnskem umetniškem izrazu. Predpostavljali bi, da je to le končni odraz napredka, zaključna zmaga sentimenta, ki se je z ulic in iz vsakdanjika organsko razširil v najvišje družbene sfere. Temu žal ni tako, temnopolti so na najbolj osnovnem nivoju vse prepogosto še vedno drugorazredni državljani. Zato je poblagovljenje bluesa, nečesa tako neločljivo povezanega s črnsko izkušnjo, nečesa takorekoč svetega, tema, ki večslojnost celotne problematike koncizno povzame.
V predzadnji epizodi prve sezone Atlante, televizijske serije Donalda Gloverja, v kateri se neobremenjeno, nemalokrat absurdistično eksperimentiranje prepleta s prizemljeno pristnostjo, se pojavi Craig, belec, ki je črnsko kulturo tako vseobsegajoče posvojil, da je postal bolj črn od svoje temnopolte boujee partnerke. Tip je karikatura, bil je član črnske bratovščine na faksu, njegove abstraktne slike je s svojimi izjavami navdahnil Malcolm X, Gloverjevemu liku Earnu pa svetuje, da mora čimprej obiskati Domovino, torej Afriko. Earnu je za Afriko seveda bolj ali manj vseeno, in ravno v dinamiki, ki jo ta scena vzpostavi, je nazorno prikazano paradoksalno stanje, o katerem se je razpisal Kunzru, kjer se belci srednjega in višjega razreda postavljajo v vlogo varuhov bluesa. Tok misli je očiten: ker smo blues poslušali, kurirali, zbirali, ker smo svoje plošče urejali po abecednem vrstnem redu, ker smo jih imeli na konstantni temperaturi in jih čistili s protistatično krtačko, medtem ko ste vi na svoje izročilo popolnoma pozabili, blues pripada tudi nam. Gre za problematično stališče, ki pa nima popolnoma trhlih temeljev.
Zgodovinopisje pravi, da so belski zbiralci najzgodnejše bluesovske plošče verjetno res rešili pred pozabo, hkrati pa je jasno, da tudi v zadnjih desetletjih bluesu občutno več pozornosti kot mladi črnci namenjajo mladi belci. Lahko torej govorimo vsaj o neki vzajemni koristi, pomirjeni simbiozi? Pod črto težko, saj se neizbežno spomnimo na realnost, s katero se mora vsak dan spopadati kopica temnopoltih državljanov v bolj in manj odročnih vogalih Združenih držav, tak način ohranjanja črnskega izročila pa ima svojo ceno. Plošče, ki so jih, tako kot v Kunzrujevem romanu, lastnikom dobesedno iztrgali iz rok, se pol stoletja kasneje prodajajo za perverzne cene. Niso več nekaj, kar se posluša, temveč nekaj, kar se ima, izgubile so svoj originalni smoter. Taka komodifikacija pa črnsko izkušnjo v bistvu briše, ne ohranja, saj jo zvede na mit. Katarza belega poslušalca je nekako obratno sorazmerna s količino človeškosti, ki jo črnskemu umetniku uspe pripisati. Ker se zbiratelj s poslušanjem poskuša znebiti občutka krivde, je njegov motiv v svoji esenci torej predvsem sebičen. Nenazadnje se tudi Kunzru, ko White Tears popelje v sfero nadnaravnega, ujame v lastno past. Povračilo za dejanja iz prvega dela knjige je namreč osnovano na stereotipu, še enem v vrsti napačnih spoprijemanj z drugo kulturo. Pisateljevo pojmovanje črnskega boja za pravico je odmev najbolj eksplicitnega orientalizma, saj maščevanje ne poteka na racionalni ravni oziroma niti v dejanskosti. Njegovi bojevniki so ezoterični duhovi, plod klišejskih kulturnih reprezentacij o primitivnih črncih, ki verjamejo v voodoo in prakticirajo hoodoo, ki so od nas popolnoma drugačni in ki živijo v čisto svojem svetu.
Ameriški rasizem je izrazito kompleksen. Nimam utvar, da je besedilo, ki ga berete, karkoli razjasnilo. Nasprotno, prepričan sem, da tudi moje pisanje na nek način pade v isti koš z vase usmerjenim pokroviteljstvom zbirateljev bluesovskih plošč, connoisseurjev hip hopa in Craiga iz Atlante. Da torej prav nič konkretnega ne reši, da je samemu sebi namen. Pa vendar: če predpostavljamo, da gre za težavo, ki se začne na strukturni ravni, se zdi ravno ta sfera tista, ki ima največ potenciala za doseganje sprememb. Zato pišimo, zbirajmo in poslušajmo, a o vsem tem tudi nenehno razmišljajmo, saj nekritično konzumiranje kulture vodi le v eno smer, tisto, ki se v Združenih državah Amerike odraža v popolni, absurdni, neverjetni diskrepanci med realnim stanjem vsakdanjika in lažnivim ogledalom popularne kulture.
