AirBeletrina - Človek včasih potrebuje več ušes, ki poslušajo
Kritika 19. 9. 2021

Človek včasih potrebuje več ušes, ki poslušajo

Ilustracije iz knjige Tronci.

K nam zadnje čase na obisk prihaja Tonko Bažič. Glede višine, teže, barve las in sorodnih lastnosti si nismo čisto na jasnem, je pa jasno, da obožuje in obvlada družabne igre; vedno se pojavi takrat, kadar mlajšima dvema za dobro igro zmanjka en igralec (remi in tarok je menda dosti bolj zabavno igrati v troje kot v dvoje), po igri pa ponavadi izgine kot kafra. Na sumu ga imamo, da pred tem poje še kakšen piškot. Zdi se podobno priročen kot Tronci, Izidorjev dober prijatelj z izbranim okusom za avtomobile, na katerega se lahko človek zanese, če doma nima bratca ali sestrice, predvsem pa se skoraj vedno (ob nedeljah rad malo dlje poleži in takrat se ne pusti motiti) oglasi na telefon, pa četudi gre za telefon domače izdelave  ̶  iz kartona.

Izidor je deček s Primorske, bralci ga spoznamo, ko hodi še v tretji razred, ob koncu knjige pa je za spoznanje, dve ali tri modrejši in hodi že v četrtega. Živi z mamo in tatom, strašno rad bi imel pa tudi bratca ali sestrico. Predvsem pa je Izidor iznajdljiv fant. Ker mu tata noče kupiti kosilnice in motorne žage, si ju izdela sam, in ker je osamljen, si omisli prijatelja, ki ga potem kar naprej kliče  ̶  Troncija. Tronci je tisti, ki mu Izidor vse razloži, predvsem kadar je vsega preveč in deček, kot je Izidor, potrebuje na drugi strani slušalke eno veliko uho, ki posluša. Tako med šolskimi počitnicami Tronci, skupaj z njim pa tudi bralci, bolj malo sliši Izidorja, bolj pogosto pa sta povezana, kadar se Izidorju zatrese svet. Skupaj s Troncijem bralci spremljamo Izidorja, ko mamica pri njem naroči zibko za dojenčka in ob dolgem pogovoru skupaj z mamico in očkom zaspi kar na kavču. Pa tudi ko očka mamico, ki se nenadoma slabo počuti, odpelje v bolnico, kasneje pa Izidorju razloži, da se je dojenčku ustavilo srce. Izidorja spremljamo tudi v šoli in na treningih košarke, kamor hodi s sosedom Simonom. Tam je glavni Kevin, ki Simona zmerja z malo ščetko, Izidorja pa z grinto, dokler Izidorju ne prekipi in se vse še bolj zaplete. V takih trenutkih dečki, kot je Izidor, še kako potrebujejo eno uho, ki posluša, pa čeprav imajo ljubeča mamo in tata, ki znata prisluhniti, in dva dobra prijatelja  ̶  sošolca Petra in soseda Simona.

Natašo Konc Lorenzutti poznamo predvsem po realistični prozi za mlade bralce, ki tenkočutno odstira njihov vsakdanjik, z vsemi njegovimi plastmi, tudi tistimi, ki bi jih v družbi včasih raje pustili zakrite. V Tronciju tako naslavlja tudi otroško soočenje s spontanim splavom in medvrstniškim nasiljem. Troncija lahko prebiramo kot na poglavja členjen roman ali pa zbirko trdno povezanih kratkih zgodb. Kot tak se vpenja v niz del, ki jih lahko štejemo med najboljše in (pri bralcih in kritikih) najbolj priljubljene iz opusa Nataše Konc Lorenzutti: od zbirke kratkih zgodb Kakšno drevo zraste iz mačka, preko knjig o Niki (Kdo je danes glavni?, Zvezek in brezvezek) do knjige Nisem smrklja, kjer je glavna junakinja Polona, smrklja iz naslova, stara približno toliko kot Izidor. Za vse naštete naslove velja, da Konc Lorenzutti skozi kratke zgodbe ali poglavja odstira družinski vsakdan, ga barva s posrečenimi humornimi domislicami in z občutkom za otroško »videnje« sveta. Ustavlja se tudi ob najbolj grenkih vprašanjih, od bolezni v družini do smrti domačega ljubljenčka, ki pa jih pretresa v kontekstu povezanih, ljubečih družin, kjer se vedno najde kakšno uho, ki posluša, in ramo, na katero se da nasloniti.

Vsem naštetim knjigam so skupne tudi bogate ilustracije bodisi Tanje Komadina (Kdo je danes glavni?Zvezek in brezvezek) bodisi Ane Zavadlav (Kakšno drevo zraste iz mačka, Nisem smrklja). Slednja je ilustrirala tudi Troncija. Izvrstno je ujela trenutke iz družinskega življenja in se pri tem poigrala s kartonom. Pa ne v smislu kolaža, karton Ane Zavadlav je »le« narisan (tako kot je Izidorjeva kosilnica »le« iz kartona), iz njega pa sestoji dobršen del Izidorjevega sveta. Zdi se, da je kartonast tudi Tronci, ki sicer malo spominja tudi na Kljukca s strehe, verjetno najbolj znanega literarnega namišljenega prijatelja izpod peresa Astrid Lindgren. Nenazadnje sta si Tronci in Kljukec tudi sicer malček podobna: odrasla, a vendarle še malo otroka, zelo človeška, a vendarle posebna, malo ogledalo, malo želja, malo nekaj čisto svojega.

Ob branju Troncija se nam lahko postavi vprašanje, koliko namišljeni prijatelj še spada v svet (približno) devetletnika, ki je vendarle že velik fant, ki bere in piše, se uči o stalaktitih, satelitih in manjšinskih skupnostih. A če smo čisto pošteni, luksuz dodatnega ušesa devetletniku, še posebej takšnemu brez bratcev in/ali sestric, pride zelo prav. Prijatelji, kot sta Tonko Bažič in Tronci, pridejo, ko jih človek potrebuje, z ene strani se zdijo zelo oprijemljivi (nosijo bombone ali pa kradejo piškote), z druge so čista domišljija in obe plati sta naenkrat tu. Tudi kompleksno naravo tovrstnih prijateljstev uspe Nataši Konc Lorenzutti spretno ujeti v zgodbe. Morda pa ima Izidor tako dobrega in posebnega prijatelja na drugi strani slušalke tudi zato, ker zvečer bere več milimetrov debele knjige.

V večplastnosti družinskega življenja, ki ga pred nami odstirata tako Nataša Konc Lorenzutti kot Ana Zavadlav, lahko uživajo mladi in starejši bralci. Še toliko večja škoda torej, da je ustvarjalcem v knjigo ušlo nekaj napak, ki bodo zmotile pozornejše bralce. Peter in Simon, Izidorjeva prijatelja, sta se na strani 83 malo pomešala. Peter, tisti s sestro Nejko, je postal Simon, Nejko je pa obdržal. V enem od začetnih poglavij pa je suha južina postala pajek.

Izidor se Tronciju pohvali, da bere že dvanajst milimetrov debele knjige. Tronci ima sicer štirinajst milimetrov, a ga kljub temu priporočam v branje Izidorjevim sovrstnikom. Na poglavja členjena knjiga je še posebej primerna za večerno branje, zaradi zračne postavitve in ilustracij pa se strani obračajo še hitreje. Po drugi strani je Tronci še kako primeren tudi za skupno branje, najbolje tako, kjer se skupno branje nadaljuje tudi v skupni pogovor, kadar se malim poslušalcem poraja še kakšno vprašanje, razmislek ali pomislek, ali pa takšno, kjer mladi poslušalci po prebranem še malo posedijo v naročju, ker je treba slišano v tišini še malo premisliti. Nenazadnje je Tronci primeren tudi za vzporedno branje, kjer se bralci iz različnih svetov naknadno srečajo ob pogovoru ali pa so samo vsi skupaj bogatejši za dobro zgodbo ter kakšno spoznanje o telefonih, kosilnicah, motornih žagah, zibkah, avtomobilih in kar je še takšnega.

Nataša Konc Lorenzutti: Tronci, Mladinska knjiga, ilustracije Ana Zavadlav, Ljubljana 2021.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS«.