City of Stars

iti, hoditi / ne, ker to hočeš / ne, ker je treba / ampak ker tukaj / razen te hoje / drugega ni
Kajetan Kovič, Navodilo za hojo

 In še drugi odgovor na vprašanje mojega ljubega vpisanega bralca: zakaj se človek odloči prehoditi Apalaško pot?

Razlogi za tako odločitev so res številni in nisem še spoznal pohodnika, da bi šel na pot zgolj zaradi enega. Še več: naši razlogi nikakor niso enoznačni. Z Marnie, na primer, sva tako med drugim tu zaradi Zelenega tunela, a imava glede tega mešane občutke: po eni strani si Tunela želiva, po drugi se sprašujeva, ali ni samo njuejdževska nakladancija, in po tretji se ga tudi malo bojiva; vsaj nekateri trdijo, da je to lahko zadnja stvar, ki jo boš doživel, trdijo, da se mu reče zeleni, ker je že marsikoga zreduciral v zelenjavo in podobno.

Tako res ne vidim smisla v kakšni klasifikaciji razlogov, da prehodiš Apalaško pot. Smisel pa vidim v navajanju niza pomenljivih primerov. Začnimo pri največjih legendah.

Prvi, ki je pot prehodil v celoti kot section-hiker, torej v daljšem obdobju in po delih, je to storil še pred njenim uradnim odprtjem leta 1937: Myron Avery. Gotovo je preprosto rad hodil, seveda, to velja za prav vsakega, ki prehodi toliko kilometrov. A Averyja je po celi Apalaški poti nedvomno gnala tudi velika natančnost, saj je pred sabo vedno rinil merilno kolo, s katerim je premeril vsako ped poti. In celo pot je prehodil, ker je rad igral šefa in ker je bil tiste vrste človek, ki si ne more pomagati, da ne bi imel vseh in vsega pod nadzorom.

Naslednja legenda je bil prvi, ki je prehodil pot kot thru-hiker, torej v celoti v obdobju ene pohodniške sezone: Earl Shaffer. Da mu je to uspelo, sploh leta 1948, ko je bila pot v zelo slabem stanju, mu mnogi enostavno niso verjeli; svoj podvig je moral nazadnje dokazati na zaslišanju pred komisijo veljakov Konference Apalaške poti. Toda pomembneje za razumevanje njegovih vzgibov je, da je pot kot navdušen pohodnik načrtoval že konec tridesetih, in to skupaj s svojim prijateljem Winemillerjem. A potem je prišla druga svetovna vojna in Winemiller je za vedno ostal na Iwo Jimi. Shaffer je tako na pot krenil sam, v upanju, da bo dolgi pohod omilil izgubo prijatelja in hude vojne spomine. Upanje na nov začetek, kakršnega si želijo tudi mnogi današnji pohodniki, ki so se vrnili iz vojn, močno sije izmed vrstic njegovega potopisa Hoja s pomladjo, prvega izmed desetin objavljenih zapisov o poti. Shaffer je mir na poti iskal še dvakrat, zadnjič pri devetinsedemdesetih.

Trpki so bili tudi vzgibi ženske, ki je pot prva prehodila naenkrat in še danes drži naslov najstarejše ženske med thru-hikerji: Emma Rowena Gatewood. Rojena 1887 je bila prava rovtarka z zahodnih obronkov Apalačev. Kot taka se je tudi zgodaj poročila, rodila enajst otrok in v zakonu hudo trpela: mož je ni zgolj pretepal, »dostikrat jo je premlatil, kot da ni jutrišnjega dne,« vedo povedati še živeči potomci, tepel jo je tako hudo, da je morala večkrat v bolnišnico z zlomljenim tem, počenim onim. Nekaj let zatem, ko se je končno uspela ločiti, pa je v National Geographicu prebrala članek o Shafferjevem podvigu in si rekla: »To bi bil hec, če bi tudi jaz šla na takle sprehod!« Ko je leta 1955 dejansko prehodila Apalaško pot, ji je tako za šotor kot za pelerino služila kopalniška zavesa in vso borno opremo je nosila v culi, ki si jo je sešila sama. Svojo prvotno oceno Apalaške poti je v enem izmed intervjujev po prehojeni poti popravila: »To ni bil hec!« A tudi ona jo je prehodila še dvakrat, zadnjič pri petinsedemdesetih.

Že iz nazivov, ki so jih nadeli tem legendam Apalaške poti – prvi, najstarejša ipd. –, je očitno, da je izstopajoč vzgib pohodnikov tudi tisti po samodokazovanju. Tega je mogoče zadovoljiti na tisoč in en način. Najdaljši section-hike je trajal kar 46 let. Najhitrejši thru-hiker je trenutno Karl Meltzer: Apalaško pot je pretekel v 45 dneh, 22 urah in 38 minutah. Najstarejši thru-hiker je bil star prek 80 let. Warren Doyle je rekorder po tem, kolikokrat je prehodil pot: šestnajstkrat. Najmlajši človek, ki je prehodil pot, je bilo petnajstletno dekle.

Hodi se tudi za dober namen. Nekdo je vseh 3500 kilometrov prehodil na berglah, da bi opozoril na tegobe invalidov. Več slepih je šlo po njej s psom vodnikom, med drugim Bill Erwin, ki je po lastni oceni pri tem padel najmanj pet tisočkrat. Eden najtežjih pohodnikov, ki je prehodil celotno pot, je imel na koncu 170 kilogramov, dva več kot na začetku, kajti hodil je za vse ljudi obilne postave, in zaklel se je, da ne bo na poti izgubil niti enega kilograma; mnogi se namreč nanjo odpravijo tudi zato, ker je znano, da pohodnik na njej v povprečju izgubi 15 kilogramov.

Dostikrat se gre na pot tudi zato, da se poudari, da si nekaj posebnega. Hot Dawg je vrh nahrbtnika prenašal svojega ljubljenčka, mačka Stubbyja. Ta je vsekakor postal zvezda; na poti se še danes govori, kakšen mir pred mišmi je bil v bivakih, kadar je prenočil v njih … in kako podvojeni so bili navali sestradane golazni v noči po mačkovem odhodu. A to nikakor ni bil edini maček na poti: Ziggy Jima Adamsa naj bi sam prehodil skoraj 3000 kilometrov; izpustiti je moral le parka Great Smoky Mountains in Baxter, kajti tamkajšnji pazniki so vnaprej izvedeli, da z Jimom prihajata, pa so vse napise »psom vstop prepovedan« odstranili in na njihova mesta namestili »ljubljenčkom vstop prepovedan«. Spet nek tretji pohodnik je celo pot prehodil v škotskem kiltu. Njegova teorija je namreč bila, da se je občasnemu razkazovanju zasebnih delov svojega telesa lažje privaditi kot eni morebitnih posledic dolgotrajnega pohoda: do krvi odrgnjeni mošnji.

Nekateri pohodniki so tu predvsem zato, da bi se radostili nad lepoto Božjega stvarstva in ga slavili: kot številni amiši, ki jih srečujem in s katerimi rad kakšno rečem med pripravo večernega obroka, kajti ti plahi ljudje znajo iz najbolj preprostih sestavin pripraviti slasten obed. Mnogi drugi pohodniki, s katerimi sem govoril, so pustili službo, v kateri so bili nesrečni, ali pa so službo izgubili. Po mnenju nekaterih sta razlog za skokovit porast števila thru-hikerjev v zadnjem desetletju ravno gospodarska kriza in posledično spremenjeni odnos Američanov do dela. Ker imajo v vse večjem številu občutek, da so za delodajalce zgolj proizvodni strošek, ki ga gre znižati, se je premosorazmerno znižala zvestoba zaposlenega do delodajalca; če mu slednji preseda, zdaj toliko lažje da odpoved in naredi kaj zase, gre recimo na krepek sprehod.

Številni pohodniki so si vzeli pol leta za pohod pred fakulteto ali prvo službo. Tistega večera ob zavetišču Tray Mountain smo razločno slišali vsako besedo, ki jo je v telefonskem pogovoru z nekim pohodnikom izrekla njegova soproga, tako je tulila v telefon. Ko mu je nazadnje zagrozila, naj se takoj vrne domov, sicer se bo ločila, pa je gospod samo še olajšano izdahnil: »Daj se! Prosim!« In prekinil zvezo. Najbolj hudo ti postane ob tistih, ki se na poti postavljajo na noge po smrti enega najbližjih.

Določene tipske fraze slišim znova in znova. Potreboval sem čas, da si prezračim glavo. Ali pa: Vedel sem, da bo to moja zadnja priložnost. In: Želel sem si okrepiti telo. Splesti tesnejše vezi s prijatelji. Se stopiti z divjino. Se počutiti bolj živ. Premagati samega sebe. Trpeti. Se spokoriti. Razmisliti. Se veseliti. Nekateri, kot izvrstni potopisec Moore, pa so prepričani, da si večina pohodnikov želi predvsem uživati v preproščini pohodniškega življenja, pobegniti iz civilizacijskega vrta poti, ki se cepijo.

S Supertrampom sva tega večera čisto sama. Za tabor sva si izbrala eno izmed »pleš«, vrhov brez dreves, vrhov, na katerih rastejo zgolj mahovi in trave. Taborni ogenj ugaša, noč je že, po dolgem času, ki sva ga preživela pod gostimi gozdnimi krošnjami, nad sabo vidiva zvezde. City of Stars!

»Nič ne razmišljal, samo usekaj,« nenadoma reče Supertramp. »Reciva, da gre za življenje in smrt in moraš ta trenutek izbrati najpomembnejši razlog za to, da si tukaj: daj, kateri je?«

Za prvo silo mu prevedem Navodilo za hojo.

 

Jakob J. Kenda se s svojimi zapisi redno javlja z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko "Apalaška pot" na desni.