Daljši roman naj bi odražal svoj čas. Od Vojne in miru ali ciklusa Človeške komedije ne pričakujemo le tega, da nam bosta povedala neko zgodbo; od njiju si obetamo tudi celovit portret navad, družabnosti in razmerij, značilnih za Rusijo ali Francijo na začetku 19. stoletja. Daljši romani, se pravi besedila nad 400 ali 500 strani – oziroma dela, ki jih z manj tehničnim izrazom imenujemo »špehi« – pa imajo tudi neko drugo razmerje s časom. Dolg roman se mora soočiti z nalogo organizacije pripovednega časa. Urediti mora to dolgo trajanje, opisano na tisoč ali več straneh.
Vzemimo par primerov. Tolstojevi romani – vsaj tisti najbolj tolsti – delujejo tako, da organizirajo pripovedni čas okoli spreobrnitve likov. Dostojevski razdeli svoje daljše romane na etape, ki se vsaka konča z dramatičnim zborovanjem (oziroma »konklavom«, kot pravi Leonid Grossman). Daljši romani Jane Austen so razdeljeni na več segmentov, ki vsak nekoliko spremeni status junakinj: nekatere postanejo predmet snubitve, druge prejemnice dediščine, tretje vstopijo v boljšo družbo. Updikova tetralogija Rabbit organizira čas tako, da se posamezni romani dogajajo v različnih desetletjih, z glavnim likom, ki se je od prejšnje epizode postaral (in pokvaril) skupaj s samim Updikom. Poanta je torej ta, da organizacija časa v daljšem romanu običajno pomeni razdelitev dogajanja na obvladljive etape. Nabor osrednjih likov – se pravi person, za katere je bralcu mar, ki bralca s svojo usodo prizadevajo – ni bistveno večji kot pri krajšem romanu. Toda ker daljši roman očitno ne more na osemstotih straneh opisovati figur v eni konfiguraciji, mora te like razpostaviti, jih premeščati in preverjati, kaj se s poznanimi osebami zgodi v novih razpostavitvah. Povedano na kratko, pisanje dolgega romana je podobno mešanju kupčka kart.
Seveda se mora s tem problemom organizacije časa spoprijeti tudi Franzenova Čistost. Z več kot osemstotimi stranmi v dobrem prevodu Polone Glavan je roman polnokrvni špeh. Rečeno zelo shematično: Franzen organizira pripovedni čas tako, da razdeli roman na več etap, ki so (1) napisane s perspektive različnih likov, se (2) dogajajo v različnem času in prostoru in (3) dajejo bralcu vtis, da s pričektom vsake etape »začenja nov roman«. Besedilo menjuje med gledišči neodločne pripravnice Pip, izkušenega novinarja Toma, njegove partnerice Leile in skrivnostnega aktivista Andreasa Wolfa. Vsaka od etap je napisana z gostim psihološkim komentarjem; sleherni pripetljaj in odločitev sta pospremljena z refleksijo, dvomi, razočaranji, obupom, ki prikažejo like v njihovi psihološki gostoti.
Seveda ni pri tem pristopu nič posebej novega. Presenetljiv pa je način, kako Franzen organizira te etape. Čistost je namreč roman zapleta; če bi smel roman obnoviti v desetih stavkih – a ne bom, saj nočem pokvariti branja – bi bilo jasno, da je njegov zaplet blizu politični kriminalki, trilerju ali napeti nanizanki (Showtime po romaneskni predlogi že snema nanizanko z Danielom Craigom v glavni vlogi). Zasnova romana je ta, da lisjaški Wolf – vzhodnonemški disident, ki je postal razkrinkovalec svetovnih vlad, nekakšna manj bleda verzija Assanga – na bralcu nedoumljiv način upravlja z življenjem Pip, ki je pasivna, mila, vendar včasih eksplozivna milenijka; roman se tako začne s povabilom, naj se Pip pridruži Wolfovemu Sončnemu projektu, ki ga Franzen očitno izdela po modelu Wikileaks.
Za trenutek se ustavimo in pomislimo na to nasprotje. Vsaka od etap romana je stkana iz gostega čustvenega življenja Pip, Toma, Leile, Wolfa ali Pipine matere; iz psihološkega, v bistvu zdravorazumskega komentarja njihovih razmerij, sreče in obupa. Toda okvirna pripoved, ki etape poveže v roman, je triler. To nasprotje konkretno pomeni, da bralec šele pozno odkrije, da mora v romanu, ki ga drži v rokah, pričakovati ne le razgrinjanje čustvene globine Pip, temveč tudi intrige, umore, lažne identitete in druge trike suspenza in krvi. Toda to še ni vse. Nasprotje med psihološkim tkivom romana in njegovim ogrodjem – zapletom, intrigo – zasije zlasti ob koncu etap, ko vodilni liki – ali njihovi bližnji – sprejmejo odbite, radikalne odločitve, ki jih bralec težko uskladi s psihološko realnostjo likov. Selitev v Južno Ameriko, odločitev za zločin, povabilo tekmice k skupnemu življenju, samomor, izbris lastne identitete in pobeg pred domačimi, dramatično odkritje resničnih sorodstvenih povezav, vohunjenje in spolni napad: iz teh odločitev je sestavljen nečist zaplet Čistosti.
Poanta je torej ta, da zaplet, ki organizira celoten roman, vstopa v navzkrižje s psihološko realnostjo likov. Bralec izkusi zaplet kot vdor. Izkusi ga kot prekinitev čustvene resničnosti Pip, njene matere ali Toma, ki v trenutku radikalne odločitve izstopijo iz svojega meščanskega ali profesionalnega življenja in postanejo del nekega trilerja. Z drugimi besedami, te radikalne odločitve ne zrastejo organsko iz realnosti likov Čistosti, ampak so jim vsiljene od zunaj; zato je od vseh person bralcu še najbolj razumljiv Tom, ki običajno kvečjemu trpi posledice teh odločitev, jih prenaša ali se jim čudi.
Vendar od kod izhajajo te odločitve? Njihov resnični vir je Andreas Wolf. Omenili smo, da je Wolf modeliran po Assangeu; tudi roman ga nenehno vzporeja z ustanoviteljem Wikileaks in Snowdnom. Wolfov Sončni projekt uporablja moč interneta za razkrinkanje pregreh svetovnih vlad in korporacij; nastanjen je v Boliviji, podobno Assangeu, ki biva na ekvadorski ambasadi. Toda ta analogija ne vzdrži povsem; velja samo za tisti del romana, ki se dogaja v 21. stoletju. Dve poglavji – torej zajeten del knjige – se namreč odvijata v Nemški demokratični republiki, Wolfovi domovini, in sicer v sedemdesetih letih 20. stoletja in tik pred združitvijo Nemčij. Franzen kot dober literat osnuje Wolfovo soočanje s komunistično stvarnostjo po vzoru Kunderove Šale in Neznosne lahkosti bivanja. Wolf začne svoje disidentstvo z objavo pesmi, ki nosi zafrkljiv akrostih, podobno kot pri Šali, kjer se spopad med oblastjo in junakom prične z ironično opazko, nakracano na razglednico. Drugič, Wolf je serijski zapeljivec, ki kot Tomas v Lahkosti konča s tokom triumfov šele takrat, ko spozna dekle v stiski. Življenje disidenta je mešanica merjenja moči z oblastjo in daljšanja seznama osvojenih žensk; celo sama Čistost na nekem mestu opiše to stvarnost kot »kunderovsko«.
Glavni sklep pa je sedaj ta, da lik, ki je gibalo zapleta Čistosti, izhaja iz nekega drugega časa. Izhaja iz časa resničnega disidentstva, pravega serijskega ljubljenja, zares opresivne oblasti, avtentične ljubezni, dejanskega zločina in pristnega izkustva tragičnosti. Liki, ki jih Franzen umesti v ameriško sedanjost 21. stoletja, se pravi Pip, Tom, Leila in Pipina mati, sami ne bi mogli nikoli sprožiti tega usodnega gibanja, ki je zaplet Čistosti. To lahko stori le figura Wolfa, ki prihaja od nekod drugod: iz evropskega 20. stoletja, iz časa brez ekologije in interneta, brez awkwardness in cringe, teh fundamentalnih afektov našega stoletja, utelešnih v Pip. Toda ta drugi univerzum je, seveda, prvenstveno literaren; je prej univerzum Kundere kot Honeckerja.
Nazadnje je mogoče reči, da Čistost organizira svoj pripovedni čas s pomočjo reference na nek drug, minul zgodovinski čas. Zaplet tega špeha poganja Andreas Wolf, tipična figura 20. stoletja. Ko Wolf nastopa v kontekstu sodobnosti, ga Franzen sicer preobleče v nam znane poteze Assangea in spletnega aktivizma; toda njegova substanca sta disidentstvo in možata brezbrižnost, poznana npr. iz Kundere. Čistost ni roman, ki bi povzemal svoj čas; prav tako ni primer vélikega ameriškega romana, takšnega, kot si ga želi napisati Charles, Leilin onemogli mož in pisatelj. Čistost je roman o času, ki si mora svoje velike grešnike sposojati iz prejšnjega stoletja.
