V zvezi s francosko pisateljico Marie NDiaye se ves čas vije nekakšen misterij. Pisateljski kolegi in kolegice z afriške celine o njej trdijo, da je snobovska, čeprav jo zaradi njenega sloga menda cenijo, v Franciji obstaja težnja, da bi jo videli kot glasnico marginalnih skupin, kot glas zatiranih, predvsem pa, da bi njeno pisanje obarvali v »črno«. Sama je lastno pisanje izvzela iz vseh postkolonialnih diskurzov ali kot je izjavila v nekem intervjuju: »Ne pišem kot ženska, ne pišem kot črnka. Ne opredeljujem se kot črnka, rojena v Franciji leta 1967. To so dejstvene opredelitve, ki so brez pomena, ko gre za moje pisanje. Pišem kot človeško bitje.«
Da temnopolta avtorica lahko izreče kaj takega, torej, da ne piše kot pripadnica zatirane manjšine (ženska, črnka), temveč »le« kot človeško bitje »kot tako razklano, razcepljeno in izpostavljeno globoki diskriminaciji, saj prav v univerzalnosti človeškega zija globoko inherentna razpoka, kot rana človečnosti,« je seveda svojevrstna drža. Mnogi kritiki in teoretiki tovrsten avtoričin izstop iz »temne noči«, če parafraziram Fanona, po svoje pa tudi »osvoboditev«, povezujejo z avtobiografskimi dejstvi, češ, da je Marie NDiaye odraščala v majhnem kraju južno od Pariza, materi, ki je bila učiteljica naravoslovja, in senegalskemu očetu, ki je družino zapustil, ko je bila stara eno leto, in se vrnil v Senegal. Odraščala je torej kot Francozinja v francoskem okolju in bila deležna francoske izobrazbe in kulture.
Toda dejstvo, da je Marie NDiaye očeta srečala šele pri 22 letih in z njim ni imela stikov, vse do kasnejših let tudi ne z afriškim okoljem, ki ji je bilo tuje, oziroma je največjo zvezo z Afriko predstavljajo njeno scenaristično sodelovanje pri zelo uspešnem filmu Beli material (2009), ne spremeni, da je avtoričino pisanje še kako zavezano »črnskosti«; ali kot zapiše Mladen Dolar v spremnem zapisu k zadnjemu romanu Marie NDiaye Moje je maščevanje, La vengeance m’appartient (prev. Suzana Koncut, Cankarjeva založba 2022): »Bilo bi preveč preprosto, če bi njeno ‘črnost’ zvedli na poreklo. ‘Črna Francozinja’ – to uteleša njen habitus bolj kot kakršna koli vez z Afriko.« Gre torej za to, da avtorica nasprotuje republikanski naraciji »temnopoltega«, hkrati pa ne pristaja na to, da bi se jo uvrščalo med tiste postkolonialne francoske pisatelje, za katere velja, da niso Francozi, ampak »frankofonski« avtorji.
»La droite, c’est la mort«
Recimo, da način, kako si je Marie NDiaye izbojevala pravico do uporabe »polne francoščine«, najlepše upove anekdota, kako je pri sedemnajstih letih rokopis svojega prvega romana pogumno poslala uglednim založnikom, med drugim založniku Minuit, kjer ga je dobil v roke legendarni Jérôme Lindon – in ga takoj objavil. Legenda, ki jo povzema tudi Dolar v spremnem zapisu (pri tem je smiselno omeniti, da je avtorica sprva nasprotovala spremni besedi v slovenski verziji romana, saj le-te zapirajo nadaljne možne interpretacije oz. vse nadaljne interpretacije tvegajo, da bodo obtožene plagiatorstva in povzemanja interpretacije, podane v spremnem zapisu), pravi, da jo je s pogodbo o objavi počakal pred gimnazijo. Isti Lindon je v začetku petdesetih let objavil Samuela Becketta, potem ko so ga vsi drugi zavrnili, in ki je postal založnik nouveau roman, avtorjev, kot so Muchel Butor, Claude Simon, Marguerite Duras, in drugi. Pozorno branje ne samo prvega romana Ouant au riche avenir (O bogati prihodnosti, 1985), pač pa tudi petnajstih drugih, ob tem pa tudi nekaj zbirk kratkih zgodb, gledaliških komadov in nekaj knjig za mladino, zagotovo pritrjuje temu, da je pisanje Marie NDiaye nasledilo povojni visoki modernizem z Beckettom na čelu, sicer desetletja kasneje in v povsem drugem kontekstu, pa vendarle.
V slovenskem prevodu imamo roman Rosie Carpe (prev. Saša Jerele, Modrijan, 2009), za katerega je avtorica prejela nagrado Femina, in Trois femmes puissantes (Tri močne ženske, prev. Suzana Koncut, Modrijan, 2009), ki je dobila najprestižnejšo nagrado Goncourt, sledil je še roman Ladivine (prev. Katja Zakrajšek, Sanje, 2018) ter v letošnjem letu roman Moje je maščevanje, ki je izšel v začetku leta 2012 pri pariški založbi Gallimard, tja je namreč Marie NDiaye nekaj let po Lindovi smrti (2001) presedlala s svoje matične hiše Minuit. Roman Moje je maščevanje, podobno kot vsi romani Marie NDiaye, vsebuje kopico manipulativnih, težko določljivih in dvoumnih likov, ki jih vodijo občutki sramu, krivde in obžalovanja. Marie Ndiaye je resnično velemojstrica elegantne dvojnosti grozljivih medčloveških odnosov. Navidez »preprosto« izhodišče ponuja neverjeten čustveni in dramski vrtinec, ki ga intenzivirajo številni detajli. Zdi se celo, in tu se je zlahka moč strinjati z Mladenom Dolarjem, da se knjige Marie NDiaye z njenim literarnim razvojem čedalje bolj upirajo interpretaciji in da je v središču njenega ustvarjanja ambivalenca.
Kako zelo je ambivalenca v središču ustvarjanja Marie NDiaye, se je pokazalo tudi v primeru, ko so jo poskušali kvalificirati kot politično angažirano pisateljico. Ko je leta 2007 na francoskih predsedniških volitvah zmagal Nicolas Sarkozy, se je v zelo odmevni demonstrativni gesti Marie NDiaye s svojo družino odselila v Berlin. Dejala je, da v deželi, kjer vladajo Sarkozyji, pač ne more dihati. Njena odselitev je zbudila nemalo reakcij. Desni politiki so ob njenem stavku, ki ga je povzela po Marguerite Duras, »La droite, c’est la mort,« pozivali tedanjega ministra za kulturo, naj ukrepa, saj da ima svoboda govora svoje meje. Na njihove zahteve, češ da je »dolžnost osebnosti, ki predstavljajo literarne barve Francije, da izkazujejo spoštovanje do naših institucij in da spoštuje vlogo in simbol tega, kar predstavlja,« je pisateljica odgovorila z naslednjimi besedami: »Zame ti ljudje predstavljajo neko obliko smrti, zatiranja refleksije, zavračanje razlike.«
Ampak, ampak, ampak …
Marie NDiaye je večkrat poudarila, da se vsaka njena knjiga začne z določeno podobo, ki jo potem skuša kontekstualizirati in ji dati smisel. Tako je tudi roman Moje je maščevanje zrasel iz podobe srečanja z neznancem. Na prvi strani v odvetniško pisarno odvetnice Ge, odv. Susane vstopi nov klient, Gilles Principaux, ki odvetnico prosi, da zastopa njegovo ženo, morilko njunih otrok. Gilles Principaux v junakinji zbudi močan občutek in razločen spomin. Zaradi tega se začne spraševati, ali jo je izbral po naključju, ali pa ju druži davni dogodek? Ga. odv. Susane je od samega začetka do konca označena le s svojim nazivom in priimkom, nikoli ne izvemo njenega imena. Vse druge osebe v romanu so označene z osebnimi imeni, razen Ge. odv. Susane in njenih staršev, ki sta dosledno poimenovana le kot G., in Ga. Susane. Očitno je, da je na delu neskladje med nazivom, ki glavno junakinjo pripenja na položaj v družbeni hierarhiji, in njenim »psihičnim podpodjem« oziroma nezmožnostjo, da bi ustrezala temu nazivu in položaju.
Marie NDiaye tudi v svojem zadnjem romanu sledi ideji, po kateri je v vsaki človeški osebi nekaj globoko neukrotljivega, česar dominacija ne glede na svojo obliko ne more izničiti ne obrzdati ne zatreti, vsaj ne popolnoma. Bolj ko ga. odv. Susane skuša zapopasti svoj položaj, profesionalne zahteve svojega posla, v katerem je neuspešna, svoje želje in odnos s starši, nenazadnje pa tudi odnos s svojo služkinjo in s svojim bivšim ljubimcem ter njegovo hčerko, manj ji uspeva. Edina oporna točka v njenem življenju je davno srečanje pred tridesetimi leti, ki ga sama razume kot odločilno prelomnico, spričo katere je sploh stopila na to pot in postala odvetnica. V tistem davnem popoldnevu je kot otrok spremljala mamo, ki je šla likat k družini Principaux. Obe so sprejeli s prijaznostjo, ju obravnavali kot sebi enake. Deklica se je med materinim delom zamotila s fantom, in z njim prvič v življenju govorila avtonomno, odvezana razrednih kategorij.
Ker ni prič, se odprejo različne interpretacije, kaj se je tedaj zgodilo. Ona sama zatrjuje, da je bil to najsrečnejši dan njenega življenja, saj se je odprla možnost drugačnega sveta, možnost emancipacije, izstopa iz razredne določenosti. Njen oče, nasprotno, je prepričan, da je bila hči v fantovi sobi predmet spolne zlorabe. Odpre se vprašanje, kdo je zanjo Gille Principaux, ki je nenadejano stopil v njeno pisarno, da bi jo najel kot odvetnico za strašen in škandalozen primer? Če v prvem delu romana kaže, da se bo vse osrediščilo okoli umora treh mladoletnih oseb – primer je tako škandalozen in razvpit –, da kar kliče po literarni obdelavi, se središče romana prevesi k vprašanju, kako naj ga. odv. Susane pravzaprav razreši ta primer, ki je nerazrešljiv? Pozornost romana se od odvetničine stiske preusmeri k monologu Marlyne Principaux, morilke treh otrok. Odvetnica mora svojo stranko obiskati v zaporu, a tam namesto na pošast naleti na mirno in s seboj spravljeno žensko.
V dolgih in strahovitih urah zaporniške samote je Marlyne očitno prišla do določenih uvidov: noče pravne zaščite, nobenih olajševalnih okoliščin, in predvsem si želi, da bi jo mož nehal obiskovati. Razloga, zakaj je naredila ta strašen zločin, ne izda, oziroma ostanemo le pri izmuzljivih indicih. Njen monolog, kot poudari Dolar, je zgrajen okoli trdne formalne hrbtenice, besede »ampak«, ki se obsesivno ponavlja do onemoglosti. Seveda njen monolog lahko primerjamo z monologom Molly Bloom, s katerim se sklene Joyceov Ulikses, še bolj pomembno pa je, da protivni veznik naplavlja težko oprijemljivi opresivnosti. Pretirano podrejena ženska, ki je izvedla Medejino dejanje, čeprav ga ne razume na ta način, pač pa v monologu pojasni, da si je prizadevala ustreči vsem socialnim zahtevam, svojemu možu, biti idealna mati, nenadoma izgovarja svoj »ampak«. Njen očividni nasprotnik je Gilles Principaux, njen mož, ki pa ga vendar ljubi in se mu je zaradi te ljubezni patološko podrejala, nenadoma pa je na patologijo pokoravanja odgovorila s patologijo zločina.
Meditacija o življenju
Marie NDiaye na ogled postavlja vsakdanje življenje, celo utelešeno meščansko normalnost, potem pa jo osvobodi veljavnih pravil, da se ta utelesi v svoje nasprotje, celo monstruoznost. Če pomislimo, da je bil Principaux »zmeraj na strani teh idej o emancipaciji« in da ni zagrešil nobenega zatiranja, potem racionalno lahko zapopademo, da Marlyne odgovarja na nek svet; svet segregacije, družbene hierarhije, vidnih zapovedi in prepovedi. V izvoru ustvarjalnega dejanja Marie NDiaye lahko najdemo zaigrano nasilje, oponašano svetoskrunstvo in kršitev z upanjem, da bo posameznica, v tem primeru Marlyne, lahko izstopila iz sveta, kakršen je bil in kakršen je. In prav to upanje na osvoboditev skritih in pozabljenih energij, na morebiten preobrat vidnih in nevidnih sil, kar je narejeno s preciznim in malodane matematično natančnim jezikom, je tisto, kar predstavlja temelj klasične črnske umetnosti. Dodaten dokaz, da je Marie NDiaye – tudi zaradi podvajanja in maličenja nekega izvirnega sveta, del črnskih estetik, je njeno zanimanje za telo, ki je poleg jezika, najpomembnejši kraj razkrivanja moči.
Ne glede na zlom, ki ga ga. odv. Susane doživi na Mavriciju, in celo, ne glede na zločin, ki ga uprizori Marlyne, je osnovno poslanstvo junakinj – razglabljanje o funkcijah, ki se upirajo smrti. Ali ni Marlyne lastnih otrok umorila zato, da bi sama preživela, in da bi, pa naj se to sliši še tako bizarno, omogočila preživetje možu? In, ali se ga. odv. Susane naposled ne odpravi na misijo, na Mavricij, kjer naj bi pridobila potni list svoje služabnice Sharon, ključni dokument za ureditev njenega statusa? Iz kolonialnego središča se torej odpravi na obrobje, v daljno bivšo kolonijo, za ohranitev življenja, za preživetje, kar je estetsko in politično vprašanje v najboljšem pomenu besede. Marie NDiaye je namreč tudi v romanu Moje je maščevanje načela temo, ki se ponavlja skozi večino njenih del: temo prikritega in implicitnega rasizma, ki se perpetuira skozi diskurz o človekovih pravicah in enakosti, ponavadi na strani razsvetljenega levičarskega »habitusa«, polnega dobrih namenov. Toda ne glede na to, da se morajo junakinje Marie NDiaye prebiti skozi kanal protislovnosti, saj je njena besedna umetnost stvar svetoskrunstva in razsipnosti, igre in dekonstrukcije, lahko na koncu upajo na praznovanje.
Marie NDiaye: Moje je maščevanje (Cankarjeva založba, 2022, prevod Suzana Koncut)