AirBeletrina - Chimamanda Ngozi Adichie: »Potrebovala sem čas. Hotela sem zbistriti misli.«
Panorama 3. 5. 2022

Chimamanda Ngozi Adichie: »Potrebovala sem čas. Hotela sem zbistriti misli.«

Nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie na festivalu Fabula 29. aprila 2022. Fotografija: Nina Pernat

Po dogodku v Cankarjevem domu, kjer je Igor E. Bergant precej nespretno spraševal pri nas dolgo pričakovano nigerijsko pisateljico Chimamando Ngozi Adichie, pri čemer je od gostje festivala Fabula prejel kar nekaj klofut, od katerih je bila morda najhujša tista, da Evropejci tako zelo radi pojasnjujejo svoje države tujcem (ali pa je bil morda komentar, da na novo naplavljeni diskurz o biafrski vojni, ki poteka v Nigeriji, ni bolj kompleksen od slovenske politike?), sta me moji deklici na poti domov vztrajno spraševali, ali mislim, da je Chimamanda dobra pisateljica. Potem ko sem v slovenščino prevedla tri pisateljičine romane in spisala magisterij o nigerijskem romanu, bi verjetno morala vedeti. Ali pa tudi ne. Ajda, mlajša od obeh deklic, je bila nad Chimamando navdušena. Po koncu pogovora se je prebila v prve vrste, da bi jo slikala. In čeprav je posnetek precej slab, so vendarle vidna pisateljičina bleščeča oblačila, umetelno spletene kitke in urejena stopala. Sinonim negovane afriške ženske. Sinja, starejša deklica, na katero se med prevajanjem zadnjega romana Woleja Soyinke – Chronicles from the Land of the Happiest People on Earth – obračam glede določenih izrazov, ali pa jo večkrat prosim za nasvet, me je doma, očitno spregledujoč mojo zadrego glede »visoko kalorične« Chimamandine literature ali pa je morda samo slutila mojo žalost spričo neposrečenega moderiranja, ko se je pisateljici vsiljevalo floskule o Sloveniji in Slovencih, pri čemer sem se še enkrat zavedla, v kako rasistični in pokroviteljski družbi živim, ošvrkala, češ da sem do Chimamande pretirano kritična, ker »tako pač je med nami pisatelji«. Gojimo neke vrste zavist drug do drugega. Če pa ne zavist, pa vsaj izvajamo neko primerjalno vrednost.

Fotografija: Nina Pernat

Ko sem v omaro pospravila sivkasto vintage obleko, ki sem jo prej odvrgla na posteljo, in si navlekla rumene kavbojke, me je spreletelo, da sem z branjem Chimamandine zadnje knjige Zapiski o žalovanju (2022) predolgo odlašala. Vedela sem, da je pisateljica po dolgem molku napisala knjigo, ki je izrazito intimna. Najbolj intimna med njenimi knjigami. Očitno je nastala na robu neke skrajne bolečine.

In to nekaj je očetova smrt sredi epidemije: »Ka chi fo,« je rekel. Lahko noč. Njegove zadnje besede meni. Desetega junija se je poslovil. Brat Chuks mi je po telefonu sporočil novico. In jaz sem izgubila tla pod nogami.«

Izrazito ekonomična pripoved z jasno zgodbeno linijo, tako zelo značilno za Chimamando, me je vrnila v čas, ko sem se pred več kot petnajstimi leti podala na pot v Ile-Ife, eno najstarejših nigerijskih univerz v zahodnem, jorubskem delu Nigerije. Kontakt nigerijskega mentorja Woleja Ogundeleja mi je priskrbel Niyi Osundare, nigerijski pesnik, ki je svoj čas gostoval v Sloveniji. Spomnim se napornega potovanja v obtolčenih kombijih, nizko spuščenega neba v Lagosu in potem spranih zaves v hotelski sobi, zaradi katerih se je prostor zdel potopljen v zlatasto svetlobo; po postelji sem razprostrla knjige, ki sva jih z Dramanom nakupila v Lagosu. Iskala sem Škrlatni hibiskus Chimamande Ngozi Adichie, vendar so prodajalci po večini odkimavali z glavo. Knjigo sem potem vendarle našla v kampusu v Ile-Ifeju: tisk je bil slab, določeni stavki so izginjali v praznino.

Knjigo sem brala v restavraciji, imenovani The kitchen, kjer so imeli najboljšo omako, z obilico palmovega olja, v kombiju, v taksiju, na poti nazaj v Burkino Faso, pod flamboja drevesom v Bobo Dioulassoju, kjer so se otroci ustavljali in dolgo, res zelo dolgo, strmeli vame. Nekateri so se posedli v mojo bližino, spet drugi so v tla začeli risati kvadrate in se potem igrali ristanc. Osrednja junakinja in prvoosebna pripovedovalka Kambili, ki ji je prepovedano družiti se z animističnim dedkom, jim je bila podobna. Drugačen je bil le strah, ki ga je v oba odraščajoča otroka, torej v Kambili in njenega brata Jajo, vcepil njun premožni in bogaboječi oče. Tu ključno vlogo odigra teta Ifeoma, očetova sestra, sicer svobodomiselna in uporniška univerzitetna profesorica. Bolehni ded kasneje umre in ob njegovem truplu se Kambili utrne, da žalovati za njim na starodaven način (z glasnim jokom, kot to počne njena teta), ni nekaj poganskega, temveč povsem človeškega. Dedova smrt sicer bolj pri Jaji kot Kambili, ki se vendarle bolj podreja očetovi volji, zamegli in potisne v ozadje represijo domačega okolja. Teta Ofeoma njuno uporništvo s preselitvijo v univerzitetni center in kratkim počitnikovanjem v le-tem sproži, dedova smrt pa ga dokončno utrdi. Toda ko oče izve, da je njegova sestra deda (očeta) iz vasi pripeljala v svoj dom in da sta tam hkrati bivala tudi njegova otroka, sledi kaznovanje za »prekršek«. V romanu nikoli ni eksplicitno navedeno, kako in kdaj je bil za svoje ugovore kaznovan Jaja, čeprav je iz sugestivnih namigov – pred samim polivanjem vroče vode po Kambilinih nogah in po tem – jasno, da si delita bolečo izkušnjo.

Za prevod Škrlatnega hibiskusa v slovenskem prostoru dolgo časa ni bilo posluha. Nekateri eksperti postkolonialnega diskurza so se obregali ob njegovo strukturo, komaj kdo pa je pomislil, kaj je ta roman pomenil nigerijskim bralcem. Pred tem je veljalo, da so življenja Nigerijcev srednjega razreda preveč dolgočasna in obrobna; teme, ki so jih upovedovale pisateljice in pisatelji mlajše generacije iz Afrike, nenazadnje se je ravno tedaj začelo govoriti o »afriški renesansi«, so pomenile razodetje: liki so bili poznani, opisane situacije vsakdanje. Nenadoma je bilo dovoljeno pisati o banalnostih. In za to je obstajalo občinstvo. Chimamanda, ki je Škrlatni hibiskus napisala pri šestindvajsetih, je tedaj obveljala za obetajočo pisateljico. Plastičnost Chimamandinih likov izhaja iz zmožnosti izogniti se pretiranemu pojasnjevanju. Marsikaj, kar izreče Kambili, predvsem tisto o strahu, ki ji ni tuj, in prihaja v različnih valovih in barvah, je podprto s pisateljičinim glasom, toda ta pojasnjevalna narava je bolj izjema kot pravilo. Svojim junakom pomaga razprostreti širšo sliko pravkar opazovanega, toda pretirani intervenciji se izogne praviloma s pogojenostjo njihove družbene vloge in predvsem z njihovimi polpreteklimi zgodovinami.

Fotografija: Nina Pernat

Čeprav je bilo v ozadju Chimamandinega prvega romana politično nasilje, je fokus vendarle na družinskem dogajanju (kar med drugim nakazuje tudi stavek: »Stvari v naši družini so začele razpadati …«). Ko je pisateljica napovedala, da piše svoj drugi roman o biafrski vojni, se je danes že preminuli kenijski pisatelj in gejevski aktivist Binyawanga Wainaina pošalil, da je nora. Gre za skoraj simfonično orkestrirano zgodbo, v katero so vključeni liki iz vse Nigerije in različnih družbenih slojev; v središču so ljubezen in naključna srečanja beguncev. Zgodba o Biafri – separatistični republiki v Igbo deželi v vzhodni Nigeriji, ki je obstajala tri leta v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, in v kateri je zaradi lakote umrlo tri milijone Bifarčanov. Pri tem je smiselno poudariti, da je bil to prvi televizijski reality show, v katerem so se milijoni po vsem svetu zgražali nad grozotami v Afriki, postal pa je tako kulten kot roman. Predvsem med afriškim občinstvom. Pisateljica je o romanu povedala, da je že od nekdaj vedela, da bo pisala o Biafri, vendar je čutila zadrego, saj vojne sama ni doživela: Biafra se je končala sedem let pred njenim rojstvom. Ključno pa je tudi, da je bila vojna katastrofalna za Igboje, etnično skupino, ki ji tudi sama pripada. Zadrego je rešila tako, da je ljudi z neposredno izkušnjo vojne, med katerimi sta bila tudi njena starša, intervjuvala. Pred tem je poznala le drobce, kot na primer ta, da je morala njena mati, ko se je leta 1968 v Biafri rodil Chimamandin najstarejši brat, prositi za mleko. In da so nigerijski vojaki v državljanski vojni zažgali vse očetove knjige. »Gmota počrnelih strani je bila na kupu na dvorišču pred Nuno hišo, kjer o nekoč rasle vrtnice,« zapiše pisateljica v Zapiskih o žalovanju.

Očetu so kolegi iz Amerike pošiljali knjige, da bi nadomestil tiste, ki jih je izgubil. »Spomnim se, da mi je oče povedal, kako je občudoval velikega afroameriškega matematika Davida Blackwella,« je zapisala pisateljica v svoji zadnji knjigi. »Tudi v mojem romanu Polovica rumenega sonca so jih liku, ki je izgubił svoje knjige v nigerijski državljanski vojni, poslali iz Amerike.« Glede na to, da o Biafri niso poučevali v šoli in da ljudje o njej niso smeli govoriti – »kot da je generacija njenih staršev pokopala ta leta«– je bilo jasno, da bodo številni Nigerijci Chimamandinih let in mlajši njen roman prebirali kot zgodovino. Kako strateško je Chimamanda snovala svojo pisateljsko kariero, priča naslednja anekdota: urednica je rokopis Polovica rumenega sonca poslala Chinui Achebeju, ki je, kot popisuje v knjigi There was a country: A Personal History of Biafra (2012), pripadal intelektualni eliti, ki se je združila, da bi poustvarila biafranski mikrokozmos; ideale so črpali iz mešanice tradicionalne filozofije Igbojev, liberalizma v ameriškem slogu in socializma. Achebe je Chimamando poimenoval »nova pisateljica, obdarjena z darom starodavnih pripovedovalcev.« Knjiga je izšla leta 2006, tik preden je dopolnila devetindvajset let. Od tedaj so se stvari začele odvijati s svetlobno hitrostjo: roman Polovica rumenega sonca je prejel nagrado Orange in po njem je bil posnet tudi film s skoraj zvezdniško igralsko zasedbo. Nato je izdala knjigo kratkih zgodb The Thing Around Your Neck in prejela MacArthurjevo štipendijo.

Njen tretji roman Amerikanka (2014), za katerega je prejela nagrado National Book Critics Circle Award, ji je prinesel popolni uspeh. Amerikanka sicer pomeni nelaskavi nigerijski izraz za ljudi, ki so se vrnili iz tujine doma počeli amerikanizirane stvari – od tega, da so okoli prenašali steklenice vode, do pritoževanja, da njihovi kuharji ne znajo pripraviti evropskih jedi. Obstaja pa še eno dejstvo, Chimamanda, ki se je v ZDA preselila z devetnajstimi, zdaj ni bila več samo Nigerijka: postala je hibrid, svetovljanka, tista oseba, ki je »zdelila čas«, in je čas preživljala na letališčih. Roman je»postpostkolonialen« v smislu, da je Chimamanda kot Afričanka pisala o Ameriki z enako odmaknjenostjo, s katero so zahodnjaki pisali o Afriki. Že leta je opazovala Američane in pisala o videnem: o njihovem otroškem optimizmu; njihovi slepoti za lastno (pre)moč; njihovi posebni rasni hinavščini. Amerikanko je poimenovala kot »odjebi roman«, s čimer se je odrekla temu, da bila »zvesta literarna hči, odgovorna za zgodovino svoje države«: pisala je o tistem, kar je želela. Medtem ko je v prvih dveh romanih spregovorila z glasom odraščajočih junakov, je protagonistka romana Amerikanka mlada ženska po imenu Ifemelu. Gre za ljubezensko zgodbo. Ifemelu zapusti svojega idealističnega ameriškega fanta v New Havenu ter se vrne v Lagos, v upanju, da se bo ponovno srečala s svojo prvo ljubeznijo, Obinzejem, ki je medtem obogatel in postal ciničen tako do politike kot do ljubezni. Mnogi teoretiki trdijo, da je Chimamanda v tem romanu izkazala dobršno mero skepticizma do aktivizma; k temu dodajam, da je pisateljica predvsem pesimistična, kar zadeva medrasna razmerja.

Fotografija: Nina Pernat

Tako kot so se pisateljičine teme širile, se je širilo tudi njeno občinstvo, dokler ni nastopil trenutek, ko je »postala kulturna osebnost«. Njen govor z naslovom Nevarnost ene same zgodbe si je ogledalo več kot osemnajst milijonov ljudi. Njen govor Vsi bi morali biti feministi se je znašel v glasbenem videu Beyoncé, v knjižni obliki pa so ga razdelili šestnajstletnikom na Švedskem. Chimamanda Ngozi Adichie je postala osebnost, ki se je udeleževala oskarjevskih zabav in se fotografirala z Oprah, Brigitte Macron ter Hillary Clinton. Poseben dogodek, ki ga je organiziral PEN America in ga poimenoval Resist and Reimagine ter nanj povabil Hillary Clinton, je razbil določene iluzije. Chimamandini občudovalci smo vendarle upali, da bo pisateljica od Clintonove terjala odgovore glede njene glasne podpore vojnam, ki so jih Združene države vodile od leta 2001, in sicer ne samo v Iraku, Pakistanu in Afganistanu, pač pa tudi v Afriki, predvsem v Libiji, Maliju in Somaliji. Toda Chimamanda ob tem ni čutila nikakršne tesnobe: »Ko sem pozdravila gospo Clinton v zakulisju, sem se morala zelo potruditi, da ne bi postala čustvena.« Chimamanda je namesto kritičnega pristopa prebrala prispevek, ki ga je naslovila Zakaj je Hillary Clinton tako priljubljena? V njem naletimo na izjave: »V vas čutim nekakšen temeljni optimizem … Rada bi vas vprašala, ali se zavedate, kakšen navdih ste?« Chimamanda je celo priznala, da je Clintonovo v mislih imenovala»teta« in do nje začela gojiti zaščitništvo, ni pa se vprašala o podpori Clintonove vojni v Iraku ali o ameriški intervenciji v Libiji.

Sledil je intervju z drugo prvo damo Michelle Obama, v katerem je pisateljica ploskala »njenim oblekam in treningom«, in tedaj je postalo jasno, da je pristala na zahtevo zahoda, da kot pisateljica svetovnega juga pojasnjuje svojo osebnost, raso ter svojo državo. Chimamandin pisateljski kolega Binyawanga Wainaina, s katerim sta skupaj začela pisateljsko kariero, je tovrstno shizofreno situacijo lepo opisal leta 2007, ko se mu je Svetovni gospodarski forum namenil podeliti nagrado za »mladega globalnega voditelja«. Zavrnitev je utemeljil, češ da ga mika »potrditev« in »žarenje« v javnosti. Nenazadnje so se tej instituciji priklonile številne države in predsedniki. »Težava je v tem, da sem pisatelj,« je zapisal. »In čeprav, tako kot mnogi, ponoči hodim spat fantazirajoč o slavi, bogastvu in verodostojnosti, je tisto, kar je v mojem poslu najbolj dragoceno, /…/ poskušati ostati neodvisen, svoboden in kreativen … če bi sprejel idejo, da »bom bistveno vplival na svetovne zadeve, bi bila to velika samoprevara.« Fatima Bhutto v kolumni v Guardianu (2018) gre še korak dlje: »Takšno navijanje zahodnega rasizma in imperializma zmede pisce iz nezahodnega sveta. Večina jih piše iz položaja marginalnosti in pogosto fizične ranljivosti – tudi če so relativno privilegirani zaradi pisanja v angleščini in objavljanja v mednarodnem prostoru. Faiz Ahmad Faiz, veliki pakistanski pesnik, ki je bil zaprt v samici in na koncu izgnan, ni mogel čutiti zaščitništva do politikov. Leta 1979, potem ko je pakistanski diktator, ki ga je podpirala CIA, general Zia ul-Haq uvedel vojno stanje /…/, je Faiz napisal Hum Dekhenge (Videli bomo): »Videli bomo / To je prepričani, da bomo tudi mi videli / Dan, ki je bil obljubljen / Ko bodo ogromne gore tiranije / odpihnjene kot bombaž …«                                         

Od izida Chimamandinega zadnjega romana Amerikanka je preteklo skoraj deset let. »Potrebovala sem čas. Hotela sem zbistriti misli,« beremo v Zapiskih o žalovanju. Stavek je vzet iz konteksta, pa vendarle nakazuje, da se je v Chimamandinem življenju marsikaj spremenilo. V pogovoru z Igorjem E. Bergantom je po nekaj floskulah o feminizmu, med katerimi so se znašle tiste, da ličila nosi zaradi sebe in ne zaradi moških, ali pa, da morajo pri feminizmu sodelovati tudi moški, še najraje kot pomočniki pri gospodinjskih opravilih, sledilo priznanje – novega romana ni napisala, ker je rodila otroka. »Dolgo nisem hotela imeti otroka, ker imam rada pisanje in sem obsedena z njim.« Njena deklica nastopa tudi v Zapiskih o žalovanju. Prizor ob očetovi izgubi je skoraj strašljiv: »Moja štiriletna hčerka je rekla, da se me je ustrašila. Spustila se je na kolena, da bi mi pokazala. Z drobnimi stisnjenimi pestmi je začela mahati gor in dol in me oponašala, da bi videla, kakšna sem bila: popolnoma uničena in tuleča sem tolkla po tleh. Novica me je siloma izruvala in iztrgala iz sveta, ki sem ga poznala iz otroštva.« Pisateljico je očetova smrt – po njenih lastnih besedah – spremenila. Ali iz njenega pisanja res sili nov glas, ki razodeva njeno občutenje bližine smrti, njeno zavedanje lastne umrljivosti, je še vedno stvar prihodnosti. Kar je dobro. »Vse moram napisati zdaj, kajti kdove koliko časa imam še.« Čeprav v Zapiskih o žalovanju nisem našla tistega, kar sem iskala, vsaj ne spodbude za pisanje o lastnem travmatičnem odnosu z očetom, ki ni mrtev, pač pa živ, in dolgo, predolgo ne govori z menoj, ta knjiga napoveduje nekaj novega. Verjetno ne gre toliko za prenovo, kot morda za tisti trenutek – v hotelski sobi v Ile-Ifeju pred petnajstimi leti, ko stopiš pred okno, głoboko zajameš zrak, in sežeš k spranim zavesam.

Knjigo Chimamande Ngozi Adichie z naslovom Zapiski o žalovanju, ki je izšla pri založbi Beletrina v prevodu Špele Vodopivec, lahko kupite na tej povezavi.