Charles Simic, eden najbolj branih in najbolj prevajanih ameriških pesnikov, ki ga imamo prebivalci bivših jugoslovanskih republik zaradi srbskih korenin še raje od drugih čezoceanskih pesnikov, se vrača med slovenske bralce.
Za vas sem, da boste lažje zdržali do težko pričakovanih Dnevov poezije in vina, v senci mestne kavarne ponovno prebrala antologijo Razgaljanje tišine, ki jo je pred leti za Beletrino uredil in prevedel Tomaž Šalamun, in ki bo ob tej priložnosti ponatisnjena v praktični žepni izdaji.
Simiceva poezija se kiti s (pre)redko odliko, da zmore že v nekaj vrsticah zaobjeti vse dole in bregove človeške narave, da je redko smešna, ne da bi bila tudi vsaj malce težka, in da je redko težka, ne da bi bila tudi vsaj malce smešna. Hkrati pa jo odlikuje tudi izjemna zgodovinska zavest, zavest več tisočletij stare (literarne) tradicije; v njej vzporedno odkrivamo rimsko cesarstvo in urbani New York, razdejano povojno Evropo in hetitski imperij. Poezija, ki jo piše že od sredine šestdesetih let, izhaja iz tega, kar so pisali Sapfo, Homer in Ovidij, Rimbaud in Lautréamont, Stevens in Williams.
K pesnjenju ga je, ko je bil v poznih dvajsetih, spodbudila potreba, da se norčuje iz avtoritete, da ruši tabuje, da slavi golo telo, da trdi, kako je nekdo videl angela, in v isti sapi, da boga ni. Piše o stvareh, ki so spregledane, prezirane, prepovedane, in to počne s preciznostjo in živahnostjo, celo igrivostjo, ki zna tudi iz mučnih podob potegniti nekaj lepega (in zna, vsekakor, tudi v lepem najti marsikaj mučnega).
Času in priložnosti primerno sem se trudila pripraviti degustacijski meni poletnih pesmi, ki pa jih je v njegovem (vsaj tistem v slovenščino prevedenem) opusu občutno manj od na primer zimskih ali jesenskih. Z letnimi časi in vremenskimi razmerami v mislih se je Simiceva poezija pred menoj zarisala kot mirna in tiha, zasnežena pokrajina ob mraku; raje ima, da nanjo pada sneg kot sonce, raje, da ji svetijo zvezde in luna kot dnevna svetloba. In če ponovno premislimo značaj njegove poezije, nam postane jasno, da zna sneg prav zares biti eno Simicevih najpripravnejših pesniških orodij – snežinke, sploh če jih je mnogo, zakrijejo in udušijo marsikaj, hkrati pa vso okolco razžarijo z belino; pokopališču spominov nadajo lahkotnejše gibe.
Ker pa sta letni čas mistikov in večni november, ob katerih bi se pesmi iz Razgaljanja tišine počutile najbolj domače, še daleč (no, ja), si torej zaenkrat privoščimo nekaj poletnih (poletje=vino).
In ne pozabite: res nimate razloga, da bi vas za karkoli skrbelo, dokler pesnika, noč in dan, skrbi namesto vas!
Poletni degustacijski meni:
Kar sem slišal
V lenobnem poletnem času,
ko se drevesa šibijo od listov
in mečejo senco daleč okrog,
je v njej čudovito poležavati
sam
ali v družbi z drago prijateljico.
Sanjati in mirno kramljati,
se niti ne ozreti na drugega,
dokler ne postane dremotna,
kot po preveč vina,
in se primakneš za poljub
na lice, ampak zares
ustnic ne razpreš,
čebelo poslušaš, kako leno kroži,
in ko že skoraj zaspiš,
daleč nekje zakikirika petelin, listje
miruje ali pa nežno, nežno šumlja
o tem ali o čem drugem.
Stari svet
Za Dana in Jeanne
Verjamem v dušo; do zdaj to
ni povzročilo velike spremembe.
Spomnim se popoldneva na Siciliji.
Ruševin nekega templja.
Stebri so padli na travo kot goli ljubimci.
Olive in kozji sir so imeli odličen okus
in prav tako vino,
ki sem z njim nazdravljal prihajajoči noči,
poganjajočim se lastovkam,
vetru in luni Saracenov.
Zmračilo se je. Nekaj je bilo
že zdavnaj pred besedami:
večerni obrok pastirjev …
bežna belina med drevjem …
večnost, ki prisluškuje času.
Boginja, ki se gre kopat v morje.
Ne sme se ji slediti.
Te skale, te ciprese
so morda njeni stari ljubimci.
O, biti eden izmed njih, mi prišepne vino.
Draga Helen
Na svetu obstaja stvar,
ki se ji reče morska kumara.
Ničesar ne vem o njej.
Zveni mrzlo in slano.
Solata iz takih špičk
bi bila danes v redu.
Seveda bi se moral potapljati zanjo,
globoko v varljive globine,
medtem ko bi ti sekljala česen
in srkala belo vino,
ki vanj pada noč.
Kmalu bi se vrnil
s tem ljubkim zelenim rastlinjem
iz morja, opustošenega od morskih psov.
Z njegovo (kratko) biografijo pa vam postrežejo tukaj: http://www.stihoteka.com/sl/author/charles-simic1/
Nastopi Charlesa Simica v okviru Dnevov poezije in vina:
Torek, 23. 8., ob 20.00 v Jazz Clubu Gajo v Ljubljani.
Sreda, 24. 8., ob 20.30 na Vrazovem trgu na Ptuju.
Četrtek, 25. 8., ob 11.00 v DomKULTure muziKafe na Ptuju.
