»Te moti, če se Mahler pelje z nama?«
Čeprav se je čas od zadnjega srečanja meril že v letih, je bilo, kot da bi se komaj dobro poslovila. »Nikakor, vesela bom njegove družbe.« Neroden, hlasten objem čez prestavno ročico, »Oprosti, da sem pozna, sušila sem si lase,« nagrmadene besede, kako si, lepo te je videti, tako sem te vesela. Nato navzkrižno zasliševanje v kontrapunktu z oživljenimi spomini. Trkanje na tvojo učilnico, kjer vadiš. Ali obratno. Tvoje žvižgajoče melodije med hojo po stopnicah, zimski večeri, ko nas hišnik pomeče iz šole, skupen del poti proti domu. Si še zmeraj žvižgaš po akustičnih hodnikih?
Ko dospeva v Zagreb, se nama že pošteno mudi, luči odsevajo v mokrem asfaltu, parkirišča okoli Lisinskega so nabito polna. »Še na wc moram,« rečem med pogledovanjem na uro. »Jaz tudi,« se namuzneš. Kljub velikim zabranjeno znakom zapelješ v cono za avtobuse, nekdo potrobi, po hecnem manevru se znajdeva v nedovoljeni smeri enosmerne, še pet minut do koncerta, oba sva razigrana, ko veliki nissan stlačiš v majceni prostorček, ignorirava že tretjo prepoved zapovrstjo, tokrat z debelo rumeno črto izpisan TAXI na asfaltu. Stečeva proti dvorani, nisva zadnja, čudež, oddava plašče, greva lulat, preskakujeva vsako drugo stopnico, še malo, juhu, vstopiva v toplo, skledasto koncertno dvorano, poiščeva prave sedeže in se imava ravno še čas malce nadihati, preden se luči ugasnejo. Daniil Trifonov. Kako prisrčno se ta sijajni pianist primaje na oder – kot bi bil hkrati povsem zatopljen v razmislek in hkrati povsem brezglavo zataval v Zagreb. A ko sede in začne, nas v hipu zgrabi za roke in popelje po razplastenih razpoloženjih. Nimamo izbire, z njim moramo. Občutek, ki ga dobim ob vsakem velikem (po)ustvarjalcu, si je podoben v tem, da me ne sprašuje, temveč da me priveže na svojo idejo, da moram gledati glasbo skozi njegove oči in si lahko le želim, da bi ne minilo prehitro.
Beethoven je ves zračen, kontrastne strukture in barve so sopostavljene z izjemno agilnostjo in inteligenco, Schumann se potopi v vodo, diha (ali bolje – vzdihuje), nekdo seveda v najbolj delikatnem ppp delu začne odvijati bonbon. Zelo počasi, da bi bil čim tišji, ššššš, ššššššššš, a učinek je ravno nasproten. Nekoga drugega šumenje spomni, da je že čas za malo pokašljevanja, khm, khm, khm. Iz drugega konca dvorane nekdo pograbi motiv, kreh, kreh. Pa smo tam. Prokofjev je zemeljski, mestoma kovinski, kompleksen kot dvajseto stoletje, z drobci svetlobe in nežnosti (spet kakofonija pokašljevanja). Ko po koncertu še malce obsediva in pozdravljaš kolege z akademije, razmišljam, zakaj mi je pravzaprav tako dobro. Razen tega nenavadnega, ljubega domačetujega občutka, ki ga imam zmeraj na Hrvaškem. Kot da bi prestopila mejo in je hkrati ne bi. A še nekaj je. Domačnost minulega. Ko stojiva v vrsti in čakava na svoje plašče, zgnetena med neučakane upokojence ugotovim, od kod prihaja ta občutek. V tvojem puloverju je in v tvojem vratu in v tvojih laseh. Še zmeraj isto dišiš.
»Veš, s kom sem pokadil prvo cigareto?« me vprašaš, ko se vrneva do avta in iščeva vžigalnik.
»Ne, s kom?«
»S tabo.«
Puhava oblačke dima in rekonstruirava preteklost (je bila Čajnica? Barista? Zakaj se stvari spreminjajo in zakaj pozabljamo?), ko se ob nama ustavi avto in prižge luči. Na strehi. Sranje. Policija.
Odgovarjaš v pogovorni, tekoči hrvaščini. Sranje, pomislim znova, mar bi pustil meni, da se lomim s svojo neobstoječo hrvaščino za na morje, to bi bilo zagotovo bolj strateško. »A odakle ste došli?« Policaja pogledata proti registrski. SG. Kdo bi vedel. Nekaj razlagava, iz Koroške, no, Maribora, na koncert, »Koji?«, »Baš se nam je mudilo, kasni smo bili, morali smo več na WC,« vskočim, policaja sta prijazna. Najinih let. Nekaj govorita o kazni pa koliko prekrškov sva naredila pa kako, zaboga, je avto obrnjen v to smer, aha, tudi po enosmerni ste peljali v napačno smer, neke velike cifre navajata, k sreči prepočasi preračunavam kune v evre. »Kako da tako dobro pričate hrvatski?« te nazadnje pogleda tisti policaj, ki sedi za volanom. »Radim ovdje.« »A gdje?« »U Varaždinu.« »Gdje u Varaždinu?« »Na Muzičkoj školi.« »Stvarno? Tamo imam prijatelja. Jel poznaješ …?« Pogledam te. »Pa kako ne bi poznao.«
Ko se objemava v slovo, ampak zdaj pa res, zdaj bo nekaj mesecev razdalja med nama obvladljiva, dajva ostati v rednejšem stiku, me spreleti: »Ampak tistega tipa iz Varaždina,« rečem, »pa nisi poznal?« »Seveda ne.« Pomaham in se obrnem. »Ana,« še dodaš, »lepo dišiš.«
***
Moja babica je bila pol Hrvatica oziroma četrt Istrijanka in tričetrt Slovenka, a ne bom malenkostna, dejstvo je, da je bila babica zmeraj povezana s Hrvaško. Včasih je rekla »otišli« namesto »odšli«, kar je bila pravzaprav edina jezikovna usedlina tiste puljske četrtine. Četudi ni nikoli živela na Hrvaškem, je vedela, da se je zgodila zaradi pecanja nekje v Zagrebu, ko sta se dva študenta, skoraj protestantsko disciplinirana bodoča zdravnica Drina in bonvivantski bodoči odvetnik Milan, vsak s svojega konca tedanje Kraljevine Jugoslavije v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja spoznala in zaljubila. A Drino in Milana puščam, da se sprehodita iz tega zapisa, kakor sta se oba prezgodaj sprehodila iz babičinega življenja. Babica, ki zadnja leta počasi, zdaj že negibno, še sama drsi iz svojega življenja, je bila celo svojo odraslo dobo najbolj čustveno obvladana, pa tudi najbolj izbrano oblečena družinska članica. Njeni kostimi, salonarji, elegantni puliji, potiskane srajce, včasih tudi kavbojke, njena »safari« oprava, ki si jo je priskrbela za potovanje v Južno Afriko – četudi so se mi slednja pa njen črni krzneni plašč iz jagenjčkov dojenčkov in njena »lisička« za okoli vratu zdeli grozni in moralno več kot oporečni kosi garderobe, je bilo dejstvo, da se je zmeraj rada lepo, umerjeno oblačila, po službeni deformaciji pa je imela izostreno oko za kroje, materiale in barve.
Spomnim se, da je prva (in edina) v družini nosila tedaj tako moderne »špičake« – črne, usnjene, zašpičene škornje do kolen. Malo smo se delali norca, a včasih sem si te čevlje »sposodila« in paradirala po njeni dnevni sobi (ne bom povedala, koliko sem bila stara). V kopalnici je imela vrsto lakov za nohte v zemeljskih barvah in vsak teden je šla k frizerju. Dokler ni postala nepokretna, ni nihče slutil, kakšna je njena sivina. Vsakič je opazila in neredko pokomentirala slog svojih vnukinj in snahice, kot je klicala mojo mamo. Slednji je nekoč, ko sem bila majhna in so bila mamina krila še krajša, rekla: »Če ti sodelavke rečejo, da imaš lepo obleko, še ne pomeni, da ti dobro pristoji.« Teden dni po zagovoru moje diplome, ko sem v kratkih hlačah sedela na travi, pa se mi je približala in dejala: »Kako je mogoče, da imaš v času pisanja diplome tako lepo posončene noge?« Prvi očitni znaki njene demence so se začeli kazati – kje druge kot pri oblačenju. Ko je na srečanje razširjene družine prišla v muckasti, zbledeli jopici in spodnjem delu trenirke.
A babici bi vsekakor delala krivico, če bi jo sploščila le na lepo oblečeno gospo. Komaj nedavno sem denimo odkrila, da so bili romani, o katerih mi je pred potovanjem v Egipt tako navdušeno pripovedovala, Kairska trilogija Naguiba Mahfouza, pa tudi v njeni zbirki cd-jev klasične glasbe tiči marsikaj zanimivega. Prokofjeva sem spoznala pri njej, imela je namreč sijajno otroško knjižico o Petru in volku, ki sem jo brala in hkrati poslušala uglasbeno. Peter in volk se mi še zmeraj zdi eden najlepših vstopov v svet »resne« glasbe za otroke. Kadar je po telefonu hotela govoriti z mano (zmeraj je klicala na stacionarno številko), je bilo to ponavadi kaj v smislu: »Ravno je na Drugem kanalu prenos filharmonikov, če te zanima.« Na zadnji božični večer, ki ga je preživela pri nas, jo je ati pripeljal iz doma upokojencev, jo posadil v dnevno sobo, kjer sem vadila, in ji rekel: »Tu počakaj, jaz moram še sfiniširat juho.« Iskreno povedano mi je bilo sprva odveč, ko je takole sedela na kavču. »Babi, lestvice vadim, nič zabavnega.« Nemo in prijazno me je gledala. Preigravala sem vse durove in molove lestvice, lepo po vrsti, C-dur, c-mol, Cis-dur, cis-mol in tako naprej do H-dura in h-mola. To včasih naredim, malo za hec, malo za kondicijo in malo da preverim, če še znam. Babica je tiho sedela, starša sta v nedogled »finiširala« juho. Ko sem končala, je babica rekla: »Kako lepa skladba. To je pa pravo veselje poslušati.«
Na koncert se je v njenem svetu šlo tako, da se je najprej lepo uredilo, si na blazer pripelo broško iz jantarja in se sprehodilo po starem mostu čez Dravo, po Poštni do SNG-ja. V mojem svetu se na koncert ponavadi prisopiha z nahrbtnikom in naravnost iz službe. Moja babica ni poznala besede prekarec, pa tudi nahrbtnik je imela samo za v hribe. Njene stvari pa – medtem ko jo skrbne negovalke obračajo in prevezujejo zoper preležanine, hranijo s pipeto in tu in tam pobožajo po skrivenčenih ročicah – ostajajo. Lepo zloženi kostimi, plašči, šatulje z nakitom, kozmetika. Omare osebnih predmetov še žive ženske, ki jih ne bo več potrebovala in ki so potomcem predvsem v breme. Včasih pogledamo njeno zlatnino, tri tanke zapestnice, prstane z dragimi kamni, včasih kdo reče: »Kdo bo to nosil?« pa smo kar tiho. Jaz sem vzela tri stvari. Fotelj, luč in parfum. Fotelj zato, ker sem presodila, da v sobi potrebujem nekaj udobnega, luč zato, ker imam rada interier iz sedemdesetih, parfum pa … Vonj je popolnoma drugačen od vseh vonjev, ki jih sicer uporabljam – odrasel, svečan, malce komoren. Nič frivolnega ni v njem, ne pripada čisto našemu času. Nosim ga redko, za posebne priložnosti. Ne za faks, ne za dolge dneve, ne zase. Nosim ga takrat, ko dvakrat premislim, kaj bom oblekla, ko si pred koncertom umijem lase, ko srečam koga, ki ga vidim preredko. Kadar ga uporabljam, ves čas vonjam babico. Kadar ga nosim, nosim minulo.
