Človek s pogledom je roman, pri katerem veliko elementov skoraj štima. Pa štima mogoče ni najboljša beseda, v resnici je veliko elementov tako rekoč presežnih, ampak jim hkrati vseeno rado bodisi nekaj umanjka bodisi je nečesa preveč. Rok Vilčnik (znan tudi pod psevdonimom rokgre, ki je ob imenu naveden na naslovnici romana) je v prvi vrsti dramatik in pesnik in pisec glasbenih besedil. Pri tem imam v mislih predvsem avtorjevo plodovitost na tem področju, a se zdi, da se ta po obrtniški plati do neke mere odraža tudi v elementih obravnavanega romana. Dialogov je veliko, več kot jih pričakujemo. In štimajo, v bistvu so odlični. Vlečejo k branju, izdajajo karakterne značilnosti likov, in ko se mora zgoditi kaj nenavadnega, jim s tem, da zvenijo tako naravno in (te besede avtor ne bi uporabil) odbito hkrati, delajo uslugo.
In dogaja se veliko, pravzaprav vseskozi nekaj. Saj drugače niti ne more biti, ko pa imamo opravka s prihodom hipnotizerja v mestece ob Dravi, ki svoj novi delovni okoliš postavi na glavo. Ali pa je bil v resnici na glavo postavljen že ves čas, le da se tega nihče ni zavedal. Kajti to je resnica mariborskega okraja Studenci in ciganov, ki jih je roman prepoln. Mestna margina, tako neznana, da je že kar divja, magična in da je nikakor ne moremo razumeti, še posebno pa tega ni zmožen nekakšen kriminalist iz Ljubljane, vsaj dokler bo vztrajal pri prepričanju, da je lahko množična hipnoza plod dela enega samega (navadnega) maga.
Nekako v tovrstnih ugankah in nejasnostih se giblje tudi roman in to tako na pozitiven, kakor tudi negativen način. Pozitiven zato, ker gre na ravni zgodbe za prijetno osvežitev književnih polic, ki pač trpijo od teže besedil, ki jim dejstvo obstoja hipnotizerja predstavlja absolutno prevelik odmik od odpuščenih Murinih delavk in podobnega, kar lahko vidim, če se odpravim pred vhod bloka, v katerem pišem to kritiko. Z vpeljavo hipnotizerja se odprejo popolnoma nova, a še kako zelo domača pojmovna polja. Verjetno ni naključje, da se mora občinstvo hipnotizerjevega nastopa sleči in ljubiti – psihoanaliza bi porekla, da to gotovo ne bi rešilo težave, je pa v osnovi na pravi poti, tudi to je nekaj. Na ta način lahko odlično ponazorimo realnost sodobnega oglaševanja (vem, klišejska interpretacija), predvsem pa delovanje večjega števila ljudi kot množice. Hipnotizirane množice, seveda, tiste, ki jo lahko takole v kriznih časih na hitro dobiš pod svojo oblast in se je pripravljena še kaj več kot zgolj sleči in ljubiti s popolnimi neznanci. – Ko bi se vsaj.
Po slogovni ali pripovedovalski plati roman sicer ni imun na nejasnosti. Zdi se, da zgodba na trenutke kar drvi mimo nas in lahko s seboj potegne tudi nekaj (pomembnih) vsebinskih elementov – roman torej, ki ga velja brati z dobro mero zbranosti. Še posebno, če se ne želimo izgubiti med kopico imen, s katerimi nas avtor zbombardira v prvih taktih. Vse to seveda niso nujno slabosti same po sebi, gotovo pa lahko učinkujejo nekoliko nenavadno v romanu, ki ga sicer odlikuje precej jasna poantiranost. Prigode s hipnotizerjem (razkriti jih bi bilo neetično) se izkažejo za sprožilni moment dogajanja, ki doseže vrhunec prav nekje v sredini besedila, kjer lahko spremljamo izrazito dialoško prevpraševanje problema realnosti in fikcije. Avtorju uspe te, tako rekoč majevtične dialoge izpeljati v nenavadno naravni maniri. To ni v resnici nič čudnega, saj gre za precej pogost element v Vilčnikovi dramatiki, ki ga je avtor dodobra izmojstril. A zdi se, da se tu, če lahko razumemo Človeka s pogledom med drugim kot prenos te tehnike v prozni tekst, zatakne nekje drugje. Četudi so dialogi sami na sebi prepričljivi, ne sovpadajo najbolje s kontekstom romana kot (tudi) opisnim besedilom. V točkah, kjer bi lahko bili le-ti vpeti v opis situacije, dogajanja oziroma pripovedovalčev glas, se to ne zgodi. Ker za bralca romana ni še enega, torej gledališkega medija, na teh mestih umanjka dodatna dimenzija.
Z izjemo navedenega romanu nikakor ne manjka »razsežnosti«. Prav lahko bi ga umestili v najrazličnejše skupine besedil, saj premore motiv magije, socialna vprašanja, družinsko problematiko in, kolikor gre po eni strani za roman, ki se zvrstni umestitvi izmika, je v njem vendarle mogoče najti tudi nekaj elementov kriminalnega ali celo policijskega romana. Morda je zato še toliko bolj škoda, da se mu v zadnjih izdihljajih zgodi nekaj, česar smo iz sodobnih slovenskih romanov že dodobra vajeni. Zapade namreč v pretirano vznesenost. Kakor da bi se vsi (z avtorjem vred) tako zaplezali, da ne vemo, ali nas lahko reši še kaj drugega kot ljubezen. In to po skoraj dvesto straneh bizarijad in postavljanja resnice pod vprašaj.
Temu navkljub ne gre za besedilo, ki bi pustilo grenak priokus, temveč prav nasprotno za roman, ki sebi in nam napravi veliko uslugo že s samo idejno zasnovo in izhodiščem. Ti sta takšni, da zahteva nenehno izumljanje, na vsaki strani posebej, brez prestanka. Na vsak odgovor poda vprašanje »kaj pa če?« in morda predvsem zaradi tega težje trpi kakršenkoli okus po dokončnosti. Ali pa se preprosto ne konča tam, kjer zmanjka listov?
Rok Vilčnik (rokgre): Človek s pogledom. Maribor: Založba Litera, 2016. 208 strani, 22 €.
