»Če odstreš zaveso režima ...«

Andraž Rožman (foto: osebni arhiv)

Knjiga Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano (Goga, 2019) je nastala kot plod prijateljstva in zaupanja med slovenskim novinarjem Andražem Rožmanom in palestinsko-sirskim pesnikom ter založnikom Mohamedom Al Munemom. Mohamedova življenjska zgodba, ki vedno hodi po robu družbeno sprejemljivega, se kljub številnim postopkom dehumanizacije – izgnanstvo Palestincev, vojna v Siriji in evropska azilna politika – bere predvsem kot zgodba o humanizmu, ki se kaže kot glavno načelo knjige. Čeprav so oblastne strukturne moči prisotne v vseh treh mestih, tako v Hajfi in Alepu kot tudi v Ljubljani, pa avtor knjige z neprecenljivimi medčloveškimi odnosi opozarja na možnost drugačne resničnosti. 

Ko je v Evropi leta 2015 nastopila begunska kriza, najhujša po drugi svetovni vojni, v dogajanje niste bili vpeti le kot novinar, temveč tudi kot soudeleženec v mnogih aktivističnih dejavnostih. Kako se je pravzaprav porodila zamisel za pisanje knjige?

Začelo se je z balkansko migrantsko potjo, za katero sem se zanimal tako kot novinar kot tudi državljan. Vse bolj sem se začel vključevati v migrantsko problematiko in prišel v krog ljudi, ki so se s to temo že ukvarjali. V Rogu se je izoblikovala, če ji lahko tako rečem, migrantska skupnost tistih, ki so prihajali, in tistih, ki smo tukaj že živeli. V Dnevniku sem začel zapisovati njihove zgodbe. Ena izmed zgodb je bila tudi Mohamadova. Takoj se mi je porodila želja, da bi te zgodbe razširil in jih nekoč v knjižni obliki tudi izdal. Z Mohamadom sva se hitro ujela in zdelo se je, kot da sva že od prvega trenutka naprej oba vedela, da morava nekaj takega narediti. Vsekakor pa je v meni že desetletje prej tlela želja po pisanju, ki ni le novinarsko. Imel sem občutek, da imam v sebi ogromno kepo gline, iz katere pa takrat še nisem znal narediti skulpture. S tem, ko sem spoznal Mohamada in prijatelje iz drugih delov sveta, so se mi stvari začele počasi odpirati. Tedaj sem tudi uvidel, kako je vključevanje tujcev v družbo lahko dvosmeren proces, saj sem ravno s pomočjo Mohamada in drugih novih prijateljev našel ustvarjalnost, ki je prej nisem znal spraviti na plan. 

V knjigi ste zapisovalec zgodbe, zaznamovane z begunsko izkušnjo sirsko-palestinskega protagonista Mohamada Al Munema, ki se je po spletu globalne politike in življenjskih naključij znašel v Ljubljani. Na nek način ste odstiralec njegove zgodbe. Kako je potekal sam proces pisanja?

Začela sva zelo spontano in nisva povsem vedela, v kaj se podajava. Sprva mi ni bilo jasno, kako se lotiti pisanja, zato sva začela zelo enostavno – z intervjuji, pri čemer nama je bil v veliko pomoč prevajalec Karim Hannouneh, ki se mu za to zahvaljujem. Naredila sva približno petnajst izhodiščnih in obširnih intervjujev. Za to je bila seveda potrebna empatija in vživljanje v sogovornika, čeprav se je povezanost med nama z Mohamadom zelo hitro vzpostavila. Čez čas sva se razumela tudi na nebesedni ravni, samo po mimiki na obrazu. Če so bili intervjuji izhodišče pisanja, pa se kasneje, ko se dogajanje v knjigi preseli v Slovenijo, v zgodbo neizbežno vključiva tudi jaz in najin vsakodnevni odnos.

Meja med pripovedovalcem in poslušalcem oziroma zapisovalcem je v knjigi na trenutke zabrisana. Gre za nek preplet, kjer sta protagonista v bistvu oba. Knjiga ne govori le o Mohamadu, ampak tudi o vas. 

Veseli me, če se v knjigi ta preplet res opazi. V nekem literarnem smislu sem izgubil razmejitev med nama. Na koncu nisem vedel, kdo je on in kdo sem jaz. Zlila sva se en v drugega. Na trenutke se mi je zdelo, kot da sva kot siamska dvojčka, kar je bilo za pisanje knjige sicer super in je porodilo še več navdiha, je bilo pa to seveda malo težje, ko sva morala kot dva različna posameznika zaživeti v lastnih življenjih onkraj knjige. Zavedam se, da se je v prevodu verjetno marsikaj izgubilo. Toda s časom sem ugotovil, da to niti ni tako pomembno, saj je bistvena ravno najina skupna izkušnja, ki je zapisana na način, na katerega se jo spominjava, kar je veliko bolj pomembno od faktografskega pisanja. Seveda sem veliko razmišljal, koliko sebe vključiti v samo zgodbo, ampak glede na to, da skupaj soustvarjamo družbo, se mi je zdelo pomembno, da v knjigi odkrijem tudi svojo perspektivo, seveda na način, ki ne bi preglasil Mohamadova glasu.

Živimo v militariziranem času. Na eni strani imamo dejansko militarizacijo Sirije, na drugi potencialno militarizacijo Evrope z žičnatimi ograjami, kriminiliziranimi begunci in navidezno legitimnim sovraštvom. Vaša knjiga pa v istem geografskem prostoru ustvarja povsem drugo, individualno naracijo, kjer se imaginarne in dejanske meje med nami rušijo.

To je bil tudi namen knjige. Zgodbe, kot je ta, le redkokdaj pridejo v medije, čeprav so veliko bolj pogoste in resnične. Takšnih zgodb, v katerih gre za izmenjavo in solidarnost med ljudmi, je navsezadnje veliko več kot tistih, ki večinoma zapolnjujejo medijski prostor v dvominutnem prispevku, za katerega si novinarji ponavadi ne morejo vzeti veliko časa. Jaz sem se tokrat osredotočil na zgodbo  Mohamada, toda teh individualnih zgodb, ki si zaslužijo pozornost, je v naši družbi ogromno. Od migrantskih in prekarnih delavcev do gibalno oviranih in ljudi s posebnimi potrebami. Mislim, da lahko le skozi dialog takšnih individualnih zgodb nastane solidarnost.

Knjiga med drugim postavlja pod vprašanj mit o varni Evropi in mit o evropski demokraciji ter človekovih pravicah. Kaj nam soočenje z begunci pove o nas samih? Navsezadnje se spoznavamo preko interakcije s sočlovekom.

Nikoli nisem imel občutka, da je Mohamad drugi oziroma tujec. Pogostokrat se je moj sosed izkazal za meni veliko bolj tujega. Mohamadovo begunstvo je le ena izmed njegovih identitet, kajti on je tudi pisatelj, poet, mož, oče, prijatelj in še marsikaj.  To, kar vidimo na ravni dnevne politike, je le predstava za občinstvo, tu sploh ne moremo govoriti o političnosti, ampak o »politični tehnologiji«, kot jo je poimenoval Tonči Kuzmanić. Sodelovanje, interakcija in solidarnost med ljudmi, ki jih opisujem v knjigi, so precej bolj politični od te politične tehnologije in psevdopolitičnosti, ki jo večinoma producirajo politične stranke. Ker imamo vsi takšne ali drugačne težave, veliko jih je obremenjenih z osnovnimi vprašanji, kako se prebiti iz meseca v mesec, večina ljudi niti nima časa, da bi se bolj poglabljala v stvari, ki nam jih mediji dnevno posredujejo na zelo površinski ravni. Mislim, da zato o nas veliko več povedo dialogi, ki se vzpostavljajo med ljudmi v vsakdanjem življenju. 

Migrantski vsakdan pa je vendarle nepredvidljiv. En dan si v čolnu, kjer tvegaš lastno življenje, drugi dan apatično čakaš v centru za tujce. Integracija v slovensko družbo se navsezadnje v knjigi izkaže za ne ravno enostaven proces?

Integracija je običajno ena zelo velika floskula. Pogosto se integracija ne zgodi na sistemski ravni, o čemer sem se v knjigi trudil pisati, ampak znotraj interakcije ljudi. To pa ne pomeni le odpiranja fizičnega prostora, ampak predvsem odpiranja prostora mišljenja, ki se na ravni medijev in dnevne politike, ravno nasprotno, zapira. Moj namen je, da se ta prostor mišljenja razširi. Toda kljub temu da je Mohamad eden bolj integriranih beguncev, pa vseeno ni povsem vključen. Vključevanje v družbo razumem v najširšem političnem smislu, se pravi kot aktivno delovanje v družbi. Bistven element vključenosti je tudi delo, v tem pogledu pa Mohamad ni vključen, kajti kljub številnim pesmim, esejem in romanu, ki jih je napisal v Ljubljani, od svojega dela še vedno ne more živeti.

Skozi celotno knjigo govorite tudi o sistemu tiranske neosebne birokracije, od katere je včasih odvisno posameznikovo celotno življenje.

Ja, ta sistem je kot diktator, ki ga ne moreš spraviti z oblasti, zato, ker ne veš, kdo je. Zelo banalno je, pravzaprav. Prostor mišljenja se tako krči, da se približujemo točki banalnosti zla. Nočem obsojati birokratov, ki se podpišejo pod odločbe, ki grenijo migrantovo življenje, čeprav sem na njih včasih zelo jezen. Vem, da so tudi sami ujeti v brezizhodno situacijo, kjer le vestno in brez tveganj opravljajo svoje delo, ki si ga seveda bojijo izgubiti. Na koncu koncev smo vsi bolj ali manj vpeti v ta sistem, ki mu gre zelo na roko, če ljudje nimajo časa ali moči za kakršnekoli poglobljene aktivnosti, tako individualne kot tiste v skupnosti.

Mohamada se v knjigi drži drža kulturnika, ki je vedno v opoziciji in »kot vsak izobraženec vidi napake sistema«. Kako vi razumete to držo? 

Ne želim, da bi izpadlo, do so kulturniki na nekem piedestalu. Seveda mora prevladati misel pesnikov in pisateljev, ampak vzporedno s povezovanjem v skupnost, ki jo je treba neprestano graditi. Skratka, pesniti morajo za ljudi, torej biti na strani ljudi in delati umetnost za ljudi, se pravi delovati znotraj skupnosti in od tod kritizirati sisteme. Pomembno je tudi, da si ne zapirajo horizontov na način apologetov kakšne »zacementirane« ideologije. S tem ne nasprotujem temu, da ima posameznik neko stališče, s tem želim le poudariti, da mora vedno obstajati možnost spreminjanja teh stališč. 

Trije spomini so tudi knjiga o literaturi. Med številnimi literarnimi referencami se kot Mohamadov duhovni oče pojavlja palestinski pesnik Mahmud Darviš. Skozi celotno knjigo imamo opraviti, v Darviševem smislu seveda, s fizičnim in metafizičnim begunstvom.

S takšnim begunstvom se lahko marsikdo poistoveti. Tudi jaz. Na koncu koncev smo v eksistencialnem smislu vsi begunci od nečesa. Jaz sem se kot begunec zatekel v Rog, saj nikjer drugje nisem imel prostora izraziti stvari, ki sem jih lahko tam. Zelo pomembno je, da ta prostor svobode, upora in kreativnosti še naprej živi. Če tak prostor podremo in ne zagotovimo novega, vsaj približno podobnega temu, ne moremo več govoriti o odprtem in vključujočem mestu za vse. Tisti, ki živijo drugače od večine, so velikokrat gonilo družbe in napredka. Mohamadu je kot pribežališče služila poezija. Ne predstavljam si, kako bi brez nje sploh lahko preživel.