Če ne bi pisal, bi umrl!

Marjan Tomšič

Marjan Tomšič je slovenski javnosti znan predvsem kot pisatelj, ki je veliko prispeval k literarnemu razvoju slovenske Istre. V dolgi pisateljski karieri je napisal enajst romanov, osem zbirk novel in črtic, osem mladinskih del in devetnajst radijskih iger, humoresk in satir ter dvanajst dramskih tekstov. Je eden izmed tistih pisateljev, ki tako radi pišejo, da si življenja brez tega ne predstavljajo. V letošnjem letu, ko je Marjan Tomšič praznoval osemdeseti rojstni dan, sta izšla tudi ponatisa dveh njegovih romanov, Šavrinke in Óštrigéca. V slovenski literarni svet je vnesel posebne tematike pokrajinske fantastike, ogromno pa doprinesel tudi k temu, da se ženske v literaturi prepoznava kot vztrajne in močne osebe. Spodaj je osem dejstev o Marjanu Tomšiču, za katera morda še niste vedeli.

Že kot otrok je rad pisal zgodbe.

Pisal je že kot otrok, ko je pasel zajce, še bolj izrazito potrebo po branju in pisanju je imel od 6. razreda osnovne šole. V poseben zvezek je zapisal zgodbo o rudarju in škratu v rudniku. Pisal je zato, ker druge komunikacije v življenju skoraj ni imel (ne z bratom ne sestro), in ker je imel ogromno za povedati, je vse to zlival na papir.

V študentskih letih je izgubil štipendijo in stanovanje v študentskem domu ter nato prekinil študij.

Med letoma 1958 in 1961 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral slavistiko. Zaradi krivične odstranitve njegovega profesorja Antona Slodnjaka je protestno izstopil iz Zveze komunistov. Zaradi tega je izgubil štipendijo in stanovanje v študentskem domu, posledično prekinil študij in si poiskal priložnostne zaposlitve. Kot učitelj slovenščine se je zaposlil na Osnovni šoli Grahovo pri Cerknici. Ko pa se je vrnil v Ljubljano, zaposlitve ni mogel dobiti, ker je bil »politično sumljiv«. Tako se je po vrnitvi od vojakov, leta 1968, zaposlil v slovenski Istri, kjer je poučeval na osnovnih šolah v Marezigah in Gračišču.

Na začetku svojega pisanja je imel osemletni pisateljski molk.

Njegova prva knjiga so satire in sanjske pripovedi Krog v Krogu, ki jo je napisal leta 1968. Po pisateljskem molku se je šele med letoma 1976 in 1984 spet posvetil pisanju, takrat scenarijev za risane filme Konija Steinbacherja. Po teh scenarijih je bilo posnetih osemnajst kratkih risank z družbeno tematiko.

Veliko več se govori o njegovih delih za odrasle kot za otroke.

Njegova prva dela so bila namenjena odraslim, kasneje pa se je odločil pisati tudi za otroke in mladino. Prvo mladinsko delo so bile Super frače, ki so prikaz otroštva in podoba surovega obdobja v nedavni preteklosti, ki ga pisatelj pokaže skozi otroške oči. V njih najdemo teme, ki jih vsi poznamo iz svojega otroštva  (npr. otroške igre, prijateljevanje, spopadi s šolo …), pa tudi tematiziranje vojnih grozot, lakote, otroškega nasilja, nasilja odraslih in posebne, svojevrstne sreče.

Napisal je še kar nekaj del posvečenih otrokom in mladini, kot so Noč je moja, dan je tvoj, Začarana hiša (istrske pravljice), Frkolini, Katka in Bunkec in druge.

Nikoli si ni mislil, da bo pisal o Istri.

Marjan Tomšič se je rodil v Račah pri Mariboru, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo, gimnazijo pa v Mariboru. V Istro je prišel po naključju, tam je dobil službo in stanovanje. Počutil se je, kot da bi se vrnil domov, veliko stvari ga je zanimalo, ljudje so mu pripovedovali zgodbe, ga učili narečja (ker do njega ni imel negativnega odnosa) in z njim sproščeno klepetali. Ni si mislil, da bo kdaj pisal o istrskih zgodbah, saj ni Istran. Šele kasneje, ko je od šavrinke Marije France, pri kateri je živel, dobil pobudo, se je spravil k pisanju romana Šavrinke.

Marjan Tomšič se je leta 1992 odrekel Kocjančičevi nagradi.

Kocjančičeva nagrada je nastala na njegovo pobudo, za posebne dosežke pri oblikovanju kulturne podobe slovenske Istre pa jo podeljujejo občine Koper, Izola in Piran. Poimenovana je po duhovniku Alojzu Kocjančiču, istrskem čedermacu, ki je bil s strani Istranov globoko spoštovan, njihov zaščitnik ter je imel duhovno in etično veličino. Ker je Tomšič leta 1992 prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko novel Kažuni in roman Óštrigéca, se je v korist sklada za novo nagrado odrekel občinskemu priznanju.

Gradivo za roman o aleksandrinkah je zbiral 14 let.

Za svoj roman o aleksandrinkah Grenko morje (2002) je gradivo zbiral kar 14 let, saj ni bilo tako kot pri romanu Šavrinke, ko je med ljudmi dejansko živel in zbiral zgodbe. Za aleksandrinke je moral iti globlje in brskati po arhivih, knjižnicah, muzejih, obiskovati ljudi in zbirati razno gradivo, kar pa je dolga leta trajajoče delo. Tako je roman lahko začel pisati šele, ko je dejansko odpotoval v Aleksandrijo.

»Če ne bi pisal, bi umrl!«

Tomšič je v svojih intervjujih že večkrat povedal, da naravnost ljubi pisanje in da bi brez njega umrl. Zanj je pisanje nekaj, brez česar ne more, skoraj kot osnovna življenjska potreba. Kadar ne piše, je depresiven in nezadovoljen. Kadar pa piše, mu dan mine in čuti, da obstaja.

Ponatis romana Šavrinke lahko kupite tukaj, ponatis romana Óštrigéca pa tukaj.