AirBeletrina - Če ima človek ime, ga je težje ubiti
Kritika 10. 10. 2016

Če ima človek ime, ga je težje ubiti

 

Alžirski novinar in pisatelj Kamel Daoud je Tujca prvičprebral pri dvajsetih letih, vendar še ni razmišljal o ubitem Arabcu, saj je, kot pove v intervjuju za The New Yorker,»knjiga tako izvrstno napisana, da pozabiš na ta umor, tudi, če si ti njegova žrtev«. Neimenovani Arabec je v Daoudovem prvencu Primer Meursault (v francoskem izvirniku podnaslovljen s preiskava preiskave), ki je bil leta 2015 nagrajen s prestižno Goncourtovo nagrado, končno dobil svoje ime – Musa. Gre za osebnoizpovedni roman, katerega protagonist je mlajši brat ubitega Arabca Harun. Ob večernem popivanju v baru Harun pripoveduje zgodbo, ki je stara že več kot pol stoletja: »Zgodila se je in ljudje so veliko govorili o njej. Še vedno govorijo, a omenjajo le enega mrtveca, medtem ko sta dejansko bila dva.« S številnimi referencami na roman Tujec oziroma Drugi, kot je ta poimenovan v Harunovi izpovedi, Daoud artikulira zamolčani trenutek ubitega Arabca, problematizira alžirsko recepcijo Camusa in obenem priznava genialnost Camusovemu pisanju, rekoč, da je njegov jezik tako popoln, da bi še »zrak izbrusil kot fasete na diamantu«, na katerega senco mečejo le »Arabci, megleni in neskladni predmeti iz nekdanjosti«.

Osupljivo zamolčanje anonimnega Arabca, ki ga je nekega poletnega dne ob dveh popoldne na plaži ubil Meursault, postane skozi Harunovo izpoved personificirana in humanizirana zgodba o preprostem mladeniču iz revnih Alžirskih četrti. Harun si želi povrniti dostojanstvo ubitega brata, zato pripoveduje zgodbo, ki je Musa nikoli ni mogel povedati sam. V upanju, da njegov umor ne bo ostal pozabljen in da se njegovo ime ne bo razvezalo le v niz črk brez pomena, Harun vselej ponavlja Musovo ime in z njim naslavlja tudi druge ter tako priklicuje v sedanjost pozabljeno zgodbo iz preteklosti. Ob tem se odpira tudi bolj pomenljivo in precej aktualno vprašanje anonimnih žrtev, kjer je anonimnost do neke mere olajševalna okoliščina morilskega zločina. Če ima človek ime, ga je težje ubiti, poudarja Harun in pravi, da Meursault brata imenuje Arabec le zato, da bi ga lažje ubil. Poimenovanje Muse bi namreč potrkalo na Meursaultovo morilsko vest.

Daoudov prvenec pa ni nujno brati le kot odgovor Camusu. Alžirski pisatelj poudarja, da je bila to sicer res prvotna ideja, a da je obenem želel seči onkraj tega in v novem literarnem delu preizprašati človekovo bivanje v svetu ter eksistencialni odtujenosti dodati še komponento geografske tujosti kot posledice kolonializma. Knjigo je tako mogoče brati tudi kot povsem samostojno zgodbo. In eno izmed branj, ki se nam ponuja, je zgodba o odnosu med matero in sinom. Že prvi stavek romana »Danes je mama še vedno živa«, ki stoji vzporedno Camusovemu »Danes je mama umrla«, nakazuje kompleksen portret ožaloščene mame, ki jo je Musovo izginotje tako zelo mučilo, da je razvila nezdrav užitek brezkončnega žalovanja, ki ga je prenesla tudi na mlajšega sina Haruna, čigar življenje je bilo v celoti zaznamovano s smrtjo Muse. Ko torej dvajset let po Musovi smrti Harun umori mimobežnega Francoza, je to dejanje za mamo le neke vrste izravnava, preko katere dostojno pokoplje Muso, medtem ko je za Haruna ta uboj predvsem osvoboditev bremena, ki ga je mama z dolgoletnim žalovanjem projicirala nanj. Harun si tako preko smrti Francoza vsaj začasno povrne lastno življenje.

Prav tako kot Meursault ni obtožen zaradi umora Arabca, temveč zaradi tega, ker ni jokal na grobu svoje matere, pa tudi Harunov umor moralno ni sporen. Harun je obtožen, da je umor zagrešil ob napačnem času in iz napačnih razlogov. Če bi Franocoza ubil le malo prej, se pravi med osvobodilnim bojem, bi bil junak, zdaj pa je morilec. Prav v tej navezavi pa se nam ponuja uvid v alžirsko polpreteklo zgodovino. Dvajsetletno iskanje pravice za umorjenega Muso je prazaprav trnova pot alžirske neodvisnosti. Osvobodilni boj, ki ga mama in Harun osebno bojujeta in se zaključi z umorom Francoza, sovpade z alžirskim osvobodilnim bojem za neodvisnostjo. Toda čeprav konec francoskega kolonialnega jarma in obremenjujočega žalovanja prinese dokončno osvoboditev, se ta izkaže le za trenutno. Navdušenje nad neodvisnostjo se kaj kmalu izčrpa in Alžirija zapade v kruto državljansko vojno, medtem ko Harun s krivdo ostaja obsojen na večno tavanje brez cilja in preigravanje vedno iste zgodbe.

Daoud se z metaforičnostjo in teatraličnimi stavki neposredno dotakne alžirsko-francoskih odnosov ne le na ravni politično-družbenih struktur, ampak tudi na ravni posameznika. Diskurz arabstva vpelje skozi pogled kolonistov. Harun se nikdar ni počutil kot Arabec. Njegova »arabska identiteta« je obstajala, prav tako kot črnstvo, le v pogledu belcev. Za vzpostavitev arabstva je bil tako potreben pogled tujca, Meursaulta, ki nastopa kot poosebljenja vseh kolonistov tedanjega časa. Šele ob tem pogledu Musa in tudi vsi drugi postanejo Arabci. Ta zgodba pa je, kot piše Daoud, zgodba vseh ljudi tistega časa, zato ne pozabi omeniti, da se je v sedemletni vojni za neodvisnost Alžirija spremenila v bojno polje, kjer so umirali tudi Francozi, otroci kraja, ki jih ni rodil.

»Ko kolonisti pobegnejo, nam ponavadi zapustijo troje: kosti, ceste in besedišče,« humorno razlaga Harun in nakazuje problem jezika in komunikacije v nekdanjih kolonijah. S tem, ko Arabci ne razumejo francoskega jezika, ostajajo v svojih izvornih jezikih za zmeraj utišani in anonimni. So kot pisci brez bralcev in pripovedovalci brez poslušalcev. Harun se odloči naučiti francoskega jezika ne zato, da bi govoril kot vsi ostali, temveč z namenom, da bi govoril namesto mrtveca in v imenu pozabljenega zločina.Alžirski pisatelj pa ni kritičen le do kolonialne preteklosti, temveč tudi do alžirske sodobnosti. Harunov monolog o religiji, ki izkrivlja težo sveta, in ljudeh, ki se ob soočenju z absurdnim odzovejo z gorečnostjo tistega, kar se dviguje proti nebu, namesto da bi bili podvrženi težnosti, je Kamelu Daoudu prinesel obtožibe herezije, žaljenja dostojanstva muslimanov in svete knjige. A Daouda to očitno ne gane preveč. Na vprašanje novinarjev, ali je njegov roman žaljiv do islama, je samozavestno odgovoril: »Žaljiv do islama? Ne! Žaljiv do ekstremistov? Da!«

Prav v tem oziru globokega dostojanstva človeka pred samim seboj in pred svetom, čigar težnost ga pritiska k tlom brez potrebe po seganju v transcendenčne višave, pa moramo razumeti tudi Daoudov poklon Camusovi filozofiji, za katero meni, da odpira eksistencialna vprašanja, ki so osmislila tudi njegovo lastno bivanje v svetu. Skozi razumevanje vztrajanja v poziciji absurdnega človeka, o kateri piše Camus v zbirki esejev Sizifov mit, lažje razumemo življenjske nazore, ki jih v romanu pooseblja Harun in katere izpričuje tudi sam Daoud v svojem novinarskem pisanju. Roman Primer Meursault moramo ob podrobnejšem branju razumeti ne le kot odgovor Camusu, marveč tudi kot njegovo enakovredno dopolnilo, ki le z druge strani, se pravi alžirske, opisuje bivanjsko problematiko posameznika in njegovo občutje nesmisla eksistence.

 

Kamel Daoud: Primer Meursault. Prevedla Katja Šaponjić. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016. 184. strani, 22,95 €.