Vprašanje o gumbu ni izmišljeno, moja tašča ga vestno zastavlja že zadnjih nekaj let.
Severna Amerika je bila zadnja celina, za katero sem mislila, da jo bom obiskala, kaj šele tam živela. Se je že tako obrnilo, da sva z možem po koncu študija v Ljubljani, z vmesnim postankom na Dunaju, pred petimi leti priletela študirat v tisti drugi Cambridge, tik poleg Bostona. Bila sva polna nizkih pričakovanj in stereotipov iz medijev, filmov, iz ust turistov in tudi tistih, ki še nikoli niso bili tam čez. Na tem mestu nista odveč dejstvi, da Slovenci prednjačimo v negativnih predsodkih do tega dela sveta in da midva v Bostonu, razen peščice internacionalnih študentov, nisva poznala žive duše.
Prvi dan, ki sva ga bila primorana preživeti v niti ne tako poceni bostonskem hostlu, ni bil daleč od najinih predstav. Ob pozni uri naju je sprejela babica, ki bi morala biti po naših merilih že zdavnaj v penziji. Najina postelja je bila polna dlak in pod oknom se je nekdo zadrl: “Give me back my money!” Jutro je bilo zaznamovano z živopisanimi kosmiči in hudo sladkim sokom – prava dobrodošlica. Meni, ki sem bolj pustolovskega duha, se je kar smejalo od razburljivosti, možu, ki mu je edina sprejemljiva oblika počitnikovanja hotel Hilton ali boljše, pa vse kaj drugega. Šele dosti kasneje sva ugotovila, da je najina izkušnja kar pogosta: veliko slovenskih kolegov, ki so prihajali in odhajali iz Bostona, je najprej imelo odpor do Amerike nasploh. Razlogi so bili denimo vse od tega, da nas motijo prevelike socialne razlike, stopnja kriminala ali naporen življenjski tempo do oddaljenosti domovine in slabe hrane – a smo zamižali na eno oko in jo po nekaj mesecih bivanja bolj kot ne vsi vzljubili.
Glavni razlog za najino spremembo v sentimentu je, da so naju par kilometrov stran, v Cambridgeu, mestecu, pretežno naseljenim s Harvardovci in MIT-jevci, naslednjih par let čakale ameriške sanje. Imela sva srečo in vse se nama je izšlo po načrtih: ne samo da sva oba postala doktorska študenta in si tako zagotovila službo za nadaljnjih šest let, vzeli so naju tudi za tutorja dodiplomskih študentov, tako da zdaj celo živiva z njimi, kar nama je še razširilo uvid v univerzitetni kampus in državo, ki ju naseljujeva. Kaj hitro sva ugotovila, da je najin akademski mehurček sicer v Ameriki, ni pa Amerika. V njem nam je omogočeno vse in še več za raziskovalno delo, študij in poučevanje, poleg tega pa cvetijo tudi družabno življenje, umetnost in šport. Toda ameriške sanje se lahko hitro razblinijo: mehurček bo prej ali slej počil tudi za naju.
Mislim, da so ameriške sanje le del mehanizma ameriške družbe, kjer si lahko v enem dnevu kralj in v naslednjem berač, redko po svoji krivdi. Sen je tisti delček, ko se iz reveža s trdim delom preleviš v bogataša. Sama sva videla, kako to gre. Odprejo se ti ena majhna vrata in ko se ti pogled malo razjasni, opaziš, da je za njimi še polno večjih. Za temi večjimi vrati so še večja, bolj bleščeča in še malo težja – in tega nikoli ni konec. Nekako tako, kot tisti zmagovalec, ki na tekmovanju v najedanju hot dogov za nagrado dobi še več hot dogov. Čeprav imaš dela čez glavo že pri prvih vratih, se naslednjim enostavno ne moreš odpovedati – pa ne zaradi pogoltnosti ali pretirane ambicioznosti, ampak zato, ker je to edini način preživetja. Nima smisla, da stagniraš in ne stopiš skozi naslednja, sicer te bo tok polagoma – ali pa čez noč – potisnil do čisto prvih vrat. Tam ti ostane samo ena možnost: ponoviti vajo. Žal je res, da za premnogo Američanov tistih prvih vrat sploh nikjer ni. Še bolj žalostno je, da se stvari ne premikajo na bolje.
Čez lužo, pa saj to že ptički na vejah čivkajo, je nekaj vreden samo dolar. Do dolarja te običajno privede dobra izobrazba, ki je nepriviligiran sloj ni deležen zaradi specifičnega sistema financiranja javnih šol iz nepremičninskih davkov. Z drugimi besedami, kakovostna izobrazba je odvisna od lokacije bivanja, po principu elitna soseska – elitna šola. To je velika rana Amerike, ki je ne zdravi ne politika in ne njena kritika. Vendar pa ni nujno, da življenje lahko uživaš, niti če služiš milijone, saj z donosno službo vred pride tudi določen standard: hiša na uglednem kraju, perfekten vrt in bazen, tak in tak avto, pa ura, najboljše zavarovanje in šole za potomce, plus obvezni dodatni popoldanski in počitniški programi. Tako si kaj kmalu lahko tudi v dobri službi blizu bankrota, čeprav delaš malodane vsak dan, ves dan.
Skoraj vsak ameriški izobraženec se v svojih dvajsetih zadolži za izobrazbo: od petdeset do sto tisoč zelencev za kolidž odplačuje s prvimi resnimi službami. Sramotno se je vrniti nazaj k staršem, saj si, ko si enkrat na kolidžu, osamosvojen od primarne družine, v kateri se individualizem vzpodbuja že od malih nog. Že samo ta dva podatka lahko pričata, kakšen pritisk je za ameriškega otroka šolanje, že od vrtca naprej. To se najlaže opazi pri študentih, ki jim je uspelo priti na elitne šole. Za večino to pomeni, da so za njimi leta garanja in odrekanj, in ko so enkrat na fakulteti, želijo odnesti od nje vse in še več.
Sama sem obšla kalvarijo šolanja v Ameriki v bolj prijazni in manj kompetitivni klimi slovenskih šol, a da mi je uspel vpis na harvardski doktorat, sem vseeno morala skozi podoben, a k sreči krajši proces kazanja mišic in napenjanja vseh možnih možganskih celic. Nagrada pa je ogromna: vsak dan lahko vidiš, kako rasteš v izkušnjah in znanju, saj te študijski program žene v vse smeri, ti nalaga razne preizkušnje in zapustiš ga kot sicer izčrpan, a prerojen človek. Lahko je ljubiti Ameriko, če jo gledaš iz stolpa ene od dvanajstih harvardskih hiš.
Še dosti laže je ljubiti Slovenijo, ko jo gledaš čez ocean, vso ljubko in majhno in zeleno in že kar malo pravljično. Ko me kdo povpraša po Sloveniji, mi včasih kar ne verjame, ko povem, da nas je le dva milijona, da ima veliko ljudi svoj vrt in da nimamo hudo onesnaženih naravnih virov. Da imamo svoj jezik in vse te odlične pesnike, katerih prevode jim pokažem. Da je šola zastonj in da učenci včasih zafrkavajo učitelje, kar tako, za hec. Da je delež žensk v parlamentu običajno tretjina in da imamo leto dni porodniškega dopusta in kar nekaj tistega navadnega. Mi smo čista eksotika. (Ja, še vedno, kljub prvi dami, Žižku in športnim asom.) Primerjati Slovenijo z Ameriko in obratno te v vsakem primeru šokira, to je ugotovil že Michael Moore. Smo si vse preveč različni.
Če mislite, da premalo izpostavljam slabe strani Slovenije, je to zato, ker si jih lahko le še predstavljam. Zaenkrat si lahko predstavljam slabe odnose in šikaniranje na delovnem mestu, nepotizem in korupcijo, problem majhnosti, take in drugačne. Preveč politike v sferah, kamor ne sodi. Ampak to so problemi, ki jih ima malodane vsaka država – država Utopija ne obstaja.
Zakaj sem tako odpustljiva? Poskusite enkrat živeti v dosti drugačni državi od svoje in ne hodite domov niti na kratek obisk kaki dve leti. Vkrcajte se nato na Adriino letalo, kjer vas pozdravijo s slovenskim tiskom in tistim ubornim kozarčkom slovenske vode, in se razglejte nad Brnikom. Garantiram, da vam bo zapelo srce. To je zdaj zame Slovenija. Mati, ki si jo nahrulil, ko ti je prinesla kavo, zdaj ti je pa žal.
Vem, da mi bo Slovenija tako idilična samo, dokler se ne preselim nazaj. Tovrsten ljubkovalni odnos do domovine je mogoč le od zunaj. Ne more biti popolna in ni ji treba biti. Amerika je še dlje od popolnosti in je lahko malodane brutalna, a tudi neskončno privlačna s svojim pluralizmom možnosti in raznolikostjo življenjskih slogov.
Sama sem zdaj postala amalgamat teh dveh skrajnih prostorov, ne tič ne miš. Po petih letih sem se navadila presladkega soka in ostalih ameriških ekstremov ter odvadila vsakodnevne kuhe, vicev in posedanja po obiskih. Zdaj večino obrokov jem na sestankih, na predavanjih ali klepetajoč s študenti (in ni mi več čudno, če ti pridejo v jedilnico v pižami), v trgovino mi sploh ni več treba, ker za vse obstaja dostava na dom. Več pozornosti posvečam drugim regijam sveta ter poznam drugačne načine razmišljanja in realiziranja idej. Ampak v meni je še vedno več kontinentalne Evrope in želja po domovini bo vedno tu.
Zdi se mi, da se z možem, kot Slovenca z ameriško izkušnjo, težje spopadava s krmarjenjem med obema svetovoma kot pa najin otrok, hkrati slovenski in ameriški državljan (dobra stran Amerike je, da se tam dejansko lahko identificiraš z obema narodnostma). Ko naju je kot novopečena starša malce zaskrbelo, če bo, prosto po Kopitarju, najin sin še pel slovenske pesmi, naju je modra soseda – Madžarka, ki je živela v Londonu, Torontu in Bostonu in se po desetletjih tujine vrnila domov – potolažila: “Imel bo najboljše od obeh svetov.” Kakšen privilegij, kajne. Ampak vedno te eden bolj posrka kot drugi in vprašanje je, koliko na to lahko vplivaš sam.
Oba svetova imata pluse in minuse in če bi ju morali postaviti na tehtnico, bi, spet po predsodkih, na slovenski strani pisalo celovitost, delo in dom – in ti med seboj uravnoteženo poplesavali, medtem ko bi na ameriški strani pisalo le delo, kariera, izziv – in ti bi manično skakali gor in dol.
