V slovenščini je pravkar izšel njen roman Tisti, ki so ga oboževali (Mladinska knjiga, prevod Iztok Ilc) pripoved o razburkanem življenju Thomasa Bulota, francoskega študenta v Ameriki, ki bi se rad prebil v tamkajšnjo akademsko sfero. Čeprav Thomasu, ljubitelju literature, posebej Prousta, pa tudi umetnosti na splošno in lepih žensk, vsi čari življenja ležijo na dlani, navzkriž z njegovo željo, da bi jih zajemal s polnimi pljuči, hodi psihična bolezen, zaradi česar sicer živahen, življenja poln roman proti koncu dobi pretresljivo noto. Posebej zanimivo pri Thomasovi zgodbi je, da gre za resničnega človeka, avtoričinega prijatelja. In čeprav je pisateljica nekoliko zabrisala meje med resničnostjo in fikcijo, ne skriva, da so se določeni dogodki, o katerih piše v romanu, res zgodili. A kot Francozinja, živeča v New Yorku, s tem nima težav. »Ker sem v Ameriki daleč stran od svojih bralcev in se lahko popolnoma razkrijem in zapišem resnico, sem popolnoma svobodna,« pravi.
Roman Tisti, ki smo ga oboževali so ljubljanski študentje francoščine lani v okviru projekta Goncourtov seznam: slovenski izbor razglasili za najboljšega od štirih finalistov za Goncourtovo nagrado 2016. Catherine Cusset je Ljubljano v okviru Nodierevih dnevov obiskala na vabilo Francoskega Inštituta v Ljubljani.
Roman Tisti, ki so ga oboževali je delno avtobiografski: pripovedovalka ima vaše ime, ravno tako kot vi doktorat iz Sada, študirala je na Yalu … kako se je mogoče od avtobiografskih elementov, ki jih vpelješ v roman, dovolj distancirati, tako da lik na koncu nisi ti, temveč samo neka literarizirana različica tebe?
To ni zares avtobiografski roman, ker je roman o nekom drugem. Res gre za roman o mojem prijatelju in sama se v njem pojavim kot lik, ampak skozi njegove oči. Tako da – tudi, če je vse res, je tako, kot si predstavljam, da me je videl moj prijatelj. Da bi poskrbela, da prav nič v romanu ni izrečeno v mojem imenu, sem v francoščini prvo osebo (»jaz«) na vseh mestih, kjer se pojavi, zamenjala s tretjo. Tako sem želela vzpostaviti distanco do sebe in preprečiti, da bi bilo kakšno moje čustvo izraženo neposredno. Zabrisala sem meje. Drži, da sem to jaz, da je bil Thomas moj prijatelj, da sva bila, ko sem imela 26 let, v razmerju – in sem bila absolutno šokirana, ko sem izvedela za njegovo smrt … In ja, morda sem ravno zaradi tega šoka hotela napisati to knjigo. Vse to je res. Ampak način, na katerega sem iznašla Thomasa, vzpostavila njegovo notranje življenje – to je fikcija.
Kljub vsemu – vam je težko pisati o rečeh, ki so se v vašem življenju res zgodile, na primer zveza s Thomasom?
Ne, zame je to najlažje. Pisati o tem, kar se mi je v resnici zgodilo, se mi zdi naravno. Napisala sem veliko avtobiografskih knjig, na primer Družinsko sovraštvo, ki govori o moji mami in najinem odnosu, potem je tu denimo knjiga Orgazem, v kateri sem popolnoma razgalila svoje seksualno življenje, knjiga Katoliška vzgoja pa je se naslanja na mojo katoliško-judovsko vzgojo. Katera koli tabu tema vam pade na pamet, v mojih knjigah je vse in vse je popolnoma res. Ni se mi težko popolnoma razgaliti, težje je pisati o nekom drugem. Pisati o svojem prijatelju in ga pravzaprav na novo iznajti, kar sem počela v romanu Tisti, ki smo ga oboževali, to je tisto, kar je res zahtevno.
Morate pa priznati, da je pogumno postaviti svoje zasebno življenje na ogled, vedoč, da bo knjige brala velika skupina ljudi …
Morda, ampak jaz živim v Ameriki, v New Yorku, moje knjige pa izhajajo v Franciji. Tako v bistvu nimam zares stika s svojimi bralci. Na ta način sem zaščitena. (smeh) To je najbrž tudi eden od razlogov, da sem se odločila, da bom živela v Združenih državah – ker sem daleč stran od svojih bralcev in se lahko popolnoma razkrijem in zapišem resnico, sem popolnoma svobodna.
Diplomirali ste iz libertinskega romana in napisali tudi knjigo Moralni pomen užitka v libertinskih delih 18. stoletja. Ta dela so bila na nek način reakcija na zanikanje užitka v tistem času. Danes je drugače, ker se o tem odprto govori, živimo v času seksualne svobode … pa mislite, da smo predvsem ženske v tem smislu res svobodne?
Mislim, da je v današnji družbi še vedno ogromno dvoličnosti, kar se tega tiče. Ne zdi se mi, da imamo zares svobodo, da bi povedale ali zapisale tisto, kar je res. Ko sem napisala knjigo o svojem seksualnem življenju, je bilo vse v njej popolnoma resnično. Pisala sem o res intimnih temah, kot je na primer masturbacija. Tega si ne upa tako veliko ljudi. To je bilo že kar nekaj časa nazaj, leta 1997, a o knjigi je bil napisan samo en članek, v katerem je pisalo, da je to delo nekaj popolnoma nasprotnega od literature, da z njo nima čisto nobene zveze. Samo zato, ker sem kot ženska pisala o tem, kar je res. Ampak treba je pisati, kar je res. Mnogokrat se trudimo olepševati stvari, da bi vse skupaj izpadlo kot neka lepa zgodbica, ampak pisatelji smo tukaj, da razkrijemo resnico. To je najbrž tudi razlog, da sem bila vedno tako fascinirana nad 18. stoletjem. Kajti 18. stoletje je čas velike dvoličnosti v družbi. Kljub vsemu pa je danes še vedno precej podobno, pravzaprav so bili v 18. stoletju v smislu seksualnosti morda bolj svobodni, kot smo mi danes.
Najbolj znan pisec libertinskih romanov je bil Markiz de Sade, predmet vaše druge diplome. Zakaj je med vsemi pisci tovrstne literature do današnjega časa prav on ostal priljubljen? Priljubljena so tudi Nevarna razmerja Choderlosa de Laclosa, ki prav tako spadajo med libertinske romane, a seveda Laclos ni tako ekstremen kot Sade …
Obožujem Nevarna razmerja, to je ena mojih najljubših knjig vseh časov. Tako inteligentna knjiga, psihološka razmerja med liki so opisana odlično. Sade je po drugi strani lahko dolgočasen za branje, je pa zelo ekstremen. V njegovih knjigah najdemo zelo radikalen pogled na ljudi, češ da jih vodijo le popolnoma sebični motivi. Tudi ljudje, ki se ukvarjajo z dobrodelnostjo, na primer, to počnejo zato, ker jih to, da so dobri, da dajejo nekaj svojega nekomu drugemu, v resnici seksualno vznemirja. Kar te vzburja, v spolnosti ali vsakdanjem življenju, tistemu slediš. Sade vse zreducira na to raven, kar je ekstrem. Ne morem sicer reči, da mi je všeč kot romanopisec, a njegovo pisanje je zelo ostro in močno. Pred njim in po njem ni bilo v literaturi ničesar podobnega, kar verjetno pojasni njegovo aktualnost. In v primerjavi z njim je moje seksualno življenje zelo dolgočasno in normalno. (smeh)
V romanu Tisti, ki smo ga oboževali, je rahlo moteča, a psihološko zanimiva scena poskusa posilstva: Thomas se razjezi na Catherine, ki mu ne posveča pozornosti, in jo poskuša prisiliti v spolni odnos, a se situacija obrne, saj se mu Catherine podredi, videti je, da v njegovem nasilju uživa. Kaj ste želeli prikazati s tem obratom – Thomasovo mestoma mačistično naravo in težnjo po dominaciji, ki pa se na tem mestu izjalovi?
Tu se pokaže predvsem Thomasova jeza. To sceno sem hotela vključiti, da bi prikazala, da v Thomasu brbota nasilje, zaradi katerega želi v navalu jeze posiliti Catherine in ki ga pozneje privede tudi do samomora. Ta težnja k nasilju izhaja iz neke bolečine in frustracije globoko v njem. A kar se zgodi v tem poskusu posilstva, je to, da Catherine v njegovem nasilju najde nov užitek, ker je posilstvo ena izmed njenih fantazij. Tako je Thomas ne posili, ne more je dominirati, ampak samo vstopi v njeno fantazijo. V romanu sta poleg tega še dva prizora, kjer Thomasovo nasilje pride na plan – kjer udari Elizo in ko oklofuta Olgo. Zdi se mi pomembno, da bralci vedo, da je to nasilje del njega in da se zaradi tega nasilja na koncu tudi ubije.
Kako se lotevate pisanja – pride najprej nek povod, naj bo to dogodek ali ideja, nakar se usedete pred računalnik za določeno obdobje in to popišete ali pišete ves čas po malem?
V vsakdanjem življenju sicer poskušam vzpostaviti rutino pisanja. Ampak najpomembnejši so tisti trenutki, ko se zjutraj zbudim in si rečem – zdaj je čas, da začnem pisati o tem, karkoli že to je. In to je trenutek, ko je treba to tudi storiti. Včasih se pojavi tema, za katero si sploh nisem mislila, da želim o njej pisati, vendar skoči v moje misli in naenkrat nimam izbire. To je zame najboljši način pisanja – da te nekaj pokliče. Niso vse moje knjige nastale na tak način, včasih pišem tudi bolj sistematično – a tiste najboljše so.
Imate kakšen nasvet za mlade pisce, ki ne vedo, kako začeti s pisanjem ali se borijo s pomanjkanjem discipline? Kako ste začeli vi?
Povedati moram, da sama pišem, ker rada berem. Branje je izredno pomembna komponenta v mojem življenju. Če ne berem knjige, ki se me dotakne, se počutim nepopolno. Če pa to počnem, sem v neki drugi realnosti, nič ne more do mene. Kot najstnica sem ves čas nekaj pisala. Potem pa sem začela študirati in študij je bil tako zahteven, da v tistem času nisem pisala leposlovja. Ko sem ga zaključila, sem bila stara 22 in zdelo mi je, da ne znam več pisati, da se spoznam samo še na teorijo. Kar se je zgodilo in kar me je zopet pripeljalo nazaj k pisanju, je bilo to, da sem pri 25 letih doživela veliko ljubezensko zgodbo in razhod, ki mi je zlomil srce. Bila sem neznansko nesrečna in takrat sem napisala svoj prvi roman. Napisala sem ga, da bi se soočila s tem, kar se mi je zgodilo, spet pridobila nadzor, pa ne nad moškim, ki sem ga izgubila, ampak nad svojim dojemanjem teh dogodkov, in iz vsega tega potegnila nekaj dobrega. Pisanje je torej prišlo iz življenja. Zato nimam nobenega nasveta, kako se spraviti k temu, vsak človek deluje po svoje. Nekateri ljudje se recimo prisilijo, da pišejo eno uro na dan in na ta način napišejo zelo dobre knjige. Vsekakor pa je težko uspeti kot pisec. Marsikdo fantazira, da bo s pisanjem zaslužil bogastvo, ampak v resnici se to zgodi redkokomu. Obstaja mnogo boljših načinov, kako zaslužiti denar. Če imaš možnost, da namesto pisanja počneš kaj drugega, je po mojem mnenju boljše početi to. Pisati je pametno samo v primeru, ko nimaš izbire, ko je pisanje res to, kar moraš početi. Ko pišeš ne zaradi želje po objavi, denarju, slavi, ampak zaradi nečesa esencialnega znotraj tebe, nečesa, kar mora ven. Veliko mladih piscev napiše knjigo in jo poskuša objaviti, pa ne gre, potem poskušajo s še eno in še eno … tisti, ki nato odnehajo, niso bili zares pisatelji. Pisatelji bodo ravno zaradi tega, ker je pisanje zanje osnova in si ne morejo predstavljati življenja brez tega, tudi po dvajsetih zavrnitvah bodo še vedno nadaljevali. In nekega dne se bo zgodilo.
Če se še malo vrneva h knjigi Tisti, ki so ga oboževali: Thomas na nekem mestu kritizira, kar je Catherine – kar ste vi – napisali o njem v knjigi, ki ste jo takrat pisali … kako se na splošno odzivate na kritike, vam je pomembno, kaj o knjigi pravijo prijatelji, testni bralci, kritiki?
Knjiga, ki jo je Thomas kritiziral, Avtoportret s prijatelji, je bil roman iz leta 2002, v katerem sem eno poglavje posvetila njemu in ki je potem nisem nikoli objavila. Sicer pa dam knjige v testno branje šele, ko so zaključene. V procesu pisanja besedila nikoli ne kažem drugim, ampak knjigo dokončam, predelam – prvi, drugi, tretji osnutek, in šele ko presodim, da je to to, jo lahko preberejo tudi drugi. Imam krog prijateljev, ki so zame relevantni bralci – vem, da mi bodo svoje mnenje povedali iskreno, poleg tega pa veliko berejo in intuitivno vedo, kaj je dobro in kaj ni. Pa niti niso iz literarnih krogov, temveč imajo različne profesije. Pri knjigi Tisti, ki smo ga oboževali, sem dobila zanimive odzive, saj so trije ljudje rekli, da se jim zdi roman krasen in celo eden mojih najboljših. En testni bralec pa je dejal – grozna knjiga, težka za branje, vse se vrti okoli smrti. (smeh) Ampak načeloma se oziram na to, kar mi ljudje povedo o mojih knjigah. To vzamem kot priložnost za izboljšavo. Besedila iz leta 2002, ki ga je Thomas kritiziral, nisem objavila ravno zaradi tega. Thomas mi je očital, da je knjiga pretenciozna, moj ton pa pokroviteljski. Tak ton sem najbrž privzela zaradi tega, ker se v tistem obdobju nisva ravno dobro razumela, iz ne vem kakšnega razloga sem bila jezna nanj. Videla sem ga kot zgubo, ampak v tem času sem popolnoma spremenila svoje dojemanje uspeha. Uspeh po socialnih standardih ne šteje nič, če nimaš bogatega notranjega življenja. In Thomas ga je imel, njegovo razumevanje ljudi, umetnosti, njegova ranljivost, vse to ga je postavljalo na izredno visoko raven. Da bi vse skupaj popravila, sem potem napisala Tisti, ki so ga oboževali. V tej knjigi sem hotela pokazati tudi njegovo notranje življenje, saj mi je takrat rekel, da imajo ljudje vendarle tudi notranje življenje in ta stavek je ostal z mano. Upam, da bi mu bila všeč.
Pravite, da vam je eden od testnih bralcev dejal, da je knjiga grozna, ker se vse vrti okoli smrti. To morda do neke mere drži, kajti spremljamo Thomasovo vznemirljivo življenje, polno literature, glasbe, ljubezni, seksa; o sebi ima visoko mnenje in pričakuje, da bo nekaj ostalo za njim, potem pa tako žalostno konča. Tu res težko ne pomislimo na kratkost in brezupnost življenja ….
Ja, to je res, ampak mislim, da prav to da romanu določeno kakovost. S tem romanom sem se zelo dolgo ukvarjala in veliko stvari sem spremenila, vmes sem imela celo občutek, da mi ni uspelo, da je stvar dolgočasna, a vsakokrat, ko sem prebrala zadnjih sto strani romana, čas med Thomasovo diagnozo bipolarne motnje in trenutkom, ko umre, sem začutila nekaj zelo močnega. Ta občutek je bil seveda povezan s smrtjo, a prav to mi je potem dalo motivacijo, naj nadaljujem. Nisem fatalistična, sem pa želela bralce opomniti, da smo vsi na isti poti k smrti. Kajti ljudje v resnici nismo tako empatični in na to kar pozabljamo. Če tvoj prijatelj naredi samomor, je to zate grozno. Če to stori prijatelj prijatelja, pa – v redu, izraziš sožalje, ampak v bistvu nisi zares prizadet. Svet je grozen in kako lahko zares sočustvujemo z vsem, kar se dogaja? Ne moremo. Zato sem hotela napisati knjigo, ki bralca popelje tja, na to polje empatije, ki v njem vzbudi žalost. V bistvu sem hotela, da bralec na koncu, ko je zares spoznal Thomasov lik, začuti globoko žalost.
Thomas je imel v svojem življenju veliko žensk in za mnoge od njih je trdil, da jih ljubi. Mislite, da jih je res, ali je bil to način, da je pobegnil iz rutine?
Res je imel dosti žensk, ampak med vsemi temi pravzaprav le štiri velike ljubezenske zgodbe: z Eliso, Ano, Olgo in Noro. Toda vsaka od teh ljubezni se je končala po dveh letih, kar je povezano z njegovo boleznijo: ena od komponent bipolarne motnje je tudi paranoja. In Thomas je bil pogosto paranoičen, razmišljal je samo o sebi, počutil se je izdanega, če kaj ni šlo tako, kot si je zamislil. Enostavno ni mogel iti čez to, zato so se zveze na tem mestu končale.
Živeli ste v različnih državah in mestih, trenutno bivate v New Yorku. Kako se med seboj razlikujejo načini življenja v različnih prestolnicah, pa tudi literarne scene vsake od njih?
Rojena sem v Parizu, tam sem živela do 23. leta, potem sem se preselila v Združene države Amerike, kjer živim še danes, sem pa v vmesnem času, odkar sem preseljena, še eno leto preživela v Parizu, dve v Londonu in dve leti in pol v Pragi. A literarnih scen v resnici ne morem primerjati, ker poznam samo tisto v Franciji. Nekaj literarnih dogodkov sicer imam tudi v New Yorku, vendar pa na promocije knjig in vse ostalo večinoma hodim v Francijo. V Ameriki poznam nekaj pisateljev in tako dalje, a se res ne udejstvujem preveč. Kar se tiče različnih načinov življenja, pa – London je recimo veliko bolj sproščen kot New York. New York je mesto, polno stresa. Ogromno hrupa, ljudje so nesramni … po mestu se veliko vozim s kolesom in včasih moram nekaj metrov prevoziti po pločniku, ker je prometa toliko, da se po cesti ne da voziti. In ljudje me takoj naderejo: »Pločniki niso za kolesa!« (smeh) Vedno sem tako jezna, še bolj pa me jezi, da so me že neštetokrat skoraj povozili. Vsem se ves čas nekam mudi. In ko se pritožim, češ, ali ste lahko bolj previdni, lahko bi me ubili, dobim nazaj: »J*bi se!« (smeh) Čeprav – po drugi strani mi je življenje v tem mestu všeč, imam veliko prijateljev, z možem imava svoj mali krog, s katerim se druživa … vsi v tem krogu delajo zelo zanimive stvari, lahko bi se reklo, da so pretirano ambiciozni in izjemno uspešni v tem, kar počnejo. Kar v New Yorku enostavno moraš biti. Ko me prijatelji predstavljajo komu, rečejo – to je Catherine Cusset, avtorica uspešnic v Franciji. Potem dobim vprašanje, ali so moje knjige prevedene v angleščino in moram reči, da ne. Uspeh je pravzaprav zelo relativen: lahko si silno uspešen v eni državi, nekje drugje pa ne tako zelo. Ampak v New Yorku se vse vrti okoli teh stopničk, vse se prevaja v številke in v uspeh. Mislim, da sem preveč negativna za Združene države. (smeh) Imam občutek, da jim ne pripadam zares. Saj imam v ZDA bogato, razgibano življenje, ampak v srcu ostajam Francozinja. (smeh)
