»Ni po-dobe v papirju, ampak od-tis s-stvari na papirju.«
(Aleš Kermauner, Luknja v novcu)
Pred blokom smo igrali nogomet. Zdi se, kot bi bilo včeraj. Nostalgičen spomin na ramenih nosi posebno težo; težo močne čustvene vpetosti, zaradi česar je njegova slika ostrejša in čistejša od drugih spominov, ki so precej bolj suhoparni, da ne rečem objektivni, kot letnice rojstev in smrti najpomembnejših piscev.
Jure Jakob je v svoji zbirki esejev zapisal, da je nostalgija »kot šipa v oknu, ki te s prividom lastnega odseva skuša odvrniti od tega, da bi okno odprl«,ker pogled skozi odprto okno prinaša povsem svež zrak, ki počasi (a vztrajno) naseli bivalni prostor in s tem izrine starega. Nostalgija pa se želi oklepati življenja, telesa, na katerega je navezana, da lahko vsakič znova ob primernem trenutku pokuka na plano in zasadi svoje ostre dolge zobe v tvoj vrat, da te s tem spomni in opomni na neko bivanje nekje in nekoč.
S prijatelji smo se dobivali vsakodnevno, kar je danes (skoraj) nepredstavljivo, a treba je vzeti v zakup, da v devetdesetih nismo uporabljali mobitelov, kaj šele pametnih telefonov. Prvi računalnik sem od staršev dobil ob vstopu v srednjo šolo, pri petnajstih letih, pa še takrat sem ga uporabljal izjemno malo; internet je bil drag (spomnim se, da se je plačevala poraba glede na število ur, prebitih na spletu), iger je bilo malo, dejansko sem ga največ uporabljal za pisanje seminarskih nalog.
Zato smo večino svojega prostega časa prebili zunaj, na dvorišču/igrišču, vendar nismo zgolj brcali stare obglodane žoge; ob večerih smo sedli na leseno klop pod staro lipo in igrali šah ali pa kartali. In kar je najzanimiveje – za dan ali dva vnaprej smo se dogovorili za naslednje srečanje. Držali smo se dogovorjenega dne in ure, pa saj niti nismo mogli spremeniti termina, tudi če bi hoteli; nismo imeli Facebooka, da bi se logirali, ustvarili skupino in se tako dogovarjali sproti.
Vendar je vse skupaj imelo nek poseben čar. Čas je namreč takrat tekel drugače; bil je bolj rigiden v primerjavi z današnjim – dinamičnim. Ko zdaj razmišljam o obdobju izpred dvajsetih let, se mi zdi, da je čas napol miroval.
Ta občutek še vedno doživljam, ko pišem. Takrat se vse ustavi, obnemi, jaz pa sredi vse te zamrznitve pišem. Opazujem in pišem. Če zamrzneš čas, vidiš bolje. In ko pišeš, moraš videti. Moraš videti celo zelo dobro, da lahko ubesediš neubesedljivo, kar bi naj bila naloga (dobre) literature. Ker tisto, kar se da z lahkoto ubesediti, ni (dobra) literatura, pač pa obrabljena govorica, ki nas ves čas obletava.
Pisanje hermetične, ludistične in postmodernistične poezije je kot hoja po oblakih – ne veš točno, kje si in kdaj boš – če sploh – padel. Gre za igranje s črkami in besedami, ki se jih zlaga v nove pomene, kajti jezik – in z njim pisava – je živa tvorba, sposobna nenehnega spreminjanja in gnetenja. Mutacije. Z besedami se ne piše, ampak riše. List papirja je kot betonska ploščad pred blokom, na kateri se lahko igramo.
Najbrž je prav zaradi tega moja poezija precej prvinska; namensko se namreč izogibam čustveni navlaki. Zato moja poezija ni ljubezenska ali pa je ravno zaradi izogibanja romantičnim floskulam in osladnim metaforam toliko bolj ljubezenska, ljubezenska na neki drugi ravni, na ravni obstoja poezije kot take.
Posledica vsega tega je, da lahko poezijo pišem kjerkoli in kadarkoli; ne potrebujem notranjega impulza ali – kot nekateri radi rečejo – navdiha, da se lotim pisanja. Vse, kar zahtevam in potrebujem za pisanje, sta mir in čas. Mir kot sredstvo za koncentracijo in čas kot sredstvo za kakovost. Že res, da pišem iz sebe, iz izkustev, a te občutke uspem skozi neko sito pretresti na list papirja tako, da na belino padejo zgolj in le surovi ostanki, iz katerih gradim pomensko in tematsko tvorbo.
Kot otrok nogometa nisem samo igral, spremljal sem ga tudi na televiziji; svetovno in evropsko prvenstvo pa španska, angleška, italijanska in nemška državna liga … ter seveda liga prvakov. Še dandanes se spomnim nekaj tekem, ki sem jih – oblečen v nizozemski dres – spremljal po televiziji. Moj idol tistega časa, Patrick Kluivert, je bil namreč iz dežele tulipanov. In potem klubske tekme – tekme Barcelone, kjer je Kluivert preživel večino svoje kariere; imenitni spomini, ki o(b)stanejo, da ob določenih trenutkih, prav zaradi njih, lažje umiriš duha, on pa tebe.
Kot gledalec sem vselej veliko pozornosti namenjal taktičnemu delu – postavitvi igralcev na igrišču, napadalni/obrambni drži ekipe, tempu in dinamiki same igre ipd. Vse to počnem tudi med pisanjem; razmišljam o strukturi, zgradbi, metaforiki, dolžini, večpomenskosti, neologizmih …, in potem nastane neka celota, ki dobi svoj naslov, nogometna ekipa pa, ko se poklopijo vse sestavine, potisne žogo v nasprotnikovo mrežo.
Pred kratkim sem imel nekaj literarnih delavnic na srednjih šolah, gimnazijah in osnovnih šolah. Otrokom in mladostnikom skušam odpreti vrata v svet sodobne literature; še kako pomembno je, da se mladi »srečajo« z leposlovjem, ki nastaja tukaj in zdaj, katerih avtorji so (še) živi in jih lahko srečajo na literarnih večerih ob predstavitvi knjig. Spomnim se, da sem pisatelje in pesnike v otroških letih doživljal kot neke nedosegljive boeme, ki imajo malo (ali pa sploh nič) povezave z aktualnim družbenim dogajanjem. Te klišeje in predsodke pa lahko razbijemo le, če otrokom in mladini omogočimo stik z avtorji, ki ustvarjajo danes. Dejstvo je namreč, da je sodobno leposlovje (lahko) veliko bolj vznemirljivo za mladostnike; ne smemo namreč pozabiti, da na ta način pridejo v stik s sodobnim jezikom, jezikom, ki jim je zagotovo bližji kot tisti izpred sto in več let. Poleg tega se geografsko, politično in umsko lažje povežejo s protagonisti našega časa.
Skrb vzbujajoča izkušnja z literarnih delavnic pa se nanaša na športno udejstvovanje udeležencev. Čeprav je namen delavnice mladostnikom približati literarno sceno, poskušam to storiti na način, da umetnost – in s tem tudi literaturo – povežem s športom. Bodimo iskreni – šport in umetnost imata precej stičnih točk; na obeh področjih je pomemben talent, vendar je še pomembnejše trdo delo (pri športu v obliki treningov, pri literaturi pa v obliki branja, izobraževanja, pisanja ipd.); (zares) uspe le redkim (športnik si lahko nadene klubski dres kakšnega ‘velikana’, literat pa lahko spiše literarno uspešnico, ki jo za svojo vzamejo tako bralci kot tudi kritiki); gre za način življenja – za lifestyle ( športniki in umetniki večino svojega časa namenjajo prav svoji gonilni sili, brez katere ne bi obstajali oz. bi obstajali v neki povsem obskurni vlogi).
Še bi lahko našteval, vendar se mi zdi, da so to poglavitne podobnosti, ki združujejo umetnike in športnike. Skrb vzbujajoče pa je to, da se mladostniki sploh ne ukvarjajo več s športom niti rekreativno, kaj šele (pol)profesionalno. Ali to pomeni, da težje dojemajo ustvarjalnost? Težko rečem, vsekakor pa jim je najtežje razumeti, zakaj bi se kdo s kreativno dejavnostjo sploh ukvarjal, če ne prinese dobička. Gre za bolezen moderne dobe, kjer je vse materializirano in ovrednoteno le na podlagi dobička, ki ga določen/a izdelek/storitev prinese.
Kaj torej storiti s to generacijo? Kako jim vcepiti vrednote, ki naredijo človeka sploh človeškega? Kako jim p(r)odati zgodbo o resnici, ki nas uči, da je kultura temeljni steber razvoja in ustvarjalnosti? Kako …?
Nimam odgovora. Nimam, vendar to ni izgovor za lenobo; kljub temu moramo iti z glavo skozi zid in iz vsega skupaj izvleči največ. Krivda, da je generacija Z – kot pravijo post milenijski generaciji, ki je na internet priklopljena praktično od rojstva – izgubila stik z bitom, je tudi naša. Nikar si ne zatiskajmo oči. In ko bomo naslednjič na avtobusni postaji zagledali trumo najstnikov, ki s telefonom v rokah in slušalkami v ušesih brezvoljno sedijo na klopi in vsak zase zrejo v zaslon, ne bomo zgolj godrnjali, pač pa tudi razmislili o načinih, kako jih vreči iz cone (ne)udobja, jih otresti egoizma in samozadostnosti, jim z injekcijo v telo spustiti nekaj družabnosti, jih prijeti za roko in z njimi oditi iz teme v svetlobo, ker svetloba je, le videti jo je treba (žal le redkokdaj prodre skozi sive nihilistične oblake, polne brezbrižnosti in izgube smisla).
Čas pa še kar teče, nič več ne polzi kot mehak polž sredi vrta, teče kot rečna struga tik pred padcem v slap, da se raztrešči, da se raztelesi. In če želimo postaviti jez, da umirimo vodni tok, bomo morali vsaj malo zabresti v umetnost, v njen epicenter, da se razbesneli tok vsaj za malo, vsaj za nekaj časa spremeni v stoječo vodo, v ribnik, jezero, kjer lahko na čolnu veslamo po njeni površini in opazujemo okolico, ki je iz te mirnosti videti drugačna in polnejša. Ne gre za samoto, gre za strast, za živost, ki jo potrebujemo, ko skozi življenje krmarimo k pogrebu. Naj nas tok ne vrže v prepad, bolje in lepše je, če v prazno – ko je čas – skočimo sami.
