Carji in gospodje

 

PHARAOH in Boulevard Depo, prizor iz videospota

Slovani smo končno v modi. Čepeči, sončnična semena pljuvajoči gopniki, skozi okna kukajoče balkanske bake in raznorazni vzhodnoevropski macgyverji so kar naenkrat postali glavni akterji mnoštva memov, ki črpajo iz neusahljivega vrelca slovanskih posebnosti. Slovenci, ki v kolesarskih pajkicah in zloščenih nemških karavanih vztrajno bežimo od svoje etnične skupine, se lahko tem štosom poznavalsko smehljamo le zato, ker se je v Jugoslaviji naša kultura tako neločljivo prepletla s kulturami drugim republik. Zaradi tesnega stika s hrvaškimi sorodniki, bosanskimi prijatelji ali srbskimi filmi vemo, da je tudi hčerka lahko sine in da se zaradi mokrih las lahko prehladimo na sto različnih načinov.

V meni redko vrejo občutki kakršnekoli pripadnosti, a me vseeno preplavi kar precejšnje zadovoljstvo, ko lahko katero od teh južnoslovanskih karakteristik povežem z lastnimi spomini in izkušnjami. Še najbolj sem navdušen, ko predme ogledalo postavi kakšen tujec, torej Neslovan, tisti pregovorni Drugi. Takrat celo najbolj vsakdanje navade prevzamejo podobo simpatičnih, nenavadnih in popolnoma unikatnih lastnosti. Ko sem preteklo jesen obiskal New York, sem zato jadrno zavil na odmevno antološko razstavo Toward a Concrete Utopia v Muzej sodobne umetnosti. Tam sem kar nekaj trenutkov preživel ob občudovanju Kraljeve lupine, torej stola, na katerem v tem trenutku za svojo mizo v Ravnikarjevem bloku (ki je bil, dobro ste uganili, prav tako del razstave) pišem te besede. Mogoče sem celo malo preveč užival, ko sem prisluškoval domačinom in turistom, ki so odobravajoče komentirali Trg republike, po katerem se skoraj vsak dan sprehajam, in Iskrin telefon, ki je zvonil v hiši, kjer sem odraščal.

Slutim pa, da zajec mojega navdušenja tiči v dveh grmih. Poleg povsem predvidljive fascinacije nad svojo podobo v očeh drugih posebno naklonjenost gojim tudi do nečesa, kar bom zavoljo tega besedila poimenoval posredna nostalgija. Gre za nostalgijo iz druge roke, torej za prijetno hrepenenje po nečem, kar se je zgodilo nekomu drugemu.

Rodil sem se par let pred osamosvojitvijo, tako da sem bil Jugoslovan bolj ali manj le na papirju. Pa vendar: ko poslušam Idole ali Azro, si ne morem pomagati, da ne bi občutil nečesa, čemur lahko rečem samo nostalgija. Ko vidim posnetke olimpijskih iger iz Sarajeva, me preplavijo spomini na multikulturno, živahno, celo kozmopolitsko mesto, ki ga v resnici kot takega seveda nikoli nisem izkusil. Kot temporalno oddaljeni motrilec si lahko privoščim, da pozabim vse neprijetne in dolgočasne podrobnosti ter v mislih ohranim le romantizirano predstavo, iz katere potem napajam lastno mitologijo o prostoru, ki me obdaja.

Nekaj podobnega se verjetno zgodi tudi v glavah pisateljev, kadar s svojimi zgodbami odjadrajo onkraj lastnih kultur. Vsaj sodeč po romanih The Tsar of  Love and Techno ter A Gentleman in Moscow romanopiscev Anthonyja Marre in Amorja Towlesa. Američana sta namreč spisala tako melanholično lepi in nostalgični knjigi, da si težko predstavljam, da bi se takemu niansnemu čustvovanju lahko približal nekdo, ki je obremenjen z dejanskostmi in posledicami bivanja na nekem prostoru v nekem času. Hkrati se zdi, da jima je položaj zunanjih opazovalcev pomagal tudi pri odkrivanju raznoraznih kolektivnih tikov oziroma mikroskopskih kulturnih specifik. Tako vseprisotne in samoumevne podrobnosti nekdo, ki je neposredno vpet v kolesje neke družbe ali naroda, preprosto spregleda. Ni naključje, da balkanski pisatelj, ki piše najlepše besedne karikature našega prostora, že skoraj tri desetletja živi v Chicagu.

Marrovega Tsarja in Towlesovega Gentlemana združujejo absurdi sovjetskega totalitarizma. Grofa Rostova boljševiki leta 1922 kot nepoboljšljivega aristokrata zaprejo v hotel Metropol sredi Moskve, kjer preživi naslednjih nekaj desetletij, med katerimi se dodobra spozna z birokratizirano nesposobnostjo vladajoče kaste. Marra pa nas postavi v leto 1937, ko njegov Roman Markin v Leningradu s časopisnih fotografij briše obraze nasprotnikov režima in pri tem s tragikomično stoičnostjo opisuje bizarnost Stalinovih čistk. Na Balkanu smo od Rusije in držav, ki jo neposredno obkrožajo, figurativno in dobesedno oddaljeni ravno toliko, da se nam zgodbe, ki prihajajo od tam, hkrati zdijo domače in tuje. V njih opazimo zanimive kulturne unikume, obenem pa v določenih vzorcih prepoznamo tudi odmev svojega lastnega slovanskega življenja. Pri mlajši generaciji je dihotomija še potencirana: čeprav Jugoslavije nismo občutili na lastni koži, je naš prostor tako abnormalno obremenjen s svojo zgodovino, da bivša država vseeno močno zaznamuje naša življenja. Ne glede na to, da je bil sovjetski totalitarizem precej drugačen od malo mehkejše roke, s katero je vladal avtoritarni jugoslovanski režim, se težko izognemo branju skozi prizmo podedovanih zgodb o nekaterih neprijetnih izkušnjah življenja v SFRJ.

Pod črto pa se vseeno zdi, da se čarobnost obeh knjig bolj kot v partikularnem skriva v univerzalnem. Zaradi zanimivih podrobnosti in navezav sta Gentleman in Tsar odlična hrana za možgane in prijetni topli odeji za nostalgije željno slovansko dušo, na najvišje srčne strune pa vendarle zaigrata v trenutkih, ki niso ruski ali slovanski, temveč predvsem človeški. Zgodba Romana Markina je sicer res zgodba o ruskem cenzorju, a je hkrati predvsem zgodba o bratski ljubezni, odpuščanju in drobnih uporniških dejanjih v navidez nemogočih situacijah. In čeprav se grof Rostov bori z mlini na veter v obliki tako rekoč robotiziranih moskovskih uradnikov, se bori tudi s svojim staranjem, občutki pripadnosti in tujosti ter  proustovskimi nehotenimi spomini.

Na nek način knjigi nista le univerzalni oziroma človeški, temveč tudi navadni. In ravno to je njuna končna, najvišja odlika. Z navadnim tu mislim predvsem na naključno prepletanje grenkobe in sladkosti, na neumorno igro med vznesenimi trenutki sreče in nepričakovanimi padci v melanholijo, na mehčanje velikih ali malih tragedij z brbotajočim humorjem. Torej na življenje, ki se na papirju včasih zdi nekaj posebnega, a bi v svojem bistvu težko bilo bolj vsakdanje.

S prejšnjo povedjo sem nameraval zaključiti ta članek, pa sem vmes začel brati Čas iz druge roke beloruske preiskovalne novinarke Svetlane Aleksijevič in ugotovil, da je (kakšen zanimiv obrat!) prav omenjena vsakdanjost še kako posebna! Obširna ustna zgodovina o razpadu Sovjetske zveze in nastanku nove Rusije je namreč dober opomnik, da se ta del sveta, tako kot Amerika frenemyja Trumpa, še vedno napaja z velikimi zgodbami in da o njem redkokdaj mislimo v kontekstu vsakdanjih trenutkov, ki so zato v romanizirani obliki še toliko bolj pomembni. Nenazadnje pa podobno velja tudi za mojo posredno nostalgijo: kljub temu da se rad prepuščam visokoletečim panjugoslovanskim idejam ter da navdušeno požiram popularno in visoko kulturo bivše skupne države, to početje zaradi temnega madeža, ki ga je na našem širšem prostoru pustila politična ureditev oziroma njeno konkretno hegemonsko utelešenje, v resnici nikoli ni tako brezskrbno, kot se mi zdi.