»Čao, pičke!«

 

Ilustracija: Tanja Semion

Čisto možno je, da boste zdaj naveličano zavzdihnili in si mislili, da ste o aferi prebrali že preveč in da je čas, da namesto poročil o njej preberete še kaj svojega počitniškega čtiva. Naj torej že kar na začetku povem, da to ne bo besedilo o aferi, temveč o stanju stvari, da v njem ne bom žonglirala z imeni, temveč z zgodbami, ki jih je veliko in ki v tem trenutku kar kličejo po tem, da se jih osvetli.

Pred leti, kmalu po selitvi v tujino, je v flamskih medijih kar vrelo od debate o tem, kako se soočati s seksizmom v vsakdanjem življenju in kako se boriti proti njemu. Začelo se je s kolumno na enem od blogov, ki ji je sledil nepričakovan plaz anonimnih izpovedi žensk z vseh koncev dežele. Kmalu zatem je socialne medije preplavil hashtag #wijoverdrijvenniet (#nepretiravamo), ki je v uporabi še danes. Sram me je, če pomislim, da sem takrat, ko so vsi govorili o tem, kako grozljivo je, da ženska ne more iti v trgovino, na sprehod ali v službo, ne da bi jo na poti kdo oblajal ali si ob pogledu nanjo širokopotezno brisal sline, zamahnila z roko, češ, poglejte jih, razvajene zahodnjakinje, spet se nekaj grejo, to so pa ja reči, ki se jih mora ženska pač slej kot prej navaditi. MORA. NAVADITI. Reagirala sem torej kot nekdo, ki je bil v takšno kulturo komunikacije priučen in ki mu je vključenost v družbo narekovala sprejetje določenih vzorcev. Da se ob opolzkih komentarjih (spomnimo se le zimzelenega poletnega hita Po čem ližeš?, ki sem ga ob lizanju sladoleda prvič slišala, še preden so mi dobro zrasle prsi) obrneš stran ali se celo nasmehneš, ker s tem pokažeš, da si močna, da razumeš šalo in da te prav to razumevanje postavlja v enakovreden položaj z moškim.

Nič čudnega torej, da sem, ko sem začela študirati in se vključevati na trg dela, takšne vzorce že ponotranjila in se, čeprav mi je v mislih večkrat šlo na bruhanje, proti njim nisem pretirano borila. Ko me je na neki literarni zabavi moški, ki mi je bil tedaj nadrejeni, po ležernem klepetu o tem in onem vprašal, ali greva k njemu zdaj ali čez pol ure, se mi je najprej zataknilo v grlu, nato pa sem že začela razmišljati, ali sem mu mar dala napačen signal. Na koncu je sam nič kaj osramočeno pojasnil, da ponavadi to tako gre in da ni pričakoval, da mi ne bo do tega. Ko je kasneje neki drugi nadrejeni zjutraj v pisarno pričel prihajati z značilnim pozdravom Čao, pičke!, smo pičke malo zmajevale z glavo, češ, ta pa res ne zna izbirati besed, ko pa smo končno zbrale dovolj moči, da bi se temu uprle, so nam prepovedali skupna kosila, ker da se sindikaliziramo. Eni zločini so pač večji od drugih.

Znano je, da v kulturnih institucijah večino mest zasedajo ženske, zaradi narave dela in pičlega zaslužka. Znano je tudi, da v teh istih institucijah večino vodstvenih mest zasedajo moški. Ti imajo že pregovorno dober nos za to, da izvohajo najbolj sposobne punce, ki se po možnosti kitijo še z zavidljivo osebnostno lastnostjo, ki se imenuje nekonfliktnost. Ki torej znajo biti tiho, se obrniti stran, ne zastavljati preveč vprašanj, ubogati. Ki iz hvaležnosti za to, da so jih odkrili in jim dali možnost za delo, nikoli ne prosijo za povišico, ker, kot mi je nekoč rekla neka znanka, se to za žensko ne spodobi. Ki se tedaj, ko veliki pesniki opevajo sposobnost in vizionarstvo njihovih šefov, ki so jih našli in jih naredili, blago nasmihajo in hvaležno kimajo, tako kot se nasmihajo in kimajo tudi tedaj, ko jih kakšni drugi veliki pesniki ščipajo za rit ali izkoristijo množico, da se s svojimi penisi podrgnejo obnje. Kakšna čast, začutiti penis velikega pesnika na svojem stegnu! 

Logika, ki pravi, da smo ženske zato, da nas moški naredijo, da nam omogočijo opravljati delo, ki se ga njim samim ne da, da ga opravljamo tako, kot hočejo oni, jim s tem izkažemo hvaležnost in si pridobimo njihovo zaupanje ter vstopnico v svet sladke vrhunske slovenske književnosti, je izrazito moška in močno zabetonirana. Moški so pač veliki avtorji, veliki direktorji, veliki frajerji, ki debatirajo o pomembnih rečeh in snujejo vizionarske plane, ženske pa smo izvajalke, organizatorke, svetovalke in si mesto ob njih zaslužimo predvsem zato, da njim ne bi bilo dolgčas in da spotoma mogoče še kaj opravimo. Kolegico pesnico, ki je pred leti kot edina ženska nastopila na nekem branju, je pred dogodkom nek moški kolega recimo poslal po stole, ker da jih je pred odrom premalo. 

Čedalje bolj besna postajam, ko razmišljam o tem, na kaj vse pristajamo in v kakšen sistem smo se ujele. Kako kot ženske sprejemamo dane nam vloge, saj bi sicer ostale brez vsega. Kako si ne upamo podpisati peticije proti seksizmu, da se ne bi komu zamerile. Ker tako to gre. V malem, zatohlem prostoru, kjer so bile pozicije moči že zdavnaj razdeljene in pravila že zdavnaj napisana, se moraš, sploh kot mlada ženska, teh pravil naučiti na pamet in paziti, kako si izbiraš sovražnike.

Ženske, ki jih poznam, ženske, ki spregovarjajo, ženske, ki jim je dovolj, ženske, ki so utrujene od bojev, ki jih morajo bojevati vsak dan znova, so ženske, ki bi se veliko raje kot s tem, o čemer govorimo, ukvarjale z drugimi rečmi, snovale vizije in načrte, ustvarjale, pa jim za to zaradi strukturnih bojev prevečkrat zmanjka časa.

Je to nekaj, kar se dogaja samo na kulturni sceni? Je to nekaj slovenskega? Balkanskega?

Naj se za konec še za hip vrnem na zahod. V Gentu, kjer živim, je pred kratkim na univerzi izbruhnil velik škandal z uglednim profesorjem in nekaterimi njegovimi doktorskimi študentkami v glavni vlogi. Razlog: zloraba moči, prekoračitev pristojnosti. Podrobnosti si lahko brez pretirane domišljije predstavljate sami. Rektorica se je na to odzvala z ogorčenjem, razočaranjem in gnusom. Podobno so reagirali tudi vsi drugi: zaposleni na univerzi, mediji. Vsi po vrsti so obsodili način njegovega delovanja, nihče mu ni stopil v bran, nihče ni opravičeval njegovih dejanj, nihče ni omenjal besed, kot so zareklo se mu je, zaneslo ga je, ni tako mislil, spozabil se je, nihče se ni spraševal o psihičnem ali zdravstvenem stanju študentk, o tem, kdo stoji za njimi in kdo jih je prisilil v prijavo, da bi s tem diskreditiral velikega profesorja in zasedel njegov stolček. Študentke so ga prijavile zato, ker je postopal narobe. Pika. Študentke so bile to sposobne presoditi in narediti same. Pika. Avtoritete so njihovi presoji zaupale in mediji jih niso skušali diskreditirati. Tu je razlika. Pri nas se v primerih, ko se ženska upre moški moči, moški spremeni v žrtev dobro orkestrirane zarote, ženska pa v nesposobno, psihično bolno, maščevalno feministko.

Ne torej, da na zahodu seksizma ni, samo sistem ga ne upravičuje tako kot pri nas. Prijatelj, ki poučuje na Oxfordu, mi je nekoč pravil, da mora vsak izpit in vsako govorilno uro z žensko študentko v svojem kabinetu opraviti pri odprtih vratih, saj tako zahteva pravilnik. Takrat se mi je to zdelo bizarno (oh, kako naivna sem bila), zdaj se mi to sploh ne zdi več odveč. Nujno se mi zdi zgraditi nove mehanizme, ki jih ne bodo poganjali seksizem in zloraba moči, nujno se mi zdi izrecno obsoditi vsakršno uporabo obeh, nujno se mi zdi govoriti o tem in vzgajati nove generacije (moških in žensk), da ti ne bodo prevzeli okostenelih in (pre)dobro ukoreninjenih vzorcev. 

Želim si, da moja hči čez mnoga leta ob pozdravu Čao, pička ne bo le zavila z očmi in zamahnila z roko, da bo vedela, da se ji ni treba smejati seksističnim šalam, da bi bila močna ženska, in da se svet ne bo obrnil stran, če bo vpila, da je kdo posegel pregloboko v njeno intimo. Želim si, da bi lahko bila, karkoli si izbere, velika avtorica ali organizatorka, velika direktorica ali svetovalka, in da bo to lahko opravljala tako, kot si bo sama zamislila in hotela, da se bo imela možnost narediti sama in delati z ljudmi, ženskami in moškimi, ki bodo na svojih mestih zaradi svojih sposobnosti in ne zaradi spola, pravih prijateljev ali letnice rojstva. Pravzaprav si vse to želim že zase in svoje prijateljice, samo nisem čisto prepričana, ali nam bo tako hitro uspelo.

Gregor Rozman , Spela Sevsek Sramel in Nina Retko so vzljubili ta prispevek.
Kaja Napotnik je vzljubil/a ta prispevek.
  1. Že ko sem videl vulgaren naslov, se mi je zdelo, da je moral kolumno napisati kak balkanec. Ni mi jasno, kaj ima južnjakinja, ki je poleg tega migrirala v tujino, sploh za pisat o Sloveniji, ki se je v ničemer ne tiče, kaj takega lahko pade na pamet samo "naduvanemu" balkancu. Ona lahko piše kolumne v flamščini o Belgiji ali v srbohrvaščini o bivših republikah Jugoslavije. Nasploh opažam, da mnogi povprečneži dobivajo prostor v naših medijih, njihova edina referenca je, da živijo v tujini.

    Primož Vresk
    1. Že ko sem videla vulgarne opazke, se mi je zdelo, da je moral komentar napisati kak etnocentrist. Ni mi jasno, kaj ima janez, ki je poleg tega zagrenjen, sploh za pljuvat po "balkancih", saj je sLOVEnija del Balkana, kaj takega lahko pade na pamet samo "naduvanemu" janezu. On lahko piše komentarje v janeziščini o Janezlandiji in kvazi izraža "svobodo govora". Nasploh opažam, da mnogi povprečneži dobivajo prostor pri izražanju mnenj, njihova edina referenca je, da so janezi.

      Nina Retko
    2. Staše sicer ne poznam ampak je precej očitno odraščala in živela v Sloveniji, tako da ne vem, od kod ideja, da nima nič s tem prostorom. Poleg tega tema tega članka presega nacionalno pripadnost. Ne bi raje kritiziral vsebine, kot pa da postavljaš pravila, kdo sme o čem pisat in kdo ne?

      Kaja Napotnik
  2. Pri ene 15-ih sem se peljala s kolesom in ravnokar kupljenim velikim sladoledom - 3 kepice, kar ni bilo ravno običajno. Srečam dva tipa, eden zavpije: Za kolk ližeš, punči? In sem, popolnoma mirno, ker sem bila prepričana, da ju zanima, koliko stane tako velik sladoled, rekla: Za 15 dinarjev. Žal nisem bila pozorna na njun izraz :-)

    Urša Mežan
  3. jaz imam rad, če me ženska polula. tako me s toplim urinom označi za svojega. kot volkulja. nosilka maternice. vse bi naredil, da bi se lahko paril z njo in to je čudovito. to, da si lahko kot pripadnik plemena, ki pripada naravi, to še želim. ženska diši drugače od mene. usodneje. jaz imam rad, da bi vam uspelo v družbi izenačevanje, ker v naravi enakopravnosti ni, saj se ženske in moški razlikujemo po delitvi dela, po moči, sposobnosti, skratka vlogi pri preživetju plemena. duće anarhist

    Gregor Rozman