»Cankar je največji slovenski pisatelj, Žižek pa največji slovenski intelektualec«

Marcel Štefančič, jr.

Slovenija je nedolgo nazaj praznovala trideseti rojstni dan, televizijski voditelj, filmski kritik in publicist Marcel Štefančič, jr. pa se je okrogli obletnici poklonil s knjigo z naslovom Slovenski sen (Umco, 2021). Eseji dvakratnega Rožančevega nagrajenca, ki so zbrani v tej knjigi, si za izhodišče vedno vzamejo neko osebo ali dogodek, potem pa razvijajo lucidne, pa tudi provokativne interpretacije slovenske stvarnosti. Štefančič v svojem razpoznavnem gostobesednem stilu spregovori o uspehih in neuspehih, junakih in zločincih, prelomih in škandalih. V ogledalu, ki nam ga postavi, pogosto zagledamo podobe, ki jih nismo pričakovali.

Kaj je bil po vašem mnenju najbolj prelomen trenutek v slovenski zgodovini? Košarkarsko prvenstvo 2017?

Tega, da bodo slovenski košarkarji postali evropski prvaki, ni vedel niti Google. Slovenija je s tem postala nevarna – ker je očitno nepredvidljiva in neobvladljiva. Naši košarkarji so izgledali kot kombinacija novega obraza, hekerja, zagonskega podjetja, viralnega bloga, trola in terorista. Ko smo jih gledali, kako radikalno in ekstremno igrajo, smo se vprašali: kaj jih je tako radikaliziralo? Nič, le v času, ko se vsi upirajo elitam, establišmentu, starim obrazom, starim avtoritetam, statusu quo, tradiciji, so bili na pravi strani. Španija, Grčija, Francija in Srbija, ki so jih premagali, so utelešenja košarkarskega establišmenta – elite, ki so se jim naši uprli. Radikalno. Tako radikalno, da boste poslej zraven izraza distruption našli gasilsko fotko naše košarkarske reprezentance. Njene tekme so – rečeno s Stefanom Zweigom – izgledale kot »zvezdni trenutki človeštva«.

V vaši knjigi srečujemo vseh vrst likov – pomembne slovenske pisatelje, režiserje, filozofe, igralce, pisatelje, kriminalce, politike, športnike – je kak lik, ki ga Slovenci nismo uspeli proizvesti?

Ja, proizvedli smo vse te like, ki pa čakajo na roman ali film, na veliki tekst. In v tem je naša tragedija: ni velikega teksta, ki bi jih angažiral, povezal in iz njih potegnil tisto, kar je v njih večje od njih samih. Ker niso dobili ringa, v katerem bi lahko noreli in blazneli, se znebili meja, strahov in tabujev, šli čez sebe, se razživeli, začutili svoje skrite potenciale in se zares individualizirali, so ostali nedorečeni, neizživeti, nedokončani. In neodrešeni. Kdor je videl film Polje sanj, ve, o čem govorim.

Na katerem področju smo bili Slovenci revolucionarji? Pri snemanju mainstream filmov s porno vsebino?

Stanley Kubrick je leta 1962 posnel Lolito, ki so jo propagirali s sloganom: »Le kako jim je sploh uspelo posneti Lolito?« Kubrick kakopak ni videl Hladnikove Maškarade. Če bi jo videl, bi Hladniku rekel, naj jo propagira s sloganom: »Le kako jim je sploh uspelo posneti Maškarado?« Kdor je videl Maškarado, ve, da jo je danes nemogoče posneti. Seksualizacija otroka? Zaradi teh prizorov bi ga danes izobčili, da ne rečem skenslali. Ne, rimejk ne pride v poštev. Morda pa bi lahko posneli film o tem, kako so snemali Maškarado. Kaj je hotel Hladnik, je namreč očitno: v mainstream film je skušal skrivaj mimo budnih partijskih teleskopov zriniti erekcijo in penetracijo – in uspel. Erekcijo in penetracijo se vidi le za hip, kar pa je bilo dovolj, da je prehitel svetovne filmarje, ki so tedaj, v času seksualne revolucije, kar tekmovali, kdo bo prej v mainstream film spravil erekcijo in penetracijo, zadnja tabuja.

Kdo je po vašem mnenju največji slovenski intelektualec 20. stoletja? Cankar ali Žižek?

Cankar je največji slovenski pisatelj, Žižek pa največji slovenski intelektualec. Oba sta Sloveniji zelo domača in obenem zelo tuja, oba sta si izmislila svojo presenetljivost in svojo edinstvenost, obema uspe publiko zadovoljiti navkljub njej sami, oba bralcem data več in boljše, kot hoče. Ko bereš njuna dela, imaš itak občutek, da svet obstaja le zato, da bi lahko prišel v njune tekste.

Je presenetljivo, da Slovenijo v času pandemije najbolje opiše kriminalka, Golobov Virus? Bi lahko pričakovali tudi kak drug žanr?

Ker Hieronymusa Boscha ni več na spregled, ga nadomešča kriminalka. Kriminalka je pač žanr, ki nevsiljivo zleze v trebuh družbe in ga razreže, tako da ven pade vse, kar je ta družba požrla, ne pa tudi prebavila. In Golobov Virus je natanko takšna kriminalka: najprej prodre v prsni koš Slovenije, potem pa še v njeno drobovje, njeno črevesje. Ven pade vse tisto, kar je obtičalo v njenem želodcu – vse tisto, kar pušča brazgotine, šive, podplutbe, nabrekline, zareze in drek na škornjih. Zato je Virus vrhunska freska slovenske viralne psihopatologije in življenja v času pandemije in tretje Janševe vlade. Bolje Golob v roki kot Hieronymus Bosch na strehi.

Najhujša slovenska preizkušnja v zgodovini niso bili turški vpadi, temveč slovenski »pornič mučenja«, kot pišete v knjigi. Gre za stvari, ki jih v svojih knjigah opisuje Milena Miklavčič – spolne zlorabe, umazanija, revščina, mazaški splavi, pedofilija, spolne bolezni, nasilje, skrajni primitivizem v odnosih med spoloma. Slovenija naših dedov in babic je bila pravi Gilead, pravite. Ali nista ti dve knjigi prinesli najbolj radikalen obrat v samopodobi Slovencev? Največji rablji smo si bili v resnici kar sami sebi?

Zgodovina Slovenije je bila zgodovina moških, ki jih zaradi hudih spolnih deliktov – zaradi brutalnega spolnega nasilja – niso prijavili, tožili, obsodili in zaprli. Spomnim se kontroverzne knjige Intercourse (Spolni odnos), v kateri je razvpita feministka Andrea Dworkin opozarjala, da je seks v družbi, ki je ustvarjena po moški podobi in moški želji, vedno le posilstvo. Knjigo so kakopak demonizirali, jo razglašali za »šokantno«, ji očitali pretiravanje in neverodostojnost ipd., toda ob branju knjig Milene Miklavčič imate občutek, da je bila Slovenija absolutno takšna distopija – moška družba, v kateri je bil seks bolj ko ne posilstvo. In ne zdi se, da je posilstvo v Sloveniji brez prihodnosti.

Knjigo odprete z Alešem Debeljakom in vašo generacijo. Zdi se mi, da ste zadnja generacija intelektualcev. Potem so se pojavljali samo še posamezniki intelektualci, ne več generacije. Kaj se je zgodilo? Kam so šle generacije?

Mi smo generacija postali zato, ker smo hoteli postati generacija. Vse smo delali, da bi postali generacija. Verjeli smo, da mora generacija skupaj stopiti na oder. Ko nastopi skupaj, se vsi, ki stojijo na odru, hranijo drug z drugim – kot člani rock benda. Ni nujno, da so kot posamezniki karizmatični in genialni in vnetljivi in originalni, toda ko se začnejo hraniti drug z drugim, ko začnejo delati drug za drugega, ko vsak pride s svojo idejo, svojo melodijo, svojim besedilom, svojo frazo, svojim rifom in svojo disonanco, ko nehajo gledati v tla, se tako transformirajo, da vsi – od pevca in solo kitarista do basista, bobnarja in bekvokalov – izgledajo fantastično in prerojeno in moderno in prestižno in utopično, kot bi bili pet minut v prihodnosti, tako da se jim v vsakem trenutku zgodi več kakor Švicarju v tisoč letih in da vsak trenutek spremenijo v hit, ki bo lahko preživel 1001 poslušanje. Kam so šle generacije? Pogoltnila sta jih neoliberalizem in internet – oba sta ljudi osamila, odrezala, atomizirala, virtualizirala.

Pravite, da je bil najbolj neponovljiva figura v slovenski zgodovini Vitomil Zupan, ki je v enem od svojih spisov trdil, da smo se zmotili v napovedih. V čem smo se zmotili?

Marsikdo bi rekel: če ne bi imeli Vitomila Zupana, bi si ga morali izmisliti! V resnici je ravno nasprotno: če ga ne bi imeli, si ga ne bi mogli izmisliti. Leta 1968 je v neki svoji nikoli objavljeni »analizi« rahlo šifrirano zapisal: četudi bi kdaj prišlo do dvopartijskega sistema in bi socializem na volitvah izgubil, bi na naslednjih volitvah spet zmagal. Mar se ni v Sloveniji zgodilo natanko to? Mar nismo dobili večpartijskega sistema? Mar ni socializem izgubil? In mar ni kapitalizem tako zašel, da ga ljudje vse bolj prezirajo? Ja, varali smo se v preteklih napovedih, predvsem v napovedi, da nas bosta odrešila liberalni kapitalizem in parlamentarna demokracija. In navsezadnje, mar se niso – kot perverzni nadomestek demokracije – vrnili »režimski«, »avtokratski« časi, ta karikatura bivšega režima?

Ali bi torej lahko rekli, da obstaja slovenski sen? Kaj ga sestavlja?

V Sloveniji se dogaja nekaj unikatno čudnega: športnike, ki dosežejo velike uspehe, pričakajo z vsemi fanfarami – o njih se poroča v prvi minuti poročil, vsi jih objemajo in slavijo, njihovi rojstni kraji se spreminjajo v ognjemete, njihovi starši postajajo medijske atrakcije, ljudje skačejo in rajajo in plapolajo, godba igra, predsednik pride s šopkom. To je slovenski sen: naše sanje izpolni nekdo drug, mi pa ga potem slavimo, glorificiramo in diviniziramo! Slovenski sen je interpasiven – zakaj bi sanjali, če pa lahko drugi, magari športniki, sanjajo namesto nas? Zakaj športnikom pustimo, da sanjajo namesto nas, pa ni nobena skrivnost: športniki so politično neopredeljeni – onstran slovenske polarizacije. Zato so naši – in zato jih spustimo v svoje sanje.

So Slovenci dober material za pisanje knjig? Kakšno knjigo o Slovencih bi bilo še nujno napisati?

Oh, vse boljši. Slovenci smo vse – z romanom, filmom in nacionalnimi tragedijami vred – dobili zelo pozno, zato smo tudi dober material za pisanje postali pozno, kar seveda pomeni, da najboljše knjige o Slovencih šele prihajajo. Še toliko bolj, ker se je Slovencem v zadnjih sto letih zgodilo več kot Švicarjem ali Švedom v zadnjih tisoč letih, tako da imamo o čem pripovedovati – problem je le v tem, da nismo ravno epski pripovedovalci. Bolj nam ležijo kratke forme – soneti, črtice, videospoti, tviti, vici.