Ena od gostij festivala Literature sveta Fabula bo tudi britansko-kanadska pisateljica Rachel Cusk. V Fabulini zbirki bo v prevodu Jereja Županiča izšel njen roman Obris. Objavljamo spremno besedo Ane Schabl, ki slovenske bralke in bralce uvaja v doslej prvo v slovenščino prevedeno delo ene najbolj prodornih pisateljic zadnjih let.
V dosedanjem književnem opusu kanadsko-britanske pisateljice Rachel Cusk so nastopile tri točke zgostitve, ki so preobrazile tako njeno pisavo kot recepcijo njenih del. Gre za pomenljivo posejane zbirke avtobiografskih esejev A Life’s Work: On Becoming a Mother (Življenjsko delo: Postajati mati, 2001), The Last Supper: A Summer in Italy (Zadnja večerja: Poletje v Italiji, 2009) in Aftermath: On Marriage and Separation (Po toči: O zakonu in ločitvi, 2012). Naslovi namigujejo na izbrane tematike, a pravzaprav ne povedo ničesar. Prva knjiga resda teoretizira materinstvo, a pretežno skozi razmerje med njim in družbeno vlogo ter nalogo, pisateljstvom in literaturo, ki sta za Cusk bistveno pomembnejši. Teoretizirati morda ni glagol, ki ga je v kontekstu še vedno leposlovnega pisanja mogoče zlahka upravičiti, a je primeren: o materinstvu piše z dominirajoče razdalje, manj kot o čustveni pojavnosti in bolj kot o eni od socialnih kompulzij, že skoraj nespodobno iskreno, ne meneč se za ojoj učinek, ki ga njena analiza (lahko) ima. Kate Kellaway, kritičarka Guardiana, je Življenjsko delo ožigosala kot knjigo dvomov (Cusk je obložila tudi z drugimi, manj velikodušnimi pridevniki), med katerimi prednjači kar dvom o snovi in tematiki knjige. Jasno je vendar, da ženska ne more biti mati in obenem o tem še pisati. Gre vendar za srhljivo kontradikcijo. Kot mati, premišljuje Cusk, bi morala biti ženska vendar sekundarna, brez zavesti o sami sebi ali o svojih posebnih potrebah – najbolje je pravzaprav, če jih nima –, nikdar in nikjer ne sme uveljavljati primata in se postaviti na sredino odra, natanko pod soj reflektorjev. Pa to še ni vse, nobena mama se ne sme vesti, kot da je prva mama na svetu, se je glasil sežet očitek britanskih kritikov, mame ne jamrajo veliko, mame veliko in globoko ljubijo.
Enajst let kasneje Cusk za profesionalne bralce ni bila več zgolj egocentrična mama, pač pa kar »mala kruta domina«. Izšli so njeni trije memoari, kakor takšna besedila radi imenujejo v anglosaški tradiciji, kjer se je ponovno, a še bolj izkušeno zapletla v napetost materinstva, natančneje v nemogoč projekt materinskega pisateljevanja, in, kot veli naslov, analizirala razloge za ločitev od svojega drugega moža Adriana Clarka. »Mala kruta domina« ni postala zato, ker je v knjigi priznala, da se je morala za to, da je lahko ravnala in delovala kot mati, odreči kar svojemu značaju. Liku. Ali, ker je zapisala, da se otrok skozi mati, ki je mati polni delovni čas, preliva kot barvilo v vodi. Ne, britanski kritiki in kritičarke (!) so Cusk oponesli zahteve in pričakovanja, ki jih je v zakon s Clarkom prinesla in se za žensko – če z enim zamahom povzamem bistvo njihovega ogorčenja – ne spodobijo. Avtorica v Po toči razkrije, da si je zakon z Adrianom, ki v knjigi kot duh breztelesno in nemo straši, zamišljala kot nekakšno pogodbo med moško-ženskima ali žensko-moškima hibridoma. Adrian naj bi Rachel omogočil pisati, če bi prevzel večji delež skrbstvenih nalog, več gospodinjstva in več materinstva, ona pa bi mu skrb pomagala izvajati, če bi ga kljub temu, da bi se samo delno (pa vendar!) odrekel svoji v patriarhatu zapečateni ideji moškosti, moškim pravicam in privilegijem, lahko ljubila kot, ironično, moškega, če ga, torej, ne bi ponižala v brezspolno bitje, če delitev dela onstran zapovedi spola ne bi, še večja ironija, sesula samih predikatov spola. Če, če, če. Bil je to peklenski pakt, seveda, ker se ga – in k temu se vrnem kasneje – ni bilo mogoče držati, ne zaradi bistva stvari, temveč zaradi zgodovine stvari. Cusk se v knjigi tako naposled nanaša na »pomemben dogovor o poslušnosti«, ki je bil prelomljen. Poslušnost – domina! Razgrne svojo zamero, ker je v letih zakona, osnovanega na dogovoru, opravljala »oboje, bila tako moški kot ženska, medtem ko je moj mož – z najboljšimi nameni – opravljal zgolj eno.« Po ločitvi, ko Cusk vztraja, da morata hčeri ostati z njo, saj tudi »sodita k njej«, jo Clarke ozmerja s »feministko pa tako«; in morda, kasneje v knjigi premišljuje avtorica, se ni motil, morda je bila sama samo še eno zavedeno bitje, ki je mislilo, da je lahko tako oseba s pritiklino javnega, torej pisateljstva, kot tudi ženska, in je v tem postala podobna alkoholiku »s fantazijo o zmernem socialnem popivanju«. Njeni drugi (potopisni) spomini, Zadnja večerja, se retrospektivno zato na eni strani berejo kot vaja v literarnem slogu, na drugi pa kot eksperiment zakonskega »midva«, majestetične dvojine, podjetne skupnosti brez glavne menedžerke, v kateri pa so osrednje družinske obveznosti vseeno podrejene književni poklicanosti. No, kaj, boste rekli, saj je Cusk v več kot dekado trajajočem zakonu vendarle uspelo napisati sedem knjig, čisto zavoženo vse skupaj le ni moglo biti! Toda kleč je, da je zanjo bilo, in to je vse, kar šteje, pa naj ženskam še s tako privito vnemo odrekamo pravico do ugovora vesti.
Dominacija
Predstavljena tri besedila nadaljujejo s še-ne-tradicijo, pač-pa-zgolj-prakso feminističnega pisanja o sami sebi, kakor jo je nastavila Virginia Woolf z Lastno sobo, s svojimi avtobiografskimi romani dodelala Simone de Beauvoir in nedavno izpopolnila tudi Rebecca Solnit z zbirko esejev Men Explain Things to Me (Moški mi razlagajo stvari, 2014). Če je Beauvoir o svojem otroštvu, adolescenci in razmerjih pisala zato, da bi na avtobiografskem gradivu dokazala in prikazala svojo filozofijo, zavedajoč se, da je vsaka filozofija podkletena z zasebno izkušnjo (à propos Foucault), je imela Cusk podobne namene in je dosegla tudi podoben cilj. Obe ali, morda bolj pošteno, vse avtorice so svoje življenjske izkušnje razgrnile, ker so se te močno, do skorajšnje ohromelosti vrivale v njihovo delo – pa ne le vsebinsko kot motivni drobci, temveč tudi in predvsem formalno, kot ovira, prepreka. Privez. Takšno razgrinjanje ni zgolj izraz narcistične osebnostne strukture, breme in vezivo sleherne umetnice, temveč je najprej politično dejanje, če se vsaka politika prične pri izpisovanju ali določanju materialnih pogojev nekega življenja. V primerih navedenih (in mnogih drugih) avtoric gre za izpis in s tem izpust materialnih pogojev njihovega avtorstva. Za vprašanje, kako življenjska snov komunicira s tistim veličastnim »delati umetnost«; to vprašanje pa se ne porodi po izbiri, temveč nastane iz nuje, ker ravnovesje med prvim in drugim ni samo porušeno, ampak ga pravzaprav sploh ni.
Ciljam, seveda, na specifično žensko življenjsko snov, ki je kulturno obča in zgodovinsko diskriminirajoča: ženske so bile prisiljene živeti zasebna življenja, medtem ko je bila javnost dodeljena, celo izročena moškim. O patriarhatu govoriti v pretekliku, seveda, ni ustrezno, pa vendar je, tako posredno ugotavlja tudi Cusk, prišlo do spremembe, ki pa se, ker ima zgodovina slab smisel za humor, zopet izvaja na plečih žensk. Dobro, dekleta, pripuščena ste k javnemu življenju, a vas to še zmeraj ne odvezuje drugih, malo z biologijo in po večini s kulturo pogojenih dejavnosti. Pomnite, vaše javno življenje naj bo sekundarno glede na zasebno skrbstveno delo, čeprav je družina državna institucija ali, bolje, institucija oblasti, kadar pač ni tudi neposredno oblastna. Natanko tukaj se je Cusk, torej, zataknila debela kost. Če so moški lahko scela javni, zakaj naj takšne ne bi smele biti tudi ženske? Zakaj naj s svojo javno dejavnostjo, kar pisateljstvo vselej tudi je, ne bi smele dominirati nad svojo zasebno dejavnostjo? Še posebej, če obstoj nuklearne družine je v nekakšnem javnem interesu? Cusk je britansko kritiško srenjo razjezila, ker je zase zahtevala pravico do absolutne javnosti, pravico reči si pisateljica in ne pisatelj-ica, avtorica in ne avtor-ica. Ker ni želela razumeti, da bodo vsakršne neprijaznosti, nediskretnosti, besi in jezice, vse neizprosno in subjektivno dopuščeno in odpuščeno le belim Avtorjem srednjega razreda.
Sublimacija
Samoumevno je, da avtorica, ki se poskuša emancipirati od patriarhalnih zapovedi, začne pisati drugače. Cusk je, potem ko je britanska književna srenja v enem glasu nadlegovala njeno delo, pričela, kot pravi sama, pisati iz nekakšnega obskurnega, zabrisanega položaja. Vse, kar je ustvarila in dosegla do leta 2012 – in tega ni bilo malo –, je skorajda razveljavila, čeprav je, še ena v vrsti ironij, njeno dotedanjo fikcijo taista razburjena srenja čislala.
V romanu Obris, ki je leta 2014 sledil avtobiografskemu prelomu, se pripovedovalki Faye zareče, da se je morala naučiti živeti drugače – v tem pa je, naj se še tako upiramo, mogoče prepoznati tudi njeno avtorico. Cusk je v trilogijo, ki jo Obris začenja in Tranzit in Kudos zaključujeta, sublimirala vse, kar se je v svojih emancipacijskih prizadevanjih dotlej naučila iz svoje, ženske življenjske snovi. V New Yorkerju so senzacionalistično zapisali, da je Cusk roman, njegovo trdo institucijo, prenovila iz želodca ven in, žal, s tem namignili, da se je prenove lotila intuitivno, kot bi prvič-mati intuitivno tolažila otrokovo hlipanje. Ni čisto tako, Cuskina operacija je premišljena, povsem v skladu z njeno maksimo: »Želja po tem, da bi bila všečna, pokvari tvoje pisanje.« Ali, kakor je v London Review of Books zapisala Patricia Lockwood: »Tu imamo veselje nekoga, ki v celoti živi svoj izkoriščevalski dar – kar pisateljev dar tako pogosto je, čeprav tega nočemo priznati, danes bi vendar radi pisali in bili hkrati razumljeni kot dobri ljudje. Ha! (…) Takšnega daru ni mogoče živeti scela in ostati v družbi, preprosto preveč je na kocki.«
Ne ostati v družbi je za Cusk najprej pomenilo ne več počivati v družbi romana, kakor ga je določil falocentrični kanon. Obris se požvižga na romaneskno strukturo, ne da bi se sesul v fragmentarnost. Cusk je s trilogijo, torej, opustila idejo klasične, jasno in premočrtno organizirane pripovedi. S tem je opustila tudi idejo protagonistov. Faye ni niti junakinja niti antijunakinja, saj sploh še ni postala lik. Tem se je, kot je pojasnila v intervjuju za New Yorker, odrekla. Še več, lik je po njenem mrtev, izčrpana, preživeta, danes odvečna kategorija. Faye je tako odmev te redundantnosti, zgolj obris posameznice, ki nastaja v spirali odboja in privlaka. Indice njene posameznosti – pisateljica, ločena z dvema sinovoma, preseljena – lahko izvlečemo iz redkih odzivov na njene sogovornike ali, natančneje, ljudi, ki ne govorijo z njo, ampak vanjo in pa iz še redkejših analitičnih pripomb. In to je nekako vse, Faye vse do konca lebdi v etru, a je obenem trdno na tleh, pritrjena kot zabojnik, v katerega se lahko izlije kdorkoli.
Ne gre pa pri Cuskini romaneskni renesansi samo za uboj lika, ampak tudi za premislek ženskega položaja tako v družbi kot v književnosti – v skladu z besedami Hélène Cixous: »Ne vidijo te, ampak si te izmislijo in te obtožijo.« Faye, ženska, naslednica zgodovinskih žensk, ki so bile utišane s silo, se je v procesu oblikovanja svojega alternativnega življenjskega modela utišanost najprej odločila sprejeti. Se vdala v poslušanje in, če nejunakinjo parafraziram, odmislila privilegij voditi, izbirati, določati dogodke na svoji poti. Njen go with the flow postane v zaključku trilogije, ko jo na plaži polula naključni moški, absurden:
Gledal me je z očmi, polnimi zlohotnega veselja, zlati curek pa je nepretrgoma lil iz njega, dokler se ni zdelo nemogoče, da bi vseboval še kaj. Voda me je ponesla kvišku, valujoče, kot bi ležala na prsih nekega vzdihujočega bitja, medtem ko se je moški praznil v njene globine. Zrla sem v njegove krute, radostne oči in čakala, da mine.
Faye samo čaka, da se to, kar se dogaja, neha, ob tem pa sama ne kaže žalosti, ob tem sama v romanih ne kaže dosti česarkoli. Cusk namiguje, da je Fayin go with the flow postal tudi absolutni letting go, povratek v obskurnost, v sence subjektivnosti, v območje, ko je nesmiselno reči »jaz«, kaj šele »jaz, ženska«. Ko je nesmiselno igrati neki lik. In lepota romana Obris ter njegovih sester je, da bralec ne more presoditi, ali je tak sklep žalosten, obupan ali neznosno veder. Kajti, pomnimo, »jaz« je pojem in naša kultura se je zadrgnila ob pojmih. Nam, ženskam, bi bilo najbrž zgolj ljubše, če se nam ne bi bilo treba prvim odreči svojim.
Rachel Cusk bo v Cankarjevem domu nastopila na zaključku festivala Literature sveta Fabula, 9. marca 2019. Brezplačne vstopnice za njen nastop bodo na voljo od srede, 30. januarja 2019. Celoten program festivala bo na spletni strani in v programskih knjižicah dostopen od ponedeljka, 4. februarja, dalje, veliko informacij pa je že dostopnih na Facebook strani Festivala.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
