Parkirala je avto, nastavila parkirno uro in se povzpela po klančini. Ošinila je vrata. ‘Aha, aha, tu piše, danes je torek, začnejo ob sedmih, ravno prav.’ Izbrala je stopnice in med hojo poiskala kartico, nato pa odsunila vrata. Kljub hladnemu jutru je vanjo bušnil postan zrak, poln pazduh in čevljev. Nekje je ženska hropeče zakašljala, steklene oči ostalih bolnikov so se sočutno ustavile na zadnji prispeli, a le za trenutek, dovolj imajo svojih težav. ‘Jezus, pa kaj je vse bolano!?’ Vedela je, da bo morala čakati, ampak tole …!? Odvrgla je kartico na kup k ostalim in stisnila pesti, da jo bo večnega čakanja odrešil zapis v knjigi naročil. Sedem štirideset, čez petindvajset minut. Ozrla se je naokrog, bilo ni niti toliko prostora, da bi se naslonila na steno. Obstala je na sredi čakalnice in se ni mogla domisliti, kaj naj stori.
»Petrovič!«
Starejši gospod in najverjetneje njegova hči sta vstala tik poleg nje, seveda je sedla na enega od prostih stolov. ‘To je šlo pa zlahka.’ Prišla je sestra, pobrala kartice in iskreno povedala, da je gneča, morate razumeti, termini za naročene v takih razmerah odpadejo. ‘Kakopak! A je že v redu, jaz sem na čakanje pripravljena, kaj pa vi, luzerji? Imate vi kaj za brati, hladen čaj v flaški in prigrizek? Niste vedeli, da bo treba čakati, a?’ Res so jo ostali zavistno opazovali, ko je jedla vaniljev kifeljc in odprla Radar.
»Nemec!«
Vstal je zares obilen možak, nekje v štiridesetih, očitno z visokim pritiskom in velikim apetitom. Pomagal si je z roko, ko se je kobacal pokonci, in njegova pot do cilja je bila mučna in počasna, a premagal jo je, skozi odprta vrata je šel kot zmagovalec. S seboj je odnesel večino vonja, hitro je bil pozabljen. Na stolu ga je zamenjal mladenič, kasneje se je izkazalo, da čaka pri napačnem zdravniku, čas in kapacitete pa sta zapravljala tudi njegova prijateljčka, sorodna po modi, pričeski in otopelem pogledu. ‘Gumpci nesposobni! To je naša prihodnost … Eh, saj nima smisla.’
»Sever!«
Sever je zmagal. Zdi se, da poplesuje proti vratom.
‘Saj gre kar hitro. Pet nas še je, ona dva sta nova, tisti trije pa čakajo na oni strani. S tem tempom sem lahko do devetih že gotova.’ Sever se je hitro vrnil. Nekaj je moral podpisati, nato pa nazaj v čakalnico. Bolj razočaranega človeka svet še ni videl, a opaziti je bilo tudi iskro borbenosti. Severja to ne bo zlomilo. Vsi so bili na trnih, nekdo je spraševal, kako gre po vrsti.
»Tisti v trenirki, gospa, ki kašlja, nato ona in jaz, potem pa ona s kapo …« ‘To sem jaz.’
»Ja, tako je. Joj, glej, kako so se zdaj vsuli …«
TOK TOK TOK
‘Seveda, vedno se najde nekdo …’ Vrata se odpro. »Je kaj nujnega?« »Lahko samo nekaj … ehm, vprašam?« Vsi v čakalnici so se pričakujoče ozrli v medicinsko sestro, ki je kakor superjunakinja stala v imenu pravice in vseh pravil o časti in dostojanstvu čakanja v vrsti proti peklenščku, ki si je drznil potrkati. Ni razočarala.
»Danes vsi čakajo na vrsto, vsi do zadnjega. A ne vidite, da je gneča?«
Vrata se zapro, nos se povesi, jeza se kuha. Obrne se k prvemu in potarna, da je želel le …, a zavrnil ga je tudi ta. »Vsi čakamo.«
»Tomanič!«
Mladenič, ki je vstal, si je pri nogometu zvil gleženj, njegov zmagovalni sprehod je bolj težko gledati. Slišati je bilo negodovanje dveh starejših gospa, ki bosta kmalu na vrsti, kaj neki tako dolgo traja, vedno glasneje, pritegnil je še nezadovoljnež od prej, kmalu so kot psi na vasi eden na drugega bevskali. A kakor hitro je vrvež nastal, tako se je tudi polegel.
»Sever!«
Kakor da je do sedaj zadrževal dih, se je olajšano pognal s stola. Tokrat je zmagovalec tudi ostal, vrata so se za njim zaprla. Petrovič in hči sta zapustila stavbo.
Ženska v ozadju je spet divje zakašljala, pršenje sluzi vsenaokrog je bilo sicer namišljeno, a vseeno zastrašujoče. »Take bi pa res lahko naprej vzeli …« Šele ko se je babnica na njeni desni odzvala, se je zavedela, da je misel izrekla. Ženska srednjih let, v svoji nedeljski opravi, se je hitro razvnela, čipka na njenem ovratniku je poskočila. »Taki ne bi smeli sem priti! Da gre in ti trosi te bacile tu okoli! Otroci so tu, preklemano!« ‘Kam pa naj gre kot k zdravniku? Ampak bi lahko imeli srce in jo vzeli naprej, očitno najbolj trpi. No, ja, pa stara ima tudi prav, tu v čakalnici ji ne more biti bolj udobno kot doma v postelji. Vsi bi se počutili bolje. Zdaj jo pa že prav vsi grdo gledajo, a saj reva nič ne more za to. Upam, da bo uspela kaj kmalu preiti na drugo stran, ta množica prenapetih osebnosti, ki vsi do zadnjega menijo, da si zaslužijo posebno pozornost, se lahko kaj kmalu spravi na najbolj ranljivega …’
»Feketija!«
Skozi vrata je bila, kot bi mignil, zmago je olajšano proslavila na varni strani vrat. Ostali so se spogledali in prav tako olajšani zapadli v spontan pogovor, najprej o nevarnostih kašlja, točno tak kašelj je imela sestra od nekoga, ki ga pozna gospa s čipko, nato pa o tem in onem, tujci, denar, banke, politika, sosedje, oni pozna tistega od onega, ki je delal tam, kjer je on prej delal, saj veš. Kmalu so se pogovori razdelili na manjše, bolj intimne pogovore med dvema, tremi. Razočarala je svojo sosedo in se sklonila nad revijo, a skrivoma je prisluškovala. Pogovor jih je tako zamotil, da niso bili pozorni , a že dlje skozi vrata nihče ni stopil niti sem niti tja. Njej, ki je zdaj mislila samo na to, se je zdelo cela večnost, pomislila je že bila, da se je čas ustavil, ko so vsi pogovori zamrli en za drugim in so se vsi nekam zastrmeli. A nežni tik tak, ki se je v tišini vse bolje slišal, jo je opomnil, da čas vendarle teče, pač strašno počasi.
Sovražno je pogledala starejši gospe, tisto s čipko in njeno prijateljico. ‘Ni videti, da bi bilo z vama kaj resno narobe, res upam, da ne tratita našega časa, ja, nas vseh, s kako malenkostjo. Potem bi jaz bila naslednja …’
Pretreseno se je, resda malce pozno, zavedla, kaj bi to, da zadeva ni malenkost, pomenilo za stari gospe. Trznila je. ‘Ojej, nisem tako mislila. Seveda upam, da je z njima vse v redu, vse rešljivo …’ Opravičujoče se je nasmehnila zmedenima ženskama.
Še trije novi, spet je postalo zadušljivo. Pospravila je revijo in se prestavila bližje k oknu, potrebovala je svež zrak. Komaj je vstala, že sta se dva malodane zravsala za njen stol. Starejši gospod, ki je bil prepričan, da mu zaradi let sedež bolj pripada, je kot pametnejši moral popustiti. Nekako se je prebijala skozi ozek koridor štrlečih kolen (?) … ‘Prekleto, premajhna čakalnica je! Dajte nekaj zrihtat glede tega. Nekdo naj vklopi klimo, jebenti, nekdo naj odpre okna, pa ni to tako težko, vam rečem! Aaaaa, umakni se, no!’ »Pardon.« »Je že v redu.«
»Zajc!«
‘KONČNO! Končno se nekaj dogaja, dalje gremo. Bravo, Zajc, s čipko in vsem, tebi in tvojim vse dobro, samo stopi že. Zdaj pa še mi … Pa dihati se da.’
Vznemirjenje se je naselilo v vseh, razpoloženje se je popravilo, završali so papirji, slišal se je hehet. Upanje na srečen razplet se je okrepilo, ne glede na pozicijo v vrsti, ravnokar je vsak napredoval za številko, slavje je bilo tokrat skupinsko. Naenkrat so se iskale napotnice, primerjali so se izvidi, kateri doktor je za kaj in kaj vse koga boli. Na vsako povprečno čakalnico se najde eden, ki ga boli vse, in to bolj, veliko bolj. Prejšnje udrihanje po sistemu ji je bilo ljubše od tekmovanja v bolnosti.
Vrata se odpro, Tomanič prištorklja skozi, njegovega obraza zaradi slepeče sončne svetlobe, ki ga obsije s hrbta, sploh ni videti. Za trenutek se je čakajočim ponudil pogled v notranjost, tam je bil cilj in ravno takšen je bil, kot so si ga vsi predstavljali. Smeh, glasba, sonce in nekdo, ki vso svojo pozornost posveti samo tebi … A vrata se znova zapro, realnost mračne, zadušljive, še vedno preveč polne čakalnice se vrne s tleskom. Tomanič krevsajoče zapusti stavbo.
Zdaj so se tudi drugi začeli zavedati neskladnosti pri vstopih in izstopih iz ambulante. Opazovala jih je, kako zmedeno pogledujejo eden drugega, štejejo, primerjajo, koleščki se vrtijo, misli se mislijo. Končno se nekdo opogumi. »Kdo je pravzaprav zdaj notri?« Še preden začnejo ugotavljati, se vrata odpro, pojavi se Sever.
»Kreigher!«
‘Premika se! Vsi smo spet napredovali za eno mesto, glej to veselje!, in naslednja sem jaz!’
Starka, ki je tokrat zmagala, je zmagoviti pohod od stola do vrat pošteno razvlekla. Od dolgotrajnega sedenja ji je škrtalo v kolenih, ko je vstajala, potem pa je morala še mimo visokega Severja, ki se je ravno spravljal v jakno. Nevoščljivim obrazom, ki so na vsa neskladja pozabili, kakor hitro so bili za korak bližje cilju, je spodbudno pokimala. Vse prepreke na svetu ji ne bi preprečile zmagoslavja, ko je prestopila prag.
‘Naj grem bližje k vratom, zdaj, ko sem naslednja? Celo večnost bo trajalo, da pridem do tja, ko me pokličejo … Kaj pa, če me še celo večnost ne pokličejo? Kam naj se tam dam? Malo mi je žal, da sem prej vstala, če bi vedela, da ga bo dobil ta, ta bizgec …’
Izpod obrvi je mrzko pogledovala proti najstniku, ki se mu ni zdelo vredno utišati zvoka na igrici, ki jo je igral in je delala nervozne vse naokoli, iz sosednje ordinacije se je slišal otroški jok, dva starejša gospoda sta se spričkala glede meje, ki niti ni bila njuna, iz notranjosti se je slišal kašelj Feketijeve, prej tako osovražen je bil do zdaj že pozabljen, zdaj pa je le prelil kapljo čez rob. Zaželela si je, da bi se od nekod prikazala njena najbolj stroga učiteljica, prisolila glasnemu najstniku krepko zaušnico, ga natulila in mu zaplenila telefon. Zdelo se ji je, da v tem trenutku vse zlo izvira iz dejanj tega nedoraslega mladeniča in bi bilo le to pravično dejanje. ‘A na svetu ni več pravice, odnehala je, kakor pametnejši, ki popusti. Zato pa je svet v stanju, v kakršnem je. Nikogar ni, ki bi uveljavljal pravico, nekoga takega potrebujemo, nekoga, ki bo pravico uveljavil. Celo novo vejo oblasti, eno, ki bo poleg vladanja in zakonodajalstva skrbela, da bo vse pravično …’
»Zadravec!«
‘TO! JAZ! Ha, zmagala! Pazi, tetka, ti, umakni noge, jaz sem to … Uh, res je fino biti ta, ki gre noter. Še korak, dva in medicinska sestra me bo pričakala z nasmeškom, tu ste, gospodična Zadravec, vas pa že dolgo nismo videli, take paciente imamo radi, veste, in obe bi se naklonjeno nasmejali, dala mi bo kartoteko in cilj bo dosežen. Voham ga že lahko …’
Kakor vsi pred njo je z zmagoslavnim nasmehom prestopila prag. Od glave do pet jo je oblila sončna svetloba, jo za nekaj trenutkov popolnoma oslepila, tako da je morala tistih nekaj korakov do mize narediti na pamet. Nato se je privadila. Sestra ji je res potisnila v roke kartoteko, a ni je pospremila do ordinacije, pač pa ji je odkazala prostor za vrati, skrit kotiček, ki se ga iz čakalnice ne da videti. Tam so bili trije stoli, na katerih so sedele tri zmagovalke s poraženimi obrazi, vsaka s svojo kartoteko v naročju.
‘Kaj za vraga!?’
Sestra je zagrnila okno. »Da vas ne bo slepilo,« je še rekla.
* Zgodba Eve Perko je bila uvrščena med pet finalnih na literarnem natečaju AirBeletrine 2018.
