Buržuj, prikazen jezika

Ocenjevanje strokovnih del nas zlahka napelje k podrejeno teoretskemu diskurzu, ki delo presoja po kriterijih in smotrih neke zamejene znanstvene skupnosti, v tem primeru literarne vede – kar ni ravno obče atraktivno, zadrega pa je še večja ob dejstvu, da pisec teh vrstic tej skupnosti sploh ne pripada. Zato bo  Buržuj Franca Morettija na tem mestu predstavljen in presojan predvsem kot tekst – ki sicer skromno, a gotovo poskuša biti tudi to –, odgovarja na trajajočo zagato družbene sedanjosti. 

Ta zagata je dovolj očitna, Moretti knjigo z njo začne: buržuj se danes zdi nekaj nadvse redko opaženega, če ne kar izginulega. Četudi še vedno živimo v družbenem sistemu, katerega nosilec, glavni igralec, naj bi izvorno bil, se nam kaže kvečjemu kot objekt nostalgične fascinacije in ne zveni resno niti kot levičarska zmerljivka. Tistim, ki z manj refleksije to neposredno poskušajo biti, pa neizogibno grozi zdrs v njegovo estetsko pokvečeno različico »petit«.

Teoretski ekskurz: Kako točno razumeti buržuja kot glavnega igralca kapitalizma, oz. v kakšni meri kapitalizem takšnega glavnega igralca sploh potrebuje, je znotraj marksistične teorije  vztrajajoča točka ambivalentnosti: zaznati je mogoče določeno napetost med obravnavo kapitalizma kot objektivnega abstraktnega sistema, ki razporeja posameznike na neenaka strukturna mesta – vzpostavlja razrede – znotraj sebe, ter perspektivo, ki z nekaj več slikovitosti vzame za izhodišče te razrede same, jih opremi z določenim Lebensweltom onkraj njihove gole ekonomske funkcije in nasploh poudarja subjektno plat sistema, v smislu, da družbeni sistem kot celota bolj pripada enemu svojemu delu, ki na poseben način zaznamuje družbo s svojo formo življenja, vrednotami in mislimi nasploh. Na kratko rečeno, gre za razliko v poudarkih, ki jo slišimo, ko rečemo, da je neka družba »kapitalistična« ali da je »buržoazna« (pri čemer drugo gotovo implicira prvo, hkrati pa ne izreče popolnoma istega).

To je pomembno, ker sistemska perspektiva sicer nudi močnejšo in rigoroznejšo teoretsko orodje, toda za določeno ceno kritičnega naboja. Ne le da se v sistemski perspektivi izgubi jasna podoba antagonista; razredna perspektiva tudi izraziteje implicira neko strukturo uzurpacije družbe, v smislu, da družba deluje na podlagi laži o sami sebi, da ji vladajo predstave o pravi, zaželeni – buržoazni – formi življenja, ki po notranji nujnosti ne more biti dosegljiva vsem.

Vse to lahko slutimo v ozadju, ko se Franco Moretti odpravi iskat buržuja v literaturo (predvsem) 19. stoletja. To mesto iskanja se ne zdi presenetljivo, pravzaprav bi se nam lahko zastavilo nasprotno vprašanje – ali nista buržuj in literatura 19. stoletja tako rekoč prekrivajoča se pojma, če ju razumemo na podlagi širšega polja podob, ki jih prikličeta? Bi lahko tam sploh našli kaj drugega kot buržuja, oz. kako bi pojem buržuj sploh lahko služil kot princip selekcije in organizacije v študiji o literaturi 19. stoletja, na način, da bi se produkt dalo spraviti v relativno koncizno knjigo?

Odgovor je bržkone Moretti sam, gre pač za izumitelja metode »oddaljenega branja« (v nasprotju z »natančnim«), svojevrstne ponovitve longue durée metodološkega obrata iz zgodovinopisja v polju literarne teorije, torej za avtorja, ki je v literarni vedi pogrešal več grafov (ter zemljevidov, dreves ipd.), namesto pazljivega branja in interpretacije posameznih besedil predlaga kvantitativne metode soočenja s celotnimi korpusi literature. Sam Buržuj predstavlja manj radikalno različico prakticiranja te metode, Morettijeva pozornost je osredotočena predvsem na nekaj klasičnih del, vendarle pa bolj kot na fabulah in likih analizo izvaja na ravni sloga, zanimajo ga denimo stavčne strukture, pogostost pojavljanja besed in premestitve v njihovih pomenih skozi čas. V resnici torej ne gre za odgovarjanje na vprašanje kdo, kje in kdaj je buržuj, temveč prej, kako se buržujskost pripeti v govorici.

Za jasnejšo sliko – nabor Morettijevih prijemov je namreč precej raznovrsten in eklektičen – bo treba poseči po knjigi, tu le nekaj spektakularnejših primerov: V Robinsonu Cruseauju odkrije tipičen robinzonski stavek, ki s ponavljajočo se netipično kombinacijo glagolskih časov (npr.: And having stowed my boat very safe, I went on shore, to look about me.) odpira dobo instrumentalnega razvrščanja dejanj; v polpremem govoru Austen in Flauberta vidi specifično buržoazen spoj zasebnega in javnega; v viktorijanskem romanu najde trend naraščajoče rabe objektivnih, fizičnih pridevnikov (temen, oster, trd, suh …) na moralno nabit način, in sicer, nekoliko presenetljivo, na račun eksplicitnih moralnih izrazov in vrednotenj, kar mu naznanja določeno vračanje k predmoderni začaranosti sveta (vpisu pomena v svet) v poznejši fazi stabilizacije (britanskega) kapitalizma ...

Nasploh pa lahko rečemo (tako na kratko se da o knjigi govoriti le bolj počez, v njeni strukturi ostaja opazno dejstvo, da gre za naknadno sestavljeno zbirko samostojnih tekstov), da se nam buržuj v Morettijevi obravnavi kaže kot bitje protislovij; toposi, preko katerih spaja socialno zgodovino in literaturo, se praviloma pojavljajo v opozicijskih parih. Tako je Robinson Crusoe sicer roman o racionalnem, preračunljivem obvladovanju in udomačevanju negostoljubnega okolja, toda podlaga vsega je katastrofa preloma, posledica povsem nepreračunljivega pustolovskega izleta v neznano. Tu ne gre zgolj za prikaz prehoda med dobami, na zunanjih robovih sveta stabilne, varne, civilizirane buržoazne racionalnosti je vztrajal (in ni nehal vztrajati) – in to kot njen pogoj – divji svet iracionalnosti, potratnosti, tveganja, nasilja v fenomenih, kot so prvotna akumulacija kapitala, suženjstvo in kolonializem; okoli iste opozicije je denimo zgrajeno tudi Conradovo Srce teme in nasploh žanr »imperialne gotike« v poznem 19. stoletju. Dve drugi očitnejši opoziciji, ki ju je razbrati iz Morretijeve analize, sta sorodni, toda ne sovpadajoči: novoodkrita statičnost, prozaičnost vsakdanjega življenja proti sistemski dinamiki v kateri »vse, kar je trdno, izpuhti« in duh hladnokrvnega realizma ter pragmatičnosti proti zgoraj omenjeni viktorijanski sentimentalnosti in vrnitvi smisla v svet.

To lahko združimo še z eno ponavljajočo se ugotovitvijo knjige: da namreč buržuj sam, posebej v najožjem smislu, ki se prekriva s kapitalistom, v literaturi le redko stopi na oder jasno in neposredno, da se izmika statusu protagonista. V tem nemara lahko vidimo korelat zgodovinskega opažanja, da je imela buržoazija težave prevzemati oblast v politično-reprezentacijskem smislu. Buržuj obvladuje svoj družbeni sistem le kot nedoločeno odmaknjena oseba zasebnega življenja, v trenutku, ko se poskuša prikazati – in to hkrati zajema situacijo, ko bi ga hoteli zacementirati v literarni lik in ko bi se postavil na mesto javne politične oblasti –, se razblini.

Po teoretskem izhodišču razumevanja razmerja med zgodovino in literaturo, ki ga Moretti prevzema od Lukacsa, literarna forma ni preprosto ponazoritev zgodovinske resničnosti, temveč »razrešitev temeljne disonance bivanja«. Morettijevo študijo bi tako lahko zaostreno povzeli s tezo, da buržuj in buržoaznost nasploh nista toliko pozitivni zgodovinski entiteti, temveč vseskozi že stvar literature, učinek njenega razreševanja protislovij in disonanc vzpostavljajočega se kapitalizma, utelešenje neoprijemljivosti kapitalističnega mesta moči. Nestabilna kreatura torej, ki je bila nemara od nekdaj obsojena na to, da se bo sčasoma morala raztopiti v toliko mlačnejši srednji razred.

 

Franco Moretti: Buržuj. Med zgodovino in literaturo. Prevod Ana Monika Habjan. Založba Sophia, 2015, 18.00 evrov.