AirBeletrina - Bunraku življenja
Fotografija: Shutterstock Fotografija: Shutterstock
Kritika 28. 1. 2023
Čas branja
Čas branja: 7 min

Bunraku življenja

Kaj se zgodi, ko se ljubezen postara in spremeni, ko ji ne posvečamo več toliko pozornosti, kot smo ji jo nekoč, ko jo presvetli in zasenči nekaj novega, bolj zanimivega, in preprosto želimo početi, kakor nam je drago, brez ozira na druge? V kolikšni meri sploh lahko izpolnjujemo lastne nagone in želje znotraj gledališke predstave družbenega in družinskega življenja? To so vprašanja, ki se v kratkem in delno avtobiografskem romanu Kakor komu drago Jun’ichira Tanizakija, enega najpomembnejših japonskih avtorjev 20. stoletja, razkrivajo na več ravninah, ki se medsebojno dopolnjujejo in izkazujejo prepredenost posameznika, njegovega porekla, tradicije, družbe in sodobnosti. Roman, ki je v izvirniku v podlistku izhajal med letoma 1928 in 1929, je iz japonščine v slovenščino prevedel Iztok Ilc, izšel pa je v III. letniku zbirke Klasična Beletrina.

Glavnina zgodbe o zapletenem odnosu Kanameja in Misako se odvije v Osaki leta 1920 in že uvodni stavek romana napove osrednji problem, ki se bo izrisal pred bralcem: »Zjutraj, pa vse do opoldneva, je Misako svojega moža večkrat vprašala: ‘No, kako si se odločil? Boš potem le šel?’ a je od njega kot ponavadi dobila le medel in dvoumen odgovor.« Temeljna poteza njunega počasi razpadajočega odnosa je zamrla ljubezen, konflikt interesov in prioritet ter nezmožnost sklepanja dokončnih odločitev in prelaganje odgovornosti drug na drugega, kar je izredno lepo ubesedeno s prispodobo plitve posode: »V takšnih trenutkih sta drug drugega pasivno čakala, kateri bo prvi dal pobudo, kakor da v rokah držita plitvo posodo in čakata, proti komu se bo nagnila voda.« Vse to se steka v pojem ambivalence, ki nastaja kot posledica časa hitrih družbenih in kulturnih sprememb, ko celo zasebno ni več »varno« pred zunanjimi vplivi – stiska modernizacije prodira v vse sfere posameznikovega življenja in ga tako v temeljih preoblikuje. Ostaja pa vprašanje, kako kot posamzniki to zaznamo in sprejmemo. Tematsko razvejan roman se torej neprestano vrača h glavnemu konfliktu, ki odseva družbeno stvarnost časa nastanka romana in dogajanja zgodbe – konflikt tradicije in modernosti v času hitre modernizacije in prevzemanje vplivov iz Evrope in Amerike. Velike spremembe je Tanizaki očitno močno občutil, saj se dotičen konflikt pojavlja v večini njegovega leposlovja, svoje misli pa je strnil tudi v zbirki esejev o estetiki Hvalnica senci, kjer med drugim piše o nezadostnosti modernizacije estetike po zahodnjaških merilih.

Jun’ichiro Tanizaki (Fotografija: Wikipedija)

Dotični konflikt se najbolj izrazito razvija na dveh ravninah: na ravni umetnosti in na ravni percepcije ženskega subjekta, oboje pa povezuje pojem performativnosti. Velik del romana je posvečen opisu tradicionalnih lutkovnih predstav bunraku, izvorno iz Osake 17. stoletja, ki jih Kaname in Misako obiskujeta z njenim očetom, zapriseženim tradicionalistom, in njegovo ljubimko Ohiso, s katero ravna kot z lutko, prikrojeno njegovemu okusu. Misako se na predstavah izredno dolgočasi in sanjari o obisku kina ali svojega ljubimca Asa, Kanameju pa lutkovna umetnost tekom romana priraste k srcu, kar delno že razkriva njun konflikt, ki izvira iz različnega pojmovanja estetike in idealov, širše pa tudi moralno-vrednostnega sistema. Pri tem je zanimivo, da je gledališče, ki je bilo nekoč, zlasti v času razvoja meščanskega okusa v obdobju Tokugawa, namenjeno karseda široki meščanski publiki, dobilo prizvok tradicionalnega in je na začetku 20. stoletja mesto popularne kulture prevzela kinematografija, ki pa jo tradicionalisti, kakršen je Misakin oče, zavračajo kot manjvredno. Preskakovanje med dogajanjem v zasebnem življenjem in druženjem v gledališču kaže na tanko mejo med performativnostjo in fantazijo, ki se jima z užitkom prepuščata Kaname in njegov tast, ter iskrenostjo, ki je noben lik romana, vsaj v aktivnem smislu, preprosto ne premore. Še najbolj iskrena se v svojem početju pokaže Misako, saj izrazi nezadovoljstvo z zakonom in poskuša doseči srečo in ljubezensko izpolnjenost, četudi se s tem upira družbenim normam ter očetovim prepričanjem in idealom.

Afiniteta do ženskih likov je v Tanizakijevih delih očitna in se odraža zlasti v psihološki dodelanosti in samobitnosti. V romanu se tako skozi moško gledišče izrisujejo podobe treh žensk, ki se kljub objektifikaciji kažejo kot močne, avtonomne, odločne in do neke mere za moškega usodne, konflikt pa je neizogibno tako ali drugače povezan s spolnostjo in slo. V Kakor komu drago se Kaname znajde razpet med Ohiso, ki ga omreži z mistiko svoje podobe, kimona, črno pobarvanimi zobmi (ohaguro), obnašanjem, igranjem na šamisen, in poljsko prostitutkoLouise, na katero se naveže bolj, kot si je to pripravljen priznati.Sopostavljanje predanosti, figure femme fatale in mistične figure gejše razkriva dvoreznost oboževanja žensk v kontekstu ujetosti med nostalgijo, ki ji vladajo mistične podobe ženske, in soočanjem z rastočno zavestjo o seksualni osvoboditvi, ki jo prinašajo kulturne spremembe. Podobno dvojno zrcalo ženske lahko zasledimo v romanu Sestre Makiokove, v katerem Yukiko in Taeko predstavljata dva silnici, zavezanost tradiciji in modernizacija, prisotni v počasnem razkroju tradicionalne japonske kulture.

Misako kot avtonomna in moderna ženska, na Japonskem imenovana tudi moga, odstopa od želja svojega očeta in partnerja. Kljub njunemu zavračanju njenega zahodnjaškega načina oblačenja, ličenja, ljubezni do jazza in sodobnih revij se za to ne zmeni, najradikalneje pa se od tradicije oddalji z ljubimkanjem, ki ga pred možem ne skriva, in željo po ločitvi, kar tedaj ni bila zaželena ali pogosta praksa. Kaname se tako odvrača od modernizacije, sočasno pa se odvrača tudi od Misako, ki ga ne privlači več in s katero se tolerirata le še zavoljo zunanje podobe, vzpostavljanja miru znotraj širše družinske skupnosti in otroka. V kontekstu razpetosti med zakonskim življenjem, ravnodušnostjo in zunajzakonskim poželenjem bi pri Kanameju lahko govorili o psihoanalitičnem kompleksu device-prostitutke (Madonna-whore complex) in hkrati o nerealnih predstavah o tem, kaj ženska sploh je in kakšna naj bo njena družbena in družinska vloga. »Za Kanameja je bila ženska bodisi boginja bodisi igrača in razlog, zakaj je z Misako nista mogla dobro shajati, je bil, da v njegovih očeh Misako ni bila ne eno ne drugo,« Misako namreč ve in tudi glasno pove, da si želi ločitve, medtem ko Kaname ostaja brezbrižen, neodločen in ujet v lastno poželenje in predstave o ženskosti.

Kakor komu drago je kljub časovni in kulturni oddaljenosti še danes vznemirljiv in aktualen roman, saj njegova tematska razvejanost posega v večne probleme, ki presegajo čas in prostor. Na osnovi propadajočega ljubezenskega odnosa se pred bralcem izrisuje konflikt tradicije in modernosti znotraj japonske družbe na začetku 20. stoletja, pri čemer se z realistično pripovedno tehniko in stvarnimi opisi značajev in okolja, ki spregovorijo sami zase, izogne didaktičnosti in moraliziranju. Performativnost se iz gledališča zakorenini v samo zgradbo romana in se zrcali v življenje likov – v odnose, ki zaradi ujetosti na precepu interesov, vrednot, kultur, pričakovanj ter (de)mistifikacije ostajajo v polju neizrečenega. Kar romanu zares uspe, je pričaranje občutka ujetosti v bunraku življenja, v razpetost in protislovnost protagonistovega notranjega sveta. Kot taka pa ambivalenca sama postaja predmet (estetskega) premišljevanja, ki tudi ob koncu romana ostane odprto, osrednji konflikt pa nerazrešen.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.