Slavnik je najbolj zahodni del grebena, ki le nekoliko vzhodneje predstavlja mejo s Hrvaško. Za Transverzalo bi bilo na prvi pogled bolj logično, da gre s Slavnika prek niza teh vrhov na vzhod, recimo vse do Trstenika, potem šele bi steza švistnila na sever, naravnost do Ilirske Bistrice. A takšna trasa bi šla že dolgo pred Trstenikom po brezpotjih, preveč, da bi ustrezala še eni nespornih vrlin Šumljakovega predloga Transverzale: namenjena je sleherniku, torej naj bi jo z nekaj volje lahko prehodil prav vsak, ne pa samo izurjen stezosledec.
S Slavnika se je zato bolje držati ene tistih evropskih »dolgorazdaljnih« poti, E6. Ta ima sicer kakšno težavo ali dve. Pri nas je bil že od začetka njen največji problem prevelik delež cestnih odsekov, ki se je od njene otvoritve leta 1975 samo še povečal: namesto da bi traso izboljševali, so dopustili, da so makadamske ceste marsikje povozile steze, da je asfalt preplastil kolovoze. Kjer trasa vendarle zavije s prometnic, pa bi se se dalo pikro ali dve reči tudi o tem, kako je označena in vzdrževana.
Toda E6 ima obenem vsaj eno zelo dobro plat. S Slavnika gre nazaj do Brkinov in nato prek cele njihove vzhodne polovice do Ilirske Bistrice, kar je res super. Deloma zaradi dramske gradnje. Vsak začetek je že tako razburljiv, sploh pa je teren Transverzale od Ljubljane do Razdrtega kar lepo razgiban, višinskih metrov se na njem v povprečju nabere skoraj še enkrat toliko kot po Razdrtem. Že pred Brkini, a sploh na njih, se torej da priti do sape. Tu se je pametno malo nadihati tudi zato, ker je pot od Ilirske Bistrice dalje spet precej bolj zahtevna. A predvsem je slediti E6 s Slavnika prijetno, ker so Brkini s svojimi vasicami in ljudmi gotovo najbolj prisrčen del Transverzale.
Na tej prisrčnosti morda preseneča, da je tako izrazita, čeprav Brkinom ne gre najbolje. Ker je bila zgodnja industrializacija v Sloveniji šibka, je obet boljšega življenja onstran njenih meja sprožil izseljevanje že v 19. stoletju. A za razliko do drugih predelov, kjer se je ta proces po prvi svetovni vojni skoraj ustavil, se v teh krajih ni: ko so Primorsko po vojni pripisali Italiji, je bilo potujčevanje dovolj nasilno, da je bila za marsikoga edina rešitev selitev, najpogosteje v Novi svet. Še en val izseljevanja pa je iz različnih razlogov izčrpaval Brkine po drugi svetovni vojni. Nekaj je bilo gotovo političnih in deloma mednje spada tudi beg možganov: pod povojno oblastjo se je razrasel egalitarizem tiste vrste, ki še danes pripomore k selitvi izstopajočih posameznikov in iz njih izhajajoče presežne vrednosti v zahodnejše kraje. Toda večina izseljevanja iz Brkinov je po drugi vojni potekala v smeri proti dolinam in obali. Tu so namreč zrasle tovarne, katerih delo ni bilo le finančno ugodnejše od tistega na borni kmetiji, zaposlenim v tovarni so ponujali tudi življenje v sodobnejših mestnih in primestnih naseljih.
A navkljub vsem silam zgodovine, zaradi katerih je v kakšni vasici danes živih samo polovica hiš, naredijo slikovit vtis celo propadajoče. Starejši eksodus, tisti v Novi svet, je za sabo pustil prizore, ki so kakor vzeti s slike kake romantične šole. Kot je bil tisti v gostem večernem somraku pod osojnimi strminami Brkinov, ko so se skozi silhuete dreves na robu grebena prebijali zadnji prameni zahajajočega sonca. Eden izmed je njih osvetlil ostanke stare hiše, da je nenadoma izstopila iz temnih odtenkov brega: škrbine starih, kamnitih zidov, tam polovičen obris okna, nad vogalom ostanek trama in prek vsega tega plezalke velikih trnov in drobnih cvetov. Kasnejše izseljevanje pa je pustilo izrazito avantgardistično ali modernistično sled. Teh hiš je en sam hrapav beton, morda tudi razpadajoči klini ostrešja, morda še vedno ploskve oken, a sivkaste od dolgoletne umazanije in v globljem planu za njimi se pne gosta geometrija pajčevin.
Slikovito je seveda tudi tisto, kar je še kako živo. Na primer nedavno tega obnovljeno počivališče ob poti, ki je bilo nekdaj značilni vaški kal, mlaka, h kateri se je hodila napajat živina. Zdaj je počivališče poklon takšnemu napajališču. Kal namreč obdaja gizdav zidec, preraščata ga trsje in fotogenično razcveteli lokvanji. Blizu takšnega napajališča je bilo nadalje zmeraj kakšno drevo ali celo manjši gaj, da je lahko živina v miru in hladu sence prežvekovala, potem ko se je napila. Tako ne čudi, da je ob tej mlaki niz krošenj, a pod njimi sta preprosti leseni klopi in impozantna kamnita miza, da v miru in hladu sence lahko prežvekuje svojo malico kakšen mimoidoči. In seveda so miza in klopi postavljene po pameti, da so v senci, ko se ta najbolj potrebuje, torej že proti poldnevu in nato vse do večera. Nad razgledom pa se sploh ni mogoče pritoževati. Na eno stran pogled povleče prek grebena Brkinov vse do Slavnika, na drugo stran se ustavi ob eni značilnih malih cerkva teh krajev, prastarih, čokatih, dostikrat obdanih z zajetnimi debli dreves, ki segajo s krošnjami nad njo. Tako je tudi marsikakšna teh cerkvic kakor živinče iz davnih dni, ki je v senci podse spodvilo noge in si privoščilo nekaj dremeža.
Ne bi bilo torej slabo, če bi se E6 in z njo nova polovica Transverzale na daljših odsekih med zaselki Brkinov izognila cesti, a vasicam samim se že zaradi njihove slikovitosti ne sme. Sploh pa je te zaselke in samotne kmetije krasno videti, ker so še bolj od njih samih prisrčni njihovi ljudje. Kot tista stara ženica, ki je v že tako izpraznjeni vasi zdaj ostala še v izpraznjeni hiši. Tista, ki se nam je že od daleč smehljala in nismo mogli mimo, ne da bi prej »malo« sedli za mizo pred njeno hišo. Tista, ki nam je vsakič, ko smo se namenili vendar odpraviti, prinesla na mizo kaj novega in samo še slajšega. Ki se nam je ves ta čas smehljala, ki je ves ta čas čebljala, povedala pa pravzaprav ni drugega kot: več kot šestdeset let sta bila poročena, ko ji je umrl.
Ali pa tisti samotni predstavnik povojne generacije, ki si je na dvorišču svoje hiše dajal lagodnega opravka z njenim vzdrževanjem. Zamerila so se mu leta zakonskega življenja in službe v mesarstvu, a zdaj je boljše volje. Ko je nedavno šel v pokoj, je dvignil nož še nad tok svojega življenja, vse v dolini pustil za sabo in prišel sem gor. Z lastnimi rokami in v starem slogu zidari in mizari, lepo počasi, lično, terapevtsko. Morda s tem kdaj celo do konca spravi iz sebe srd nad »babo peklensko« in stud nad »vsakodnevno morijo«.
Povsem drugače, z modernim vnašanjem kontrastno sodobnega se počasi, počasi prenavlja neka tretja hiša. Njeni novi lastniki so glasbeniki, ki vidijo v vasici polno navdiha in priložnost za poletno šolo, morda celo manjši festival. Vsakomur so pripravljeni pripovedovati o teh svojih načrtih, ščebetavo, priljudno. Vendar za zdaj ostajajo ti plani bolj ideja kot uspešna praksa, kajti njihove roke bi obrtno delo napravilo nesposobne glasbenega, za obrtnike pa si umetnik težko dovolj odtrga od ust.
Spet četrta hiša, tretji še najbolj podobna v svoji kvazi boemski razmetanosti, je v resnici povsem drugačna. Mnogo bolj je dehteča po živalih in živilih, saj konec poskuša speti s koncem s pomočjo ekološkega kmetovanja. Tudi otrok imajo pri tej hiši kot kopriv in tudi rastejo prav tako nekako. A če mlado gospodarico domačije vprašaš, kaj družini najbolj stoji na poti, svojemu izrazito novodobnemu videzu navkljub poklepeta s tabo prav tako odkritosrčno kot vse Brkinke in Brkini. Ah, kje bi človek začel! Mogoče pri tem, da je celo za biokmetovanje pri hiši premalo zemlje? Najeti pa jo je tvegano. Tistim, ki že davno ne živijo tu in so jo pustili vnemar, za dlje časa ne gre iz rok, kaj šele za vedno. Po preteku krajšega najemnega obdobja, sploh če si kakšno njivo tačas lepo spravil v red, pa nočejo več slišati zate.
Bližje Ilirski Bistrici se življenje zdi manj polno preprek, teren je prijaznejši, tem krajem precej bližje zaposlitve v dolini menda pogosteje krepijo gospodinjske proračune. Tu se iz deseterih vasic in mnogih samotnih kmetij vsekakor napaberkuje otrok za celo devetletko in za vrtec, dovolj, da je varstvo organizirano tudi poleti. Toda ljudje tod niso prav nič manj prijetno neposredni in gobčni kot v bolj osamljenih koncih Brkinov: ko mimo igrišča pred vrtcem prikoraka kakšen planinec s svojima otrokoma, bi vzgojiteljica skoraj zažvižgala za njim. A se v zadnjem trenutku zadrži. To bi bilo malček preveč nevzgojno. Zato mu raje izzivalno zakliče: Bi morda gospod še kakšnega otroka? Rade volje mu ga priskrbim!
»Kaj takega!« se tiho razburi Aljaž, ko smo zagotovo izven dosega vzgojiteljičinih ušes.
»Ja!« napol osuplo, napol ogorčeno priskoči Lučka. »A veš, da ti po mojem sploh ni ponujala otrok, ki jih je pazila?!«
»Čisto mogoče,« se zamišljeno namuznem. »Pri teh primorskih botrah lisičicah, mladih in starih, se nikoli ne ve.«
