Mladi premalo berejo, velikokrat slišimo. Koliko pa berejo starejši? Ali berejo, kaj berejo in kje berejo? S kakšnimi izzivi se soočajo pri branju in kje so priložnosti za napredek? Govorili bomo o starejših, ki živijo v domovih za upokojence, informacije o njihovih bralnih navadah so nam dali zaposleni v teh ustanovah.
»Starejših oseb si ne drznem prevzgajati.«
Citat je iz knjige Sibirska vzgoja, vendar je primeren za opis bralnih navad starejših. Če so brali vse življenje, potem berejo, tudi ko pridejo v dom za upokojence. Če prej niso brali, pa teh navad ne pridobijo v zlatih letih svojega življenja. Vprašanje, ali bi bile torej potrebne akcije, programi in projekti, ki bi spodbujali branje pri starejših, tako ni le vprašanje o navadah starejših bralcih ter nebralcih, temveč je filozofska, psihološka, sociološka in širša družbena debata. Zaposleni v domovih za upokojence, ki vsakodnevno delajo z oskrbovanci, pravijo, da pri tej starosti navad praktično ni več mogoče spreminjati oziroma da je to izjemno težko. Od posameznika zahteva mnogo truda in pojavi se etično vprašanje – ali je to smiselno, je to potrebno? Ali res prinese več zadovoljstva kot zahteva od posameznika? Pa čeprav gre za lepo navado, kot je branje …
Knjige v domovih za upokojence in »domače« knjižnice
Večina domov za upokojence ima »domačo knjižnico«. Oskrbovanci prinesejo knjige od doma in jih dajo v skupne prostore, kjer so knjižne police, knjige jim darujejo sorodniki oskrbovancev in zaposleni v domovih, lokalne knjižnice pripeljejo odpisane knjige, prav tako knjige podarijo mnoga društva in drugi posamezniki. V teh knjižnicah niso zgolj odpisane in stare knjige, temveč tudi novejše knjige. Mogoče je najti tako romane kot strokovono literaturo. Ponekod so knjige urejene po abecedi, drugje ne. Med oskrbovanci so včasih tudi nekdanji bibliotekarji, ki knjižnice strokovno uredijo po bibliotekarskih pravilih. Vendar se sistem počasi podira, če ga nihče ne vzdržuje, in do prihoda novega skrbnika knjižnice lahko nastane prijeten kaos. Toda pomembno je, da knjige so in da jih oskrbovanci radi berejo. Tisti, ki radi berejo, pa tudi sami kupujejo knjige in jih potem posojajo drugim.
Nekateri oskrbovanci so vpisani v lokalne knjižnice, ki jih redno obiskujejo. Vendar teh ni veliko. Irena Štraus, strokovni vodja v Medgeneracijskem centru Bistrica, razloži: »Čeprav je naš center od lokalne knjižnice oddaljen manj kot 200 metrov, se naši oskrbovanci tja neradi odpravijo. Pri starejših je zelo velik strah, da padejo, si poškodujejo kolk ali kaj drugega, in resno zbolijo. Zato se sploh v zimskih mesecih zadržujejo v okolici svojega domovanja. Na sam obisk knjižnice pa je in bo tudi v prihodnosti zagotovo vplivala korona, saj so se sedaj še toliko bolj odvadili obiska javnih prostorov. Zato je pomembno, da z lokalno knjižnico sodelujemo v okviru internih projektov, da pridejo k nam, in na takšen način dodatno spodbujamo branje naših oskrbovancev.«
V Poročilu o dejavnostih splošnih knjižnic za uporabnike s posebnimi potrebami v letu 2018: po območjih OOK za Ministrstvo za kulturo RS o uresničevanju Akcijskega programa za invalide 2014–2021 lahko preberemo, da je praksa mnogih slovenskih splošnih knjižnic, da omogočajo izposojo knjig oskrbovancem domov za upokojence, da te knjige tudi dostavijo v domove in da mnoge knjižnice organizirajo posebne dogodke v domovih za upokojence ter posebne projekte. To sicer ni praksa vseh knjižnic, kar nakazuje, da ne gre za obveznost, niti za splošno mnenje, da je to treba početi, temveč bolj dobro voljo posameznih knjižničarjev in direktorjev knjižnic, da takšne projekte podprejo. Zato bi bilo smotrno razmisliti o tem, da se tovrstna praksa sodelovanja z domovi za upokojence sistemsko vključi v programe knjižnic in se tudi poskrbi za trajne vire financiranja. Finančno bi bilo treba zagotoviti sredstva tako za nakup novih knjig kakor tudi za kadrovske vire, kajti največji izziv pri izpeljavi bralnih projektov je ravno pomanjkanje kadra tako v knjižnicah kot v domovih upokojencev.
Bralni klubi
Domovi za upokojence za svoje oskrbovance organizirajo delavnice in projekte, med drugim za zainteresirane tudi bralne klube. Vodijo jih zaposleni, včasih tudi posamezni oskrbovanci in mnogokrat tudi v sodelovanju z lokalno knjižnico, ki omogoča izposojo več izvodov enakih knjig za dlje časa. O prebrani knjigi potem potekajo skupni pogovori o vnaprej določenih tematikah ali pa vprašanjih, ki se pojavijo med debato. Na podlagi teh pogovor nastajajo tudi plakati in drugi izdelki.
Pri bralnih klubih se pokažejo težave, ki jih imajo starejši pri branju, in to ni le velikost črk, temveč tudi zmožnost koncentracije. Slovenija se sooča z dolgimi čakalnimi vrstami za vstop v domove upokojencev in zato ponavadi tja pridejo ljudje v slabšem stanju, torej tisti, za katere svojci res ne zmorejo več sami poskrbeti. Slednji imajo mnogo zdravstvenih težav, težke bolezni, tudi demenco in druge bolezni možganov, kar pomeni, da branje za njih niti ni več opcija, tudi če so včasih brali. Če bi domovi upokojencev postali skupna domovanja starejših, ki so še vitalni in torej živijo skupaj, da jim je lažje ter so njihova življenja polnejša, bi bilo to dejanje preventive in ne kurative. Starejši bi se več družili, vsakodnevno bi bili fizično aktivni, z različnimi projekti, med drugim tudi preko bralnih klubov in drugih dejavnosti, pa bi krepili tudi svoje umske sposobnosti ter tako lahko dlje, predvsem pa lepše živeli.
Izzivi pri branju
Starejši se pri branju soočajo z marsikaterimi težavami: velikost črk, teža knjige, hitra utrujenost in motnje v koncentraciji. Čeprav nekatere založbe izdajajo knjige, ki imajo večje črke, pa to ni redna praksa. Zato je veliko knjig, ki jih starejši preprosto ne morejo brati, saj ne vidijo črk. To bi sicer lahko reševali elektronski bralniki, vendar v pogovorih z domovi upokojencev nihče ni omenil, da se tega poslužujejo. Druga rešitev bi bile zvočne knjige, vendar tudi tega ne omenjajo. Navsezadnje so marsikateri posamezniki že v zdravih letih bolj vidni kot slušni tipi in jim je težko slediti zgodbi, če knjigo le slišijo in ne tudi vidijo. Paradoksalno pa je, da so knjige, ki imajo večje črke, včasih tudi težje, kar je nekaterim starejšim fizična ovira, saj knjige ne zmorejo držati dlje časa. Žepne knjige, ki bi bile torej po lahki teži primerne, pa to niso zaradi velikosti črk. Čeprav so starejši, ki še berejo, med bolj zdravimi posamezniki svoje generacije, pa se vseeno soočajo s hitrejšo utrdljivostjo in slabšo koncentracijo kot v mlajših letih, kar močno vpliva na izbor knjig.
Elektronski bralniki
Bralnikov se starejši v domovih za upokojence ne poslužujejo. Leta 2013 nastali projekt Biblos, prva slovenska e-knjižnica in e-knjigarna, je med med prioritetnimi ciljnimi skupinami prepoznal tudi skupino starejših bralcev, ki se soočajo s slabovidnostjo ali drugimi težavami z vidom in si želijo med branjem povečati pisavo. Bralniki InkBOOK, ki jih Beletrina razvija posebej za slovenski trg, imajo tri prednosti, ki ustrezajo potrebam starejših: slovenski jezik, možnost povečevanja črk, zaradi e-črnila pa tudi očem prijazno branje. Zakaj jih torej ne uporabljajo veliko? Se starejši ne želijo posluževati nove tehnologije? Odgovor se kot vedno skriva na finančnem področju. Večino knjig, ki jih imajo domovi za starejše občane, je doniranih, nakup bralnika in izposoja pa staneta.
Glede na to, da se slovenska populacija stara in bo starejših vse več, bo bralna kultura te populacije vse bolj aktualno vprašanje. Branje ima mnogo pozitivnih učinkov, tudi na duševno zdravje posameznika, zato bi bilo smotrno to vprašanje nasloviti sistemsko. Kajti sicer se bomo v prihodnosti srečevali z vse večjim deležem populacije, ki mu bo zaradi slabe vidljivosti in teže knjig onemogočeno branje. Glede na to, da rešitev že imamo, bi bilo škoda, da je ne uporabimo.
In kaj berejo starejši?
Pravijo, da berejo zelo različne knjige: od literarnih, strokovnih, zgodovinskih, medicinskih, naravoslovnih in družboslovnih do najbolj enostavnih romanov »za na plažo«. Radi berejo tisto, kar so radi brali že nekoč. Vsekakor pa na njihovo izbiro vpliva zmožnost koncentracije in zato se je v pogovorih večkrat omenilo, da radi prebirajo romane, predvsem ženske posegajo po ljubezenskih romanih.
Zaključek: je branje pravica?
V svetu, ki mu vlada trg, se na prvo mesto postavlja produktivnost. Slednja pa nima nič s človečnostjo. Zato je v zadnjih letih čedalje bolj aktualen razmislek o vlogi starejših v družbi. So mar res že odslužili svoje in se sedaj postavljajo v vrsto za odhod? Če šteje le produktivnost, potem ja. Ker pa šteje še vse tisto več, kar ljudje smo in zmoremo posedovati ter dati naprej soljudem ter družbi, pa je odgovor ne. Tako je po eni strani edino pravilno, da življenja posameznikov v zlatih letih obogatimo. Knjige so tiste, ki nas posrkajo v svoj svet in dovolijo, da potujemo, čeprav smo v domu upokojencev, hodimo, čeprav morda ne moremo hoditi, predvsem pa poslušamo in razumemo. Hkrati pa so starejši ljudje tisti del naše družbe, ki poseduje modrost in izkušnje, zato jim moramo omogočiti, da to delijo z nami. Da jih ne izoliramo v institucije, temveč aktivno vključimo v družbo – to lahko naredimo tudi z bralnimi klubi, bralnimi natečaji in navsezadnje že s tem, da starejšim omogočimo branje novejših slovenskih ter tujih knjig, ki dajejo občutek aktualnosti, torej da ne obujajo le spominov, kaj je bilo nekoč, temveč da s prisotnostjo soustvarjajo sedanjost.
Za sodelovanje pri nastanku prispevka se zahvaljujemo Domu za upokojence Gornja Radgona, Medgeneracijskemu center Bistrica, Domu upokojencev Ljubljana center in Domu upokojencev Domžale.
