Boj

Na TV-sprejemniku se pravkar blešči lik, ki je premagal včerajšnjega sebe. Ožarjen je. Zamišljam si nenavaden, nekonvencionalen rumen ring, na katerem piše: Sam proti sebi. S tem zadnjim bojem je junak nedvomno presegel svoj osebni rekord, star šele nekaj ur. Črke, ki gnezdijo v ringu, vsekakor pozivajo na veliki boj.

Včasih se mi zdi, da je v bitki proti samemu sebi odmerek dramatičnosti manjši kot v bitki proti drugemu, vendar gre za najtežji boj. Najbolj boleč. Vse je v redu, dokler pred sabo v zrcalu ne zagledaš neodločnega borca. Fighterja, ki mu sevanja neodločnosti ni treba dobivati od zrcala, ker jo kratko malo jemlje iz vsega okrog sebe. Njegova neodločnost, ne da bi se pokazala navzven, obvladuje prostor, zato sta pomanjkanje samozaupanja in občutek zamanskosti čedalje večja. Neodločnost, tako kot neustrezna strategija zaradi napačne presoje ali nezavzetosti za boj, je sovražnik vsakega boja. Največji boj je gotovo boj proti samemu sebi, kajti preden se podamo v boj z drugo osebo, moramo, da bi bili uspešni, obvladovati samega sebe. V Bibliji piše: Potrpežljiv človek je boljši kakor junak, gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mest.

Treba je torej pokoriti sebe zaradi samega sebe.

Zanimivo je, da smo v boju proti samim sebi tolikokrat poraženi, čeprav se nimamo za svoje sovražnike. Do koga drugega, ki je tolikokrat porazil našo voljo, bi večina od nas čutila vsaj odpor. V poraznem boju s samim sabo čutimo manjvrednost, ker je ta, zaradi katerega smo izgubili, šibek. V takem boju je izgubil del nas samih, in to prav tisti, za katerega smo se odločili, da ga podpremo. In zmagovalec, ki je boj dobil proti naši volji, ostaja v nas, vendar se pojavlja občutek šibkosti, ker pozornost usmerjamo v poraženca, ki mu dajemo prednost.

V tem trenutku mi na misel prihaja znak iz kitajske religije, znak za jin in jang. Ker je v vsaki stvari tudi vsaj nekaj nasprotja, je boj znotraj posameznika najbrž neizogiben. Toda če bi si vse življenje prizadevali samo miriti in blažiti nenehna in velikanska nasprotja, bi hitro končali na psihiatriji. Tolaži me stavek zagrebškega prijatelja, ki mi je danes v zafrkanciji, potem ko sem mu povedala o neki prismojeni in odbiti zamisli, dejal: Ko boš končala v Vrapču, mi boš blizu, prinašal ti bom pomaranče. Kaj sem mu odgovorila?! Rekla sem samo: Prav, rada imam, da skrbijo zame. Vsak ima rad, da skrbijo zanj, saj tuja pozornost lahko zmanjša škodljivo sevanje, ki smo mu bili izpostavljeni med boji z drugimi, pa tudi s samimi sabo.

Kaj je veliki boj za nas in kaj za druge? Ali mora biti igralec v velikem boju nujno velikan? Ali nemočen lik lahko sodeluje v velikem boju? Vsekakor. Toda ali je lahko nekdo čisto drobcen glavni igralec v velikem boju? Seveda, vendar če se na boj gleda z njegovega stališča.

Če rečemo, da sodobno mesto s svojim betonom, kriminalom, korupcijo in nedoslednostmi, pa tudi s kupom nesmislov požira človeška bitja, lahko prav tako trdimo, da je zavladalo ljudožerstvo. Zato se je vsak od nas prisiljen bojevati. Toda v ugotovitvi, da je mesto ljudožerec zaradi divjaštev svojih meščanov, se skriva napaka. Pa tudi nekateri meščani še vedno ne morejo biti člani tistega neregistriranega in včasih fluidnega kluba ljudožercev. Seveda gre tu za simbolno ljudožerstvo.

Včasih ugotovimo, da smo potegnjeni v bojno žarišče, ne da bi boj načrtovali. In smo zato povsem nepripravljeni. Ne razmišljamo o tem, da so okrog nas posamezniki, ki bi nam lahko storili kaj slabega. Toda oni to kljub temu počnejo, namerno ali nenamerno, zavestno ali nezavedno. Kdaj nam ne želijo storiti nič žalega, vendar iz egoizma pri reševanju svojih lastnih težav ne opazijo, kaj počnejo. Ali se na to ne ozirajo. Ali pa sami sebe in druge prepričujejo, da se česa pač niso zavedali, ker je tako preprosteje – imajo opravičilo. Čemu pri ljudeh sploh opravičevanje? Razlog zanj je lahko dvojen: resnična notranja potreba zaradi občutka krivde, a tudi pragmatičnost – daljnovidno uzrtje prihodnosti in uvid, da je zanesljiveje, če se opravičiš.

Najbrž se prav zaradi nenačrtovanega boja z dejavnikom presenečenja, v katerega smo se spustili brez strategije in nepričakovano, na naš bančni račun nalaga nezaupanje. Kajti obstajajo, seveda, tudi banke verjetja, v katerih je prav tako mogoče iti v minus. Včasih se mi zdi, da je tega nezaupanja dovolj, da bi lahko postavila zgradbo, v kateri bi bile samo enoposteljne sobe. Če bi koga zeblo, bi tam izposojali termoforje.

Ko potujem, pogosto opažam, da je tudi pokrajina ob cesti kot neodločna borka. Pa vendar bo spomladi premagala zimsko sebe, poleti bo premagovala pomladno sebe in tako naprej.

Pokrajina ni nespretna, osvojila je veščino.

Toda potem ko sem opazovala njene smiselne boje, ki so daleč od česarkoli shizofrenega in urbanega, sem še bolj izpostavljena sevanju nesmiselnosti, ker mi ne uspe imenovati kaj dosti človeških bojev, ki imajo smisel. Veliko več jih je brez vsakega človeškega opravičila.

Med bojem rastlinstva in človeškim bojem je še ena temeljna razlika. Pokrajina se vedno bojuje mirno in potrpežljivo, kot to počne z listnimi in cvetnimi popki. Tak način boja je pri človeku redkost. Človek se pogosteje bojuje bolj agresivno, je nepotrpežljiv in živčen, čedalje pogosteje pod stresom, nima časa, da bi čakal na spremembe – in vanje niti ne verjame, zato je včasih nagnjen tudi k samomoru. Stvari čedalje pogosteje rešuje bliskovito, ker nima na voljo neskončnega števila let.

Radoveden človek je prav tako močno nagnjen k tveganju in se brezglavo podaja v številne nevarnosti. Zaradi lastnega užitka se spušča v najrazličnejše konjičkarske boje. In tako lahko občutim, kako mi na avtocesti zmrzuje grlo, ker imam v plastičnem kozarčku meglo. Potem z meglo začnem tekmovati na cesti. In mimogrede občutim, kako nenehno poskušamo prehitevati, kako iz radovednosti in užitka pravzaprav vsi tekmujemo celo s svojim lastnim zavetnikom, angelom varuhom.

Tu in tam ne moremo presoditi, ali smo se podali v kak boj ali ne. In če smo se, ali nasprotnik že ve, da smo postali borec, ki se bojuje z njim? Kako lahko to vemo, če se izmikamo pogledu v oči? Po razporeditvi senc v nekem prostoru? Morda bi ob pomanjkanju zdrave pameti morali tudi za to ustanoviti kako komisijo. Ali bom planila pokonci, če se mi bo sanjalo o gorečem konziliju?

Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj