Bil bi drevo, ki čaka, da ga posekajo in spremenijo v knjigo

Maarten Inghels se sprašuje, kam lahko gre poezija v svetu, kjer je več pesnikov kot bralcev. Fotografija: Matej Pušnik

Za belgijskega pesnika Maartena Inghelsa (1988) je poezija vse prej kot mrtva črka na papirju. Kot je pokazal s svojimi projekti, je poezija zanj živa komunikacija in v vsakdanjem življenju uporabna zadeva. Leta 2009 je po zgledu mest Groningen in Amsterdam v rodnem Antwerpnu začel s projektom Osamljeni pogreb, katerega namen je nuditi dostojno slovo vsem tistim prebivalcem mesta, ki nimajo prijateljev in svojcev. Tako se na pogrebih ljudi z družbenega roba, ki so bili iz tega ali onega razloga popolnoma osamljeni in pozabljeni (klateži, narkomani, imigranti, samomorilci, žrtve zločinov …) poleg krste, uradne osebe in rož znajde tudi pesnik s pesmijo, napisano posebej za to priložnost. Letos je Maarten Inghels v okviru festivala Dnevi poezije in vina gostoval v Sloveniji.

Kako se je začelo vaše potovanje v poezijo?

Star sem bil 13 let, ko sem v dar dobil zbirko poezije. Eno od pesmi, ki mi je bila všeč, sem prepisal in nato napisal še svojo pesem. Tako se je vse skupaj začelo.

Med letoma 2016 in 2018 ste bili uradni pesnik mesta Antwerpen. Ali je običajno, da ta naziv podelijo tako mlademu pesniku?

Zelo vesel sem, da mi je mestni komite dal to vlogo. Res sem jo dobil že pri 27-ih letih in tako postal najmlajši pesnik v zgodovini mesta, ki mu je doslej pripadla ta čast. Naloga mestnega pesnika je, da napiše 12 pesmi in jih na kreativen način predstavi prebivalcem.

Ali lahko opišete nekaj svojih projektov, ki ste jih izvedli v tem času?

Ena od pesmi nosi naslov Temna stran misli, napisal sem jo za svetovni dan mentalnega zdravja, ki ga obeležujemo 10. oktobra. V pesmi sem naštel svoje največje strahove in najtemnejše misli. Potem sem poslal zvočni posnetek pesmi preko radijskega satelita na luno in radijski amaterji z vsega sveta so odbit signal prestregli.  Zemlja-Mesec-Zemlja (E. M. E) je metoda, ki jo radioamaterji uporabljajo, da s pomočjo neravne lunine površine ustvarjajo povezave po vsem svetu. Rezultat, ki ga lahko najdete natej povezavi https://www.youtube.com/watch?v=AQi75zLIrTI&t=1s,  zveni, kot da sem bil na Marsu. Ta čudaška pesem je verjetno dobra metafora za mojo poezijo.

Navdih za pesem Javna raziskava, tudi v okviru tega projekta, sem dobil iz Proustovega vprašalnika, ki vsebuje 35 vprašanj o osebnosti. Moja pesem se ukvarja tudi z vašimi sanjami in občutki. Vsebuje priročen obrazec, ki ga izpolnite, jaz pa nato vaše odgovore analiziram z vso potrebno diskretnostjo. Tako pesem sproži dialog. Poezija je res posebna komunikacija, kajne? Prvotno sem na nizozemsko verzijo vprašalnika dobil okoli 100 odgovorov. V odgovor na odgovore sem napisal pesem z naslovom Lakota. Mnogi ljudje so namreč govorili o praznini in hrepenenju po smislu.

Za neko pesem pa sem poiskal nekaj ljudi, ki bi si vtetovirali po eno vrstico. Javilo se jih je kar 600. Naslov pesmi sem vtetoviral vase. Ti ljudje sedaj utelešamo to pesem in ostajamo povezani za vse življenje. Smo klub povezanih tujcev.

Projekt Osamljeni pogreb je izjemna ideja. Od kje je prišla in kako je projekt rasel?

Osamljeni pogreb je literarni in družbeni projekt, ki omogoča, da imajo pesniki govor na pogrebih tistih ljudi, ki so umrli brez sorodnikov in prijateljev. Da govorijo na pogrebih, kjer jih nihče ne posluša. Govorijo v veter: najbolj neuporabno in potrebno dejanje obenem. Projekt Osamljeni pogreb si je zamislil Bart F. M. Droog v Groningenu. Po zaslugi F. Starika je projekt dosegel zrelost in se razširil v Amsterdam, Haag, Rotterdam in druga nizozemska mesta. Leta 2009 sem projekt začel tudi v Belgiji in se skozi leta udeležil več kot 100 osamljenih pogrebov v Anwerpnu. Sedaj projekt poteka tudi v Švici. Verjetno bodo osamljene pogrebe kmalu začeli prirejati tudi v drugih državah.

Tisti, ki organiziramo Osamljeni pogreb, smo prepričani, da nihče ne sme kar izginiti brez zadnjih besed. Gre za zadnji pozdrav ljudem, ki so za časa življenja doživeli družbeno izključitev in jih pokopljejo brez prijateljev in družine. Vse, kar ostane zanje, so krsta, rože in pesem.

Osamljeni pogreb je eden od projektov, v katerem sodeluje Inghels. Fotografija: Matej Pušnik

Vaša pesem Potovanje okrog sveta v štiriinštiridesetih dneh nas sooči z belo krsto in praznino. Je bila ta pesem napisana za ta projekt?

Da. Pesem je bila napisana za dojenčka Jaysona, ki so ga starši pustili v bolnišnici v Antwerpnu. Bili so iz Vzhodne Evrope, za sabo so pustili naslov v Italiji, dojenček je bil rojen v Parizu. Najverjetneje so bili na begu in se zato niso udeležili njegovega pogreba. Gre za tipično zgodbo današnjega časa.

V pesmi Večer po moji smrti, ki je bila prevedena v slovenščino, s humorjem govorite o smrti. Je to vaš način spoprijateljevanja s smrtjo?

Ta pesem govori o fantazijski družbi, v kateri živijo uradni dvojniki Maartena Inghelsa, ki prevzemajo moje življenje. Najbolj pa sovpadajo z mojo željo, da bi izginil, se skril, ne obstajal. Ta serija pesmi je groteskna in polna absurdnega humorja. Nekakšen belgijski nadrealizem.

V pesmi Ars poetica se vse združi v poeziji. Je to to –  je vaš svet poezija in ne obratno (poezija je v vašem svetu)? 

Kako se lahko poezija ponovno poveže z realnim življenjem? In obratno? Mislim, da se to sprašujem v pesmi. Ne verjamem, da je vse poezija, se pa sprašujem, kam lahko gre poezija v svetu, kjer je več pesnikov kot bralcev. Zadnje čase se tudi sprašujem, kako je poezija lahko tudi dejanje oziroma kako lahko izvira iz akcije. Recimo za pesem o reki Scheldt sem prehodil 265 kilometrov od njenega izvira do izlitja v 11 dneh. O tem sem napisal dolgo dokumentarno pesem z naslovom Sledim reki, sem reka. Moje delo je v zadnjih letih postalo bolj konceptualno in včasih izvira iz podob ali dejanj. Moja zadnja knjiga poezije Stik je kombinacija poezije in vizualne umetnosti.

Če bi lahko pritisnili tipko Reset in bi se vse na svetu spremenilo po vaših željah, kako bi bilo?

Bil bi drevo v gozdu, čakal bi, da bi bil izbran, da bi me posekali in spremenili v knjigo. Upam, da bi bil dobra knjiga.