Bi rada, da ti povem, kdaj mi je bilo s tabo najlepše?
Audrey Hepburn, 1957
Bilo je tisto noč, ko sem te prvič poklical iz govorilnice: rekla si, da si sama na nabrežju in da božaš psa, ki je nepričakovano zataval k tebi, jaz pa sem, dobesedno, videl mesec, ki razboleva srca, in pod njim tega psa, črnega in kuštravega; seveda tudi tebe z velikimi modrimi očmi kot limuzina, v kateri je bil ubit Kenedy; potem si, če se prav spominjam, pripovedovala, da se nameravaš voziti s kolesom po poti ob Donavi, in tedaj sem pomislil: tako kot Evropa si zrela, da te kdo ugrabi, in si zaželel biti ob tebi in psu, ki je, domnevam, mahal z repom zaradi neke pretekle sreče, grizel gume in tekel za kolesom; sovražil sem tega psa; čeprav te nisem nič vprašal, si dodala, da se že leta ne poljubljaš več in da ti je že samo misel na seks odvratna: tedaj sem v tvojih očeh videl izkrcavanje zaveznikov v Normandiji; bal sem se, da se v teh slabih časih, ko so odnosi med moškimi in ženskami izčrpani od jesenske vlage, to še dolgo ne bo spremenilo; da je senca, ki jo meče tvoje kolo, težja od nakovala; da vse drhti in raznaša besede, ki si jih slišala, čeprav jaz nisem rekel ničesar.
Dragan Jovanović Danilov (1960) spada med najbolj znane sodobne srbske pesnike. Izdal je pesniške zbirke Evharistija (Euharistija, 1990), Uganke noči (Enigme noći,1991), Pentagram srca (1992), Hiša Bachove glasbe (Kuća Bahove muzike, 1993), Živi pergament (1994), Evropa pod snegom (1995), Pankr(e)ator (Pantokr(e)ator, 1997), Južni alkoholi (Alkoholi sa juga, 1999), Koncert za nikogar (Koncert za nikog, 2001), Homer predmestja (Homer predgrađa, 2003), Gnezdo nad prepadom (Gnezdo nad ponorom, 2005), Peščeni spomini (Memoari peska, 2008), Moji natančni prividi (Moja tačna priviđenja, 2010), Ko nedolžne duše odhajajo (Kad nevine duše odlaze, 2011), Vino z vulkana (Vino sa vulkana, 2012 – avtorski izbor), Simetrija vrtinca (Simetrija vrtloga, 2014) in Govoriti s slapovi (Govoriti s vodopadima, 2016). Kot pisatelj se je predstavil z romani Almanah peščenih sipin (Almanah peščanih dina, 1996), Ikonostas na koncu sveta (Ikonostas na kraju sveta, 1998), Oče ledenih gora (Otac ledenih brda, 2009) in Valovi beograjskega morja (Talasi beogradskog mora, 2014) ter z avtopoetičnimi eseji v zbirki Srce oceana (Srce okeana, 1999). Je reden gost domačih in mednarodnih pesniških festivalov ter dobitnik tako rekoč vseh srbskih in dveh mednarodnih literarnih nagrad, njegove pesniške zbirke so prevedene v številne evropske jezike. Dragan Jovanović Danilov pesni na sledi izročila najvišje evropske poezije, kakršno so nam zapustili Novalis, Kavafis ali Celan. Že njegova prva pesniška zbirka, Evharistija, je vzbudila pozornost s posebno simbolno govorico. Čeprav Danilov upesnjuje izkušnjo sodobnega človeka, mnogi kritiki tudi v njegovih poznejših zbirkah prepoznavajo »staromodno« estetsko dovršenost in nekakšen romantični pridih. Svoje početje sam opisuje takole: »Biti pesnik pomeni biti nepodkupljiv, pobožen in zaljubljen v jezik. Kajti poezija je sveti balast v jeziku. […] Čeprav sem se povsem posvetil branju in pisanju, kakor se reče, od jutra do mraka, priznam, da o tem, kar pišem, vem zelo malo, pravzaprav nič.« Ali nekje drugje: »Moj ideal je, da bralec požira tekst, tako kot ljubimci požirajo besede iz ljubljenih ust.«
Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj
