»Beletrina uredniku ponuja delovne izzive, ki mu jih trenutno ne more nobena druga založba«

Urban Vovk Fotografija: Mankica Kranjec

Urban Vovk je novi glavni urednik založbe Beletrina. Dolga leta se je kalil pri LUD Literatura in danes velja za enega najboljših literarnih mentorjev in urednikov pri nas. Z njim smo se pogovarjali, kaj ta »prestop«, če se izrazimo v nogometnem jeziku, pomeni zanj in kaj za Beletrino.

Tvoj prestop k Beletrini je zanimiva sprememba na slovenski literarni sceni, glede na to, da si bil dolgo eden vodilnih pri LUD Literatura. Kako sam doživljaš to spremembo?

Pri LUD Literatura sem bil več kot dve desetletji, šestnajst let sem bil predsednik društva. Produkcijo knjig, dogodkov in drugih spremljevalnih programov smo v tem času zelo razširili, čedalje več sem imel poslovodskega dela, tako da sem začel vse bolj pogrešati pristni stik z vsebino, zaradi katere se je nenazadnje vse sploh začelo. Štirideseta so zahtevna leta in sredi njih sem začutil močno željo po spremembi, ko gre za strukturo mojega dela. V začetku poletja 2016 sem se tako odločil, da po zaključenem osmem mandatu ne bom nadaljeval s predsednikovanjem društvu, vendar pa je imela LUD Literatura takrat dobro pokrita vse uredniška mesta, tako da sem lahko želeno spremembo uresničil le na pol. Avgusta 2017 je povsem nenadejano prišel klic Mitje Čandra, če bi bil pripravljen prevzeti uredniško skrb za deset Beletrininih knjig letno, kar sem z veseljem sprejel.

Še bolj pa sem bil vesel povabila, da bi postal glavni urednik založbe, ki sem ga dobil lani. Menim, da gre za prestižno delovno mesto, saj lahko Beletrina uredniku ponudi delovne izzive, ki mu jih trenutno ne more nobena druga založba.

Glede na obilico izkušenj vpeljevanje v delo glavnega urednika založbe Beletrina najbrž ne bo zelo naporno.

Glede na vse našteto najbrž res ne, saj imam kar nekaj izkušenj tudi na področju povezovanja dela med različnimi službami, kar se od mene tudi pričakuje. Časa za izvršno uredniško delo bo zato sicer nekoliko manj, a si bom prizadeval ostati vitalen zlasti pri delu z domačimi avtorji oziroma izvirnimi leposlovnimi rokopisi, še posebej mladih in neuveljavljenih avtorjev, saj sem za ta segment zaradi obilnih izkušenj z vodenjem delavnic in delovne prakse pri reviji Literatura in urejanju knjižnih izdaj pri Literaturi in Beletrini visoko usposobljen. 

Katere bodo tvoje prednostne naloge?

Aktivnosti založbe so se v zadnjih letih precej razširile. Samo v založniškem delu sedaj poleg knjig v zbirkah Beletrina, Koda, Žepna Beletrina, Klasična Beletrina izide še kar nekaj posebnih izdaj, letos pa prihaja še zbirka Zvezdna Beletrina, namenjena mlajšim bralcem. Tudi zaposlenih je vedno več, zato se je pojavila potreba, da vse dejavnosti potekajo čim bolj koordinirano. Težnja je, da se razvije boljšo povezanost na relaciji med uredniki, producenti in marketingom, seveda pa so za nas zelo dragocene tudi informacije, ki prihajajo s prodajnega oddelka.

Mitja Čander in Aleš Šteger sta založbo zastavila generacijsko, ideološko-nazorsko, estetsko odprto. Boš ti nadaljeval s to usmeritvijo?

Vsekakor. V tem pogledu razmišljamo zelo podobno, kar se je navsezadnje potrdilo v zadnjih štirih letih, ko smo postali tesnejši sodelavci.

Kaj zanimivega bi izpostavil iz Beletrininega programa v letu 2022?

Večji projekt, ki ga moram omeniti, je ponatis vseh sedmih delov Proustovega Iskanja izgubljenega časa, ki ga bo pospremil čisto svež prevod Petinsedemdesetih listov (prevaja Katarina Marinčič), velikega arhivskega odkritja iz leta 2018, ki je izšlo lani pri Gallimardu. Prihajajo tudi nove (avto)biografske izdaje, ki so v zadnjem času zelo priljubljene – izideta biografiji igralke Jožice Avbelj, ki je delo Petre Pogorevc, in smučarske legende Toneta Vogrinca ob njegovi osemdesetletnici. Izšlo bo tudi nekaj zanimivih del avtoric, saj se z novimi knjigami vračajo hišne avtorice Gabriela Babnik, Ana Schnabl, Irena Svetek, veselimo se novega romana Katarine Marinčič, pesniške zbirke Ana Svetel, izjemno močen vtis so name naredila literarizirana potopisna besedila Mojce Mavec … Seveda ne morem mimo novega romana Draga Jančarja, ki sem ga že dobil v branje in bil nad njim močno ganjen. Z novimi proznimi deli se vračajo Lado Kralj, Aleš Šteger in Feliks Plohl, svojo avtobiografsko obarvano trilogijo nadaljuje Feri Lainšček in še bi lahko našteval … Tu je še zbirka uporniške poezije H2SO4, ki med istima platnicama združuje slovensko pesniško klasiko in sodobne raperske beate, podnjo pa sta se podpisala literarni zgodovinar Igor Saksida in mlada glasbenica Masayah. Med deli s področja humanistike bi izpostavil novo delo Tomaža Brejca, ki je pravzaprav šele začetek ambicioznejšega večknjižnega projekta.

Letošnja novost je Zvezdna Beletrina. Jo lahko predstaviš?

Zvezdna Beletrina je prvenstveno namenjena mladim bralcem nekje na prehodu med razredno in predmetno stopnjo, seveda pa tudi vsem drugim mladim po duhu. Za zdaj je začrtan program petih letnikov, v vsakem bo pet knjig. Prinaša nove prevode in ponatise klasičnih del otroške in mladinske literature. V prvem letniku, ki izide letos, so trije novi prevodi, in sicer je Jaroslav Skrušný na novo prevedel Malega Princa, Milan Dekleva Alico v čudežni deželi, Dušanka Zabukovec pa Ostržka. Ostali dve izdaji sta ponatisa, in sicer so to Butalci Frana Milčinskega in Pridi, mili moj Ariel Mire Mihelič.

Inspiracija za Zvezdno Beletrino je najbrž Klasična Beletrina, ki se je izkazala za zelo uspešno.

Pokazalo se je, da ljudje radi berejo in kupujejo klasična dela in da je še vedno kar nekaj naročnikov na knjižne zbirke. Precej knjig iz te zbirke je prvič ali na novo prevedenih in so zato še toliko bolj zanimive kot klasični ponatisi. Seveda pa ne gre zanemarjati zanimanja tudi pri slednjih, saj so starejše izdaje včasih težko dosegljive, knjige so na trgu pošle, vsi smo se že kdaj znašli v dolgi vrsti »pred« antikvariatom, knjižnični izvodi so že močno obrabljeni, prevodi so potrebni jezikovne osvežitve …

Založba Beletrina je do sedaj negovala koncept hišnih avtorjev. Bo tudi poslej tako?

Vsekakor. Hišni avtorji se mi zdijo zelo pomembni. Na splošno gledano je ta praksa v Sloveniji še vedno manjšinska, prevladuje namreč model »vsi povsod«. Kaj je temu vzrok, ne vem oziroma jih je veliko. Kdaj so posredi finančni razlogi, kdaj konflikti, morda bi lahko govorili celo o značajskih lastnostih oziroma DNK-ju, kot je danes moderno reči, slovenske založniške krajine, ki ne goji dovolj skrbnega odnosa do avtorjev in ne razmišlja razvojno. Beletrina je tu seveda prej izjema kot pravilo, saj poskuša uspešne avtorje zadržati, jih motivirati, da ostanejo zvesti založbi – pa naj bo za to zaslužen uredniški trud, prizadevnost pri promociji knjig ali prodaji pravic ali kaj drugega. Ob odkrivanju novih talentov je to izjemno pomemben vidik delovanja založbe.

Kakšne tipe uredniškega dela boš prakticiral?

Beletrina je založba, ki lahko podpira vse uredniške prakse, od začetne spodbude, morda pri katerem avtorju celo v popolnoma nepričakovano smer, oblikovanja skupne vizije, občutljivega dela z mladimi in neuveljavljenimi, odkrivanja avtorjev in njihovega razvoja do rednega sodelovanja s hišnimi avtorji in selekcije besedil, ki so na založbo prispela nenaročeno. Širina in obseg besedil, s katerimi »razpolaga« založba, omogoča uredniku zelo raznovrstno delo.

Obstaja kak tip literature, ki ti predstavlja uredniški izziv?

Včasih sem največ stavil na tako imenovano »visoko« oziroma »umetniško« literaturo, kritiško sem se posvečal skoraj izključno izbranim knjižnim začimbam, v zadnjem času pa me vse bolj privlači berljiva literatura, ki z dobro idejo ali jezikovno izzivalnostjo lahko ponudi dobro povezovalno formulo med kakovostnim in všečnim. Zelo rad se ukvarjam tudi z besedili, ki karseda neposredno korespondirajo z realnim življenjem. Gre za knjige, ki se z minimalno stopnjo literarne potujitve lotevajo pomembnih stvari. Ni čisto za lase privlečeno reklo, da lahko resničnost ponudi več, kot si je človek v stanju izmisliti, zato je dobro zgodbo včasih bolje imeti, kot pa si jo izmisliti. Mislim, da takšno pisanje zagotovi avtorju neko posebno avtoriteto, s katero lahko še bolj neobremenjeno, in če je treba, kritično spregovori o družbi. Zanimiv izziv mi pomenijo tudi tako imenovana hibridna dela, ki preskušajo meje med posameznimi žanri, včasih tudi mediji, ki se zelo samozavestno ne zmenijo za zvrstne omejitve. Tu bi izpostavil Evo Mahkovic, nominiranko za knjigo leta, ki je v odlično literaturo »povzdignila« svoje Facebook statuse.

Kako je po tvojem mnenju korona vplivala na slovensko knjižno produkcijo?

Na količino branja in pisanja je vplivala pozitivno, saj so nekateri šele v tem času, ko je bilo družabnih aktivnosti bistveno manj, začeli bolj ceniti knjigo in razmišljati o pisanju lastne. Tak primer je Tone Vogrinec, ki je bil vedno preveč zaseden, da bi zbral skupaj svoje spomine, sedaj pa je v sodelovanju z Markom Radmilovičem pripravil zelo lepo berljivo in dinamično knjigo, polno zanimivih anekdot in dogodkov. V tem obdobju so prišle tudi močnejše finančne spodbude s strani Javne agencije za knjigo RS, ki je subvencioniranim knjižnim programom zagotovila bistveno več denarja kot v letih pred nastopom kuge. Ob višjih avtorskih honorarjih to pomeni tudi več denarja za vsebinski del založniške infrastrukture, ki je bila že zelo načeta in v večini primerov odvisna od zunanjih honorarnih sodelavcev.

Kateri dve knjigi leta 2021 sta ti najbolj ostali v spominu?

Ko si že ravno tako oblikovala vprašanje – seveda se ti v spomin najbolj zasidrajo knjige, ki si jih pisal, prevajal ali urejal. Izpostavil bi roman Zabubljena Ane Marwan, ki bi ga lahko označil za tropski gozd v kozarcu sadnega soka, saj se v vsakem njenem stavku zgodi toliko zanimivih stvari. Zelo všeč mi je bila tudi knjiga Beograjski trio Gorana Markovića, ki sem jo prevajal, saj se tragično resnih tem včasih loteva tudi malce »neresno«, igrivo, predvsem pa mu brez posebnega literarnega naprezanja uspe povedati prepričljivo zgodbo in bralcu približati izredno polnokrvne like, ki jih lahko začutimo v vsakem trenutku njihovega kljubovanja ali kolebanja.