Bele ladje na morju, na vseh morjih sveta

Fotografija: Pexels

»Bolj kot dekle in ženo ljubi morje mornar, bolj kot svoje življenje ljubi morje mornar,« pravi znana slovenska popevka, ki jo je napisal Gregor Strniša. Melodija se mi poje, ko na plaži berem nov roman Dušana Čatra Ekstradeviško in razmišljam, da si boljšega romana za počitniško branje ne bi mogla izbrati. Kot zahtevno bralko, ki od književnosti pričakuje, da bo navduševala tako s privlačno zgodbo kot tudi z neoporečno tehnično platjo, me preprosto čtivo, ki se ga sicer prodaja kot tisto za na plažo, ne zanima, a si obenem tudi sama želim v času oddiha preprosto samo uživati v literarnem delu. Roman Ekstradeviško na skoraj petsto straneh prinaša prav to: celovito in tudi lepo pripoved, ki jo je napisala izurjena pisateljska roka.

Mornar, ob katerem se spomnim te popevke, je v romanu pokojni ded Frane, čigar ladijski dnevnik bere njegov vnuk Maj, sedemnajstletnik, ki je z mamo prišel na njen rojstni otok, da bi pokopal svojega deda. V svojih dnevniških zapiskih se ded spominja srečnih trenutkov z mladostno ljubeznijo, dekletom z druge strani otoka, ki jih je razdrla poroka z drugo. V svojem bistvu je dnevnik deda Franeta preprosta zgodba nekega moža, polna nekakšnega dvojnega zavedanja o nemoči človeka, da bi vplival na svojo usodo, a obenem priča tudi o nekakšni pasivnosti, ki bi v drugačnih okoliščinah ali ravnanju literarnega lika kljub temu lahko prinesel drugačne zasuke. V vložni zgodbi, napisani v živem jeziku, v kateri se zdaj moški srednjih let spominja zaljubljenosti in strasti ter se nemočno opravičuje za storjene napake in napačne odločitve, zaslutimo usodo moškega, ki beži na daljno morje, ne ker bi bolj kot dekle in ženo, bolj kot svoje življenje ljubil morje, a ker je življenje na kopnem zanj težko in utesnjujoče.

Dnevniški zapiski, v katerih se ded loteva opisovanja mornarskega življenja, napetih odnosov med člani posadke, ki si delijo tistih nekaj kvadratnih metrov na neskončnem morju, in spominov, ki ga zasledujejo, pa ob živi pripovedi predstavljajo tudi navezovanje stika med vnukom in dedom. Sedemnajstleni Maj na otok namreč prihaja z bledimi spomini na deda, s katerim je mama po materini smrti, ne da bi povedala zakaj, prekinila stike. Deda in njegove zgodbe ni poznal, zato ga na otoku čakajo tudi presenečenja.

Maj romanu prinaša zavest, da gre za empatičnega avtorja, ki obvlada prepričljivo portretiranje likov. Če se avtorjem, ko ustvarjajo lik najstnika, pogosto ponesreči, saj najstnike portretirajo klišejsko, pretirano, se v romanu Ekstradeviško zgodi ravno nasprotno: Maj je živ lik, ki sprejema nekaj neodgovornih odločitev, poln naivnosti in mladostniškega vitalizma, ki pa se je že otresel pavšalnih otroških sodb in vse bolj dojema, da svet ni enodimenzionalen. Tako nekoliko hladno spremlja ločitev staršev, a v odločilnem trenutku odigra pomembno vlogo in mami izkaže podporo. Tudi ob svojem očetu brez emotivnih sodb zavzame držo zrelejšega in bolj uravnovešenega sina. Obenem ga drama med starši zadeva bolj postransko, ker ima dovolj svojih problemov: v Ljubljani ga čaka vihrava in nepredvidljiva Luz, katere dejanja mu ostajajo misterij. A čeprav okoliščine od njega zahtevajo, da ravna kot odrasli in se znajde sam, šele na otoku zares zagrize v njihov svet: ne samo, da spozna zakonitosti telesne ljubezni, a tudi, da dejanja nosijo posledice in da imajo tudi na videz stabilne družine svoje skrbno varovane skrivnosti. Čeprav bi lahko otok, na katerem vsi vse vedo drug o drugem (a o tem previdno molčijo), za mladega Ljubljančana lahko predstavljal dolgočasno in vase zaprto celico osame, mu dedov dnevnik in ljudje na otoku, s katerimi se tako ali drugače preplete, predstavljajo nekakšen zrelostni izpit, in verjamemo lahko, da se bo Maj v Ljubljano vrnil drugačen. Zgodba tako v sebi lepo združuje bistvena in preprosta spoznanja o človeku: da bi stopili v stik s seboj, je včasih dobro, da se ozremo h koreninam.

Maj, njegova spoznanja in na novo pridobljene izkušnje romanu prinašajo nadgeneracijsko vrednost: v njem lahko uživajo tako odrasli bralci, željni dobre zgodbe, kot tudi mladostniki. Zgodba namreč z ničimer ne dolgočasi in se tudi ne zaustavlja pri nepotrebnih detajlih.

Roman Ekstradeviško predstavlja vzorec dobre knjige, s katero si lahko tisti, ki si želimo literarne kvalitete, dobre zgodbe, preprostih življenjskih resnic in kanca humorja, polepšamo vroče poletne dni in nam za to ni treba posegati po nekakovostni literaturi.

Roman Ekstradeviško Dušana Čatra lahko kupite na tej povezavi.