Pred kratkim sem dopolnila 32 let. To ni častitljiva, je pa dostojna starost, ki jo zaznamuje kopica paradoksov. Mlajši tridesetletniki smo zataknjeni nekje med brzice dvajsetih in mangrove krize srednjih let, ne meče nas dovolj, da bi bili zanimivi za javnost, sorodnike ali klinično osebje. Čeprav smo razgledani in smo prestali nekaj življenjskih mejnikov, nismo dovolj modri, da bi nas ljudje lahko jemali resno, večina nam priznava približno toliko teže kot zmernim pomladnim padavinam. Mlajši tridesetletniki smo čisto zares sami in imamo zato prvič priložnost razumeti, kaj to, da že dolgo časa na svojih nogah stojimo, ne samo postavamo, pravzaprav pomeni. Premišljujemo lahko svojo in tujo avtonomijo; kajti za to pri mlajših tridesetletnikih navsezadnje tudi gre: potem, ko smo si že izborili ne-ne-neodvisnost, se moramo priučiti au-au-avtonomije.
Čeprav se nas še vedno drži lepljiva aura lakomnih in vsevednih dvajsetletnikov, prav v tem trenutku tiho opravljamo življenjsko delo. Vsak dvaintridesetletnik je opremljen z zavedanjem, da je za vedno in dokončno izgubil privilegije formativnih let – privilegija ponavljanja in zdrsov, privilegije neodgovornega samoiskanja in iščoče neodgovornosti, privilegij samega sebe upravičevati z lastno preteklostjo. Hkrati – da izguba privilegijev ne bi bila prelahka – pa vse, česar si ni priznal, ali pa danosti, s katerimi ni opravil, dobivajo bolj grobe konture in grozijo, da bodo v primernih pogojih začeli usodno odzvanjati. Če zaplet karikiram: še vedno imaš dosti opravka s samim seboj, a to ni več nikogaršnji problem. Na mlajšega tridesetletnika pritisne nekakšna bivanjska samota, ki se prikazuje kot osebna odgovornost ali odgovornost zase. Ne samo prikazuje, to tudi je. Hic Rhodus, hic salta.
Skupaj s privilegiji padejo tudi mladostniška nečimrnost in naivnost ter tisti pomirjujoči občutek, da življenje nosi neizmeren potencial, da je mogoče samega sebe v nedogled poustvarjati. Tik-tak-truga. Dvaintridesetletnik je priteran v šokantno spoznanje, da je njegova valuta sedanjost in da se v prihodnost lahko projicira samo s tistim, kar zdaj naredi, ne s tem, kar sanja, načrtuje, deklarira, zapisuje v manifeste ali pridige na socialnih omrežjih. Razmerje med ideali in pragmatičnimi rešitvami se obrne na glavo, pragmatizmu v prid. Njegov razvoj je proizvod njegovih okoliščin ter aktualnih sposobnosti in volje, nič več, nič manj, in to ga deprimira, nihče na svetu, še najmanj on, tako mlad in navdahnjen, noče vedeti za to. Življenje preraste v popolni fenomen, je torej zgolj tisto, kar se kaže, in ne tisto, za kar ga evforičen razglaša. Iznenada pričnejo njegovo sedanjost zapletati tudi vse dosedanje odločitve, profesionalne, študijske, intimne.
Prisvajanje avtonomije je zahtevno tudi zato, ker spreminja odnos do skupnosti. Odrasli posameznik zase ne more več terjati enake moralne ali emocionalne podpore, kot še pripada otroku, tega mu ne dolguje nihče več, hkrati pa se sam odloča tudi o tem, kaj in koliko bo ponudil skupnosti, v katero se želi integrirati; za karkoli že se bo odločil in karkoli že bo izbral, vse bo moral častno zdržati in s tem gospodarno ravnati. Da bo okus sploh najboljši, pa naj na to, za kar se je odločil in kar je izbral, ne opozarja ob vsaki dani priložnosti, sploh ne, če ga nihče nič ne vpraša. Vsakogar vselej pobijejo tudi okoliščine, torej tisto, česar ne izbere in za kar se ne odloči, kar je velika škoda, nesreča in žalost in, če se že zdi, da na tej točki prilika o avtonomiji odpove, moram opozoriti na dobro staro de Sadovo geslo: nikakor, samo vedno znova jo je treba začenjati, pa četudi grgramo samo do au-.
Žal pa je resničnost daleč od desadovskih življenjskih načel in daleč od razvojnih idealov. Vprašanje avtonomije, ki naj bi jo dokončno dosegli konec dvajsetih let, je zašlo v krizo. Najprej zato, ker sploh ne nastopa kot prava vrednota odraslosti, nato pa tudi zato, ker, če se že javi, pogosto pride v svoji infantilni in komični inačici, kot neka oblika avtarkije.
Vemo, da je moja generacija, da smo milenijci, prva izrazito permisivno vzgojena generacija. Družbena kohezija oziroma kohezija skupnosti, ki ji načeloma pripadamo, je osnovana na omejitvah, ki jih mnogi nikdar niso spoznali bodisi jih sploh ne morejo uzreti. Z omejitvami so se prvič srečali šele, ko je avtomat za kavo zaribal in pijače ni izstavil, takšno razvojno zamudništvo pa vseskozi spodkopava ravnovesje in dinamiko, ki ju skupnosti za nemoteno delovanje potrebujejo. Namesto da bi tridesetletniki skupnosti pričeli vračati, so se skupnosti (naj bodo to poslovna okolja ali plesni tečaj) prisiljene ukvarjati z njimi osebno. Zrasle so torej generacije ljudi, ki so navajene, da se okolica razporedi in kalibrira v skladu z njihovimi željami, nemočmi in nadarjenostmi. Prenesejo samo tisto obliko interakcije, kjer se njihove nevroze, posebnosti – pa naj bodo še tako razdiralne –, lahko razpasejo, kjer dobijo potrditev in zaveznike. Kadar pa se okolica temu ne ukloni, kadar potrditve ne podeli zastonj – in do tega seveda pride –, se nekateri odločijo za vojno, vse sile usmerijo v to, da bi ponižali ali razdrli kohezijo skupin, ki so jih zavrnile, ker niso upoštevali določenih integracijskih pogojev; spet drugi se odločijo za tisto cepetavo samodrštvo, bom pa sam!, čeprav kot odvisniki od odnosov svoje deklaracije ne zmorejo zdržati in na svojo pogumno, častno odločitev opozarjajo kot na krzneni plašč. Ihta in agresija sta metodi ljudi, privajenih nenehnega dotoka pozornosti, ljudi, ki težko zdržijo tišino, še več, ki jo doživljajo kot zavrnitev. Tridesetletniki zemljo tlačimo z občutkom, da nam tisto, kar si najbolj želimo, pripada, z občutkom, da nam svet nekaj dolguje že samo zato, ker smo se, kako genialno, kakšna mojstrovina!, rodili.
V takšni dolžniški dinamiki seveda ni prostora za avtonomna bitja, torej za ljudi, ki v povračilo pričakujejo toliko, kot dajo, in so svojo eksistenco pripravljeni razumeti kontekstualno. Je pa odmerjena za tiste, za katere je vsak poziv k »smanjenju doživljaja« že napad na osebno integriteto, vsak namig, da bi se bilo v dani situaciji dobro malce prilagoditi, pa že konformizem ali oportunizem. Kakšna farsa: na invazivnost so najbolj občutljivi tisti, ki zahtevajo, da bi prav njihove vrednote postale obče, prav tisti, ki težko prenesejo drugačno voljo drugih. Kot bi rekli na internetu: mind = blown.
Biti avtonomen torej ne pomeni, da je človek na svetu sam – se pa za to, če je avtonomen, lahko odloči in to tudi nosi (glej: Marquis de Sade). Biti avtonomen ne pomeni biti gluh za pohvalo, ne pomeni, da si afirmacije človek ne želi ali je ne potrebuje. Pomeni zgolj ločevati med delom, ki ga mora človek zase opraviti sam, in delom, ki ga lahko prepusti tudi drugim. Avtonomije se ljudje navsezadnje učimo zato, da bi omejili moč naključja, ki ga v naše življenje vselej prinese odvisnost ali navezanost na druge in ki ga mi vnašamo v življenja drugih, pa tudi, da bi soljudem naposled lahko ponudili najboljšo različico sebe, če nas takšna izmenjava seveda zanima. Dresura vanjo je pri dvaintridesetih, petindvajsetih ali, kar je bolj žalobno, pri petinštiridesetih, nujna, če sebi in svoji okolici – ne zamerite mi obešenjaštva – privoščimo zdravje. Ironično je, da lahko šele takrat, ko se s samimi seboj nehamo ukvarjati kot z redko živaljo, šele zares postanemo redek, spoštovanja vreden človek. Kajti geslo avtonomije je zapleteno: zanesti se nase, samemu sebi zaupati, samega sebe spoštovati tudi, če in kadar nisi naredil, ustvaril, izrekel nič posebnega, če in kadar ti sam nisi nič posebnega. Kot dvaintridesetletnica v geslo zrem s povešeno, a upanja polno glavo: morda pa v vseh pogojih stati na svojih nogah pomeni te noge krepiti in nato, ko bo treba, skočiti visoko, najvišje, najdlje …
Ampak kaj pa vem, kaj bo to geslo prineslo v prihodnosti. Morda ne skočim prav visoko. Stala pa bom. Vse do krize srednjih letih, ko se znova slišimo.
