In tako, čeprav smo soočeni s preprekami današnjega in jutrišnjega dne, imam sen. Ta sen ima globoke korenine v ameriškem snu. Martin Luther King ml.
Atlanta je prijetno mesto. Najprej na ameriško vljuden način: če rahlo zblojen od dolgega leta pozabiš na specifike ameriške etikete – recimo na tisto, da se iz metroja izstopa izrecno na desni – se ti človek, v katerega si zaplužil, opraviči. OK: z “Excuse me!” te v bistvu opomni na družbeno konvencijo, ampak na zelo vljuden način. Prijetno je tudi zaradi zajtrkovalnic, odprtih 24/7, s tako ali drugače pečenimi jajci, premnogimi prilogami, kot je pečena slanina, najrazličnejšimi vaflji, kavo in podobnim na 1001 način: ko natakarici nebogljeno nakažeš željo, da te vodi prek zapletenih poti naročila, na to pristane z materinskim užitkom. In ob marsikateri tvoji odločitvi celo vzklikne, tiho in mehko, kot bi bil prav res njen naraščaj: “Good job!” Ali pa: “There you go!” In celo: “Good boy!” Človeku se orosi oko.
Atlanta je zelo prijetno mesto gotovo tudi zato, ker so tu doma še vedno dobro stoječe ameriške ikone: Coca-Cola, CNN, The Home Depot, UPS in še cela vrsta korporacij s seznama Fortune 500. In zelo prijetno je gotovo tudi zato, ker te firme zaradi svojih potreb spodbujajo uveljavljanje ameriških idealov. Tako v piceriji ob Georgia Institute of Technology k sosednji mizi sede prijateljska skupina petih študentov, ki so kot s posterja o ameriških enakih možnosti za vse in mirnega sobivanja kultur: dekle očitno vzhodnoevropskih genov, mladenič, ki je prejkone irskega porekla, arhetipsko drobno vzhodnoazijsko bitje, Indijka in fant bližnjevzhodne provenience. In ta skupina preseneti z nadgradnjo takih idealov: prizadevajo si za Dobro. Iz drobcev njihovega pogovora je namreč razbrati, da gre za enega njihovih rednih srečanj, na katerih primerjajo izkušnje svojih človekoljubnih dejavnosti, da bi imele več haska in smisla: eden izmed njih je bil ravno v Somaliji, drugi pomaga otrokom z učnimi težavami, tretji je prostovoljec v zavetišču za brezdomce. Človek bi jih objel.
Atlanta je izjemno prijetno mesto tudi zaradi projekta Beltline. Mesto je svojčas obkrožala železnica, ki je služila povezavi skladišč in tovarn na njegovem obrobju z železniškim sistemom, toda prestolnica Georgie se je v zadnjih desetletjih razlezla krepko prek ‘beltlina’, industrija nekdanjega njenega obrobja pa je propadla.
Okoli preloma stoletja se je nekdo domislil, da bi iz zadeve, povedano po domače, naredili PST: krožno pot, namenjeno sprehajalcem, kolesarjem, rolkarjem in podobnim. A še precej več kot PST: na nekaj mestih bi pot razširili v manjše parke, obdana pa ne bi bila zgolj z drevoredom, temveč tudi s sodobno formo vivo – grafiti, domiselnimi plastikami, izbranimi ostanki nekdanjih dni, takšnimi rečmi. In tiste proizvodne hale ter skladišča? Seveda, tudi finančni apetiti so naredili svoje: marsikaj se je predelalo ali na novo zgradilo v stanovanjske soseske. A ne samo elitne, vmes je tudi precej bolj ali manj posrečenih socialnih stanovanjskih blokov. In nekatere hale so samo malo obnovili, da služijo za ateljeje in podobno. Krona vsega – saj smo vendar na jugu ZDA – pa so hale, ki so se spremenile v barčke, bistroje, mikropivovarne, restavracije. Vsi tako zelo popularni ponudniki hamburgerjev, pri katerih sem se ustavil do Atlante, so amaterji. In ker je umetelno pivo že malo passé, pa še alkohol je v njem, so imeli v izbrani atlantski restavraciji raje izborno druščino kremnih sodavic. Interesantna so bila že njihova imena – Bubin bruh, Jezdec samotne zvezde, Oči je obljubil –, okusi še bolj.
Projekt Beltline je sicer šele na svojem začetku; krožne poti je po približno desetletju komaj kakšna četrtina, in še to v različnih stadijih izdelave – malo zaradi krize po letu 2008, malo zaradi južnjaške ležernosti. A bodo že prišli na cilj: nazadnje bo tam tudi krožna proga tramvaja, ki bo povezal tako soseske okoli centra kot obstoječi metrojski križ, ki gre prek centra.
Toliko bolj osupljiv je zato drugi obraz Atlante, na katerega naletiš po naključju: ker moraš, preden začneš dolgo pot, urediti še par zadev, nakupiti to in ono, si za cenovno sprejemljivo nastanitev pobrskal po Airbnb. Tam si našel izvrstno ocenjenega ponudnika sob, ki so videti tudi lepo urejene, in to v eni izmed hiš v čedni soseski iz druge polovice 19. stoletja, ki je tako rekoč v centru.
Tako se pozno zvečer z metrojem pripelješ z letališča do postaje z imenom West End. Za prvim vogalom, ob glavni cesti, je prevrnjen smetnjak, iz katerega visi kup umazanih oblačil, pri restavraciji s hitro prehrano nekaj deset metrov dalje zavohaš travo. Mimo vozijo avtomobili s spuščenimi okni, iz katerih butajo korozivne variante rapa, če je to sploh še rap. Eden izmed avtomobilov ob cesti je spredaj stolčen, na prtljažnik pa ima privarjen drog, s katerega visita kot žoga veliki igralni kocki, oči voznika izpitega videza, ki z glavo v ritmu udarja ob volan, so steklene. Z vogala te sumničavo opazujeta dve rasti. In najboljše: pot do tvoje nastanitve gre ravno mimo hiše, pred katero stoji spimpan mustang, človek v njem pa te pozdravi vljudno in obenem čudno izmikajočega pogleda, da tvoj zdrsne k armaturi. Na njej je uzi ali nekaj podobno majhnega in brzostrelnega. Tip opazi, da si opazil. Pogledaš ga in skomigneš – pa? – ter greš narejeno mirno dalje. On orožje zmedeno pospravi z armature.
Po še nekaj korakih se ti posveti, da je tvoja soba v hiši zraven tiste, pred katero je človek z brzostrelko. U, super. Preden med dokumenti najdeš listek s kodo, s katero se odklenejo vrata, se k mustangu primaje stranka, sede vanj, oba z dilerjem te sicer ošineta, a transakcija že steče. Ko za sabo zapreš vhodna vrata, na njih opaziš napis: “Ko odtipkate kodo, se bodo vrata v 30 sekundah avtomatsko zaklenila. Dobro je, da do takrat počakate pri vratih.” Le zakaj.
Zjutraj sosedom spet suvereno pokimaš, ne da bi tvoj korak za hip zastal – v dopoldanski izmeni je očitno potreba po kar treh dilerjih, ki pa ne razkazujejo svojih ‘kosov’ – in se odločiš odpraviti na metro po drugi, daljši poti, da si bolje ogledaš sosesko. Ker je skoraj vsaka tretja hiša prazna, je četrt pravzaprav še lepša – tu imajo neverjetno dosti veveric in ptic, kot v kakšnem velikem parku je. In hiše so zelo čedne – pravzaprav so večje ali manjše vile, večinoma lesene, barvite, vse z verandami in zimskimi vrtovi, vmes pa rastejo mogočna drevesa in cvetoči grmi. Kakšna ima sicer bolj razmajano ali podrto vrtno ograjo, katera druga se že malo podira tudi sama, ampak celo to deluje čisto skladno z splošnim postromantičnim vzdušjem. Motijo ga zgolj džankiji. In to, da cela četrt ne premore niti ene trgovine z živili, ima pa vsaj 50 frizerjev in trgovski center z oblačili, ki so vsa kot iz osemdesetih. In nenavadno je tudi dejstvo, da v West Endu živijo zgolj temnopolti. Kaj se je tu zgodilo?
Izkaže se, da nastanka tega nenavadnega geta ni težko razložiti in ni nič manj rezultat rasizma kot kakšna bolj značilna črnska četrt. West End je bil v drugi polovici 19. stoletja četrt premožnih belcev – tu si je na primer dal zgraditi slovito vilo ‘Stržkovo gnezdo’ eden prvih ameriških pisateljev za mlade, Joel Chandler Harris. V začetku 20. stoletja pa so prvi temnopolti Američani končno le prišli do dovolj denarja za nakup hiše v takšni elitni soseski. Z leti jih je prihajalo vedno več in sprožil se je tako imenovani ‘white flight’: novi sosedje takratnim belcem niso bili všeč, začeli so se odseljevati in zaradi velike ponudbe nepremičnin v soseski so cene vil padle. Zato si jih je lahko privoščilo še več črnskih družin, dokler niso belci četrti povsem zapustili.
West End je tako do druge polovice preteklega stoletja postal geto, a geto relativno bogatih, tudi spričo svoje nepremičninske pridobitve ponosnih in klenih črncev. Takšno tedanje stanje West Enda je bilo tudi zelo pomembno za razvoj afroameriške skupnosti – tu je imel eno najmočnejših podpornih baz Martin Luther King, od tu so se podajali na dolge pohode za svoje pravice. A kaj se je zgodilo potem? Ko so prišli vsaj do nekaterih svojih pravic? So pozabili na svoj in obče ameriški sen, o katerih je govoril veliki pridigar? So jih zanju prikrajšali?
Glede tega ta dežela med svojimi samooklicanimi ali dejanskimi strokovnjaki očitno ne najde skupnega odgovora. Ravno nasprotno, videnja te problematike bi lahko razporedili v tri zelo nasprotujoče si skupine: vedno bolj vplivne teorije zarot zoper črnsko skupnost predstavljajo prvo skupino; v drugi so liberalna videnja, ki kažejo osnovo za propad večinskega dela Afroameričanov v vedno večjem razkoraku med bogatimi in prikrajšanimi; v tretji so konservativna razmišljanja, po katerih so vsega krive državne podpore ljudem v stiski.
Težko bi se bilo tujcu postavljati na katero koli od navedenih stališč, ko jih ne znajo zbližati domačini sami in ko so vsaj v njegovih očeh milo rečeno vprašljiva. Še težje, ko je nekaj dni preživel v tako lepi soseski, kot je West End, tako propadli, kot je West End, tako drugačni od siceršnje Atlante. A vsekakor se mu najbolj žalostno zdi tisto, kar ugotavljajo vsi trije tabori: najsi je položaj ljudi v takšnih getih še tako beden, najsi se še tako pritožujejo nad njim, so v bistvu ponosni na svoj življenjski slog. Ali z besedami na mrtvo zadete črnke, ki me je ogovorila sredi ulice, pa sem jo povprašal, kaj si misli o ameriškem snu in o snu dr. Kinga: “Jaz ta sen živim,” se je hripavo zakrohotala.
Jakob J. Kenda se bo s svojimi zapisi redno javljal z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko “Apalaška pot” na desni.
