Roman Taborišče padlih žensk (Tábor padlých žien, 1993) priznanega slovaškega pisatelja Antona Baláža (1943) v orwellovski maniri prikazuje kruto in groteskno podobo življenja ljudi za železno zaveso: življenje bratislavskih prostitutk, ki jih komunistična oblast pošlje na prevzgojo v delovno taborišče Nováke, nekdanje judovsko (!) koncentracijsko taborišče.
Roman, ki je nastal na podlagi obsežnega dokumentarnega gradiva, je umeščen v Bratislavo leta 1949, dve leti po komunističnem prevratu in prevzemu oblasti. V ospredju so zgodbe štirih prostitutk. Trojico – mlado in naivno Ernico, izkušeno profesionalko Mando in strastno plesalko Carmen – spoznamo že v prvem, tukaj objavljenem poglavju romana, ki se zaključi z racijo in odvozom »najstarejših obrtnic« v taborišče, kjer se bodo priučile svoje nove, predpisane družbene vloge. Usode bratislavskih prostitutk v boju za njihovo človeško dostojanstvo, ki jim ga med prevzgojo vseskozi neusmiljeno tepta sprevržena komunistična filozofija socialnega inženirstva, skozi roman zadobivajo dramatično razsežnost. Navkljub resnosti tematike in dokumentarni podstati pripovedi je delo spisano v pisateljevih značilnih tragikomičnih in ironično-parodičnih tonih.
Anton Baláž se kot pronicljiv preučevalec človeške družbe tudi v drugih petnajstih proznih delih, kakor tudi v filmskih, televizijskih, radijskih scenarijih oziroma publicističnih besedilih zanima zlasti za usodo (depriviligiranega) posameznika, izpostavljenega pritisku neke dobe, pogosto krutemu režimu, ki je drastično in tragično zaznamoval njegovo življenje. Roman Taborišče padlih žensk je na Slovaškem doživel tri izdaje, nazadnje 2008; po njem pa je bil leta 1997 v režiji Laca Halame posnet tudi istoimenski film, ki so ga predvajali na filmskem festivalu v Berlinu. Preveden je bil v češčino in srbščino, v pripravi sta tudi prevoda v hrvaščino in angleščino, na slovenskega založnika pa še čaka …
Taborišče padlih žensk (odlomek)
1. Špranjica v prihodnost
Uboga Ernica: ne zmore se vesti kot prava profesionalka.
Že v gostilni jo je omamila opojna svežina mornarjevega telesa, na poti v sobo pa je začutila, kako se ji od vzburjenja vlažijo spodnjice. Zdaj ko je na nočno omarico položil denar in si svoje mišičasto telo oblači v majico ter se ob pogledu na njene še vedno drhteče prsi naenkrat negotovo, a skoraj po otroško nedolžno nasmehne, se je Ernica, mala trapica, še vedno omamljena od mornarske svežine, ki se je pri silovitem trenju njunih teles prepojila še z vonjem čiste hladne soli, odločila, da mu bo dala še zastonj …
»Zdaj pa še iz ljubezni, mornarček …«
Še vedno oblečena le v črne ameriške najlonke se Ernica dvigne v bokih, da bi svetloba, ki jo nanjo meče nočna lučka, na njenem telesu ustvarila izzivalno senco.
Mornarček zastane. Nevpadljivo pogleda svojo mornarsko srajco, v kateri ima denarnico. Ernica iz njegovega pogleda razbere, da je mornar najbrž ni razumel, zato glasneje, sramežljivo ponovi:
»Zdaj … iz ljubavi!«
»O, ljubav?« mornarček prijetno presenečen razpre roke. Pod mišičastim trebuhom se mu takojci začne dvigati mornar. Prav tako pravi mišičnjak. Ernico premami radovednost, ali je tudi on ohranil tisto opojno svežino in je ves prežet z vonjem hladne morske soli. Hkrati se zave, da bi njene starejše obrtniške kolegice, še posebej Manda in Velika Berta, takšno radovednost imele za dokaz, da je res še daleč od prave profesionalke. A Ernica raje podleže skušnjavi, da poteši radovednost najprej igraje, potem pa še s strastjo.
Že zdaj jo preveva zadovoljstvo ob vnovičnih mornarčkovih dotikih. In ker tokrat to počneta iz ljubezni, je mornarček do nje še posebej pozoren in nežen. Ernica pa se obnaša skoraj nedolžno – ve, da to sodi k ljubezni. Kakor tudi zamegljen pogled in rahlo priprte ustnice, nerazločno šepetanje, sladke obljube. Zaželi si, da bi izkusila vse to. A uspe ji le zamegliti pogled, nakar se za steno oglasi budilka.
Joj, Manda in ta njena butasta budilka, pomisli razdraženo. Budilka jo spomni, da bi že morala biti v Au-café. A dokončno se iz omame predrami šele, ko si pred očmi nariše Dugo, ki se znaša nad njo in ji grozi, da ji bo vzel to sobo in jo dal Veliki Berti, njo pa vtaknil v tisti pajzel za točilnico, kjer bo morala gledati poscane in pokozlane pijandure in prenašati manijake, ki skušajo zgoraj skozi okno kukati v sobo, pri tem pa svoje opravljajo naravnost na umazano steklo. Ernici te predstave ni treba nadalje razvijati, pri priči jo vse mine.
Mornarček zvoka Mandine budilke ni zaznal, saj je v sobo skozi odprto okno hkrati prihajala tudi glasba iz gostilne. Ves izmučen zdaj leži na zguljenem plišastem divanu, na obrazu ima spokojen, pa tudi malce začuden izraz: na tako kurbico v donavskih pristaniških gostilnah še ni naletel. Moškost mu je padla med razkrečena stegna, nad katerimi se je belo svetil trikotnik neporjavelega trebuha. Mornarčkova roka seže po modro srajco. Ernica se vznemiri, nemara hoče zanjo poiskati še kak dolar. Konec koncev – najbrž bi ga celo vzela. Ko pa iz žepa srajce vzame cigarete, rahlo, vendar odločno odkima. Mornarček takoj razume, začne se oblačiti. Tudi od zadaj je čudovit.
Ko odpre vrata na stopnišče, Ernica na prsih in mednožju začuti hladen piš. Pokrije se z lahko odejo, zlekne se na hrbet, čuti, kako se ji po hrbtenici razleze utrujenost. Misel na Dugo jo spravi pokonci. Za zaveso v kotu si z gobico umije mednožje. Hoče si obleči hlačke. Ugotovi, da so še vlažne; mornarček jo je v sobi začel otipavati kar skoznje. Drugim sicer Ernica tega ne dovoli, da se ne bi preveč vzburili in podaljševali obiska. Manda pa je to zadevo rešila z budilko.
Ernica odloži hlačke. Ne ljubi se ji poiskati drugih. Trajekta do Petržalke ne bo več ujela, do zaprtja bo ostala v Dugovi gostilni, ni bilo bojazni, da bi se od spodaj prehladila. Zato si ne obleče niti nedrčka, v teh časih jih je težko dobiti. Prej so jih uvažali z Dunaja, zdaj pa so trgovci vsi prestrašeni. Tako da si Ernica obleče samo obleko, si uredi lase, se malce naliči in na glavo povezne klobuček. Vzame torbico, v kateri ima vedno svojo zdravstveno knjižico. Na hodniku se odloči, da bo raje šla dol z Mando. Odkar so Mando povlekli v sladkorni šverc in odkar sprejema obiske visokih uradnikov, se je Duga ne upa dotakniti; skorajda se je malce boji, saj je bil prej do nje nasilen, ta stari oderuh.
Ernica za vsak slučaj pokljuka, šele nato pogleda v sobo. Manda je še v kombineži, pravkar si ravna posteljo. Čez rame ošine Ernico.
»Je bilo kaj?«
Manda prikima. Tudi nasmehne se, vendar nekoliko zaskrbljeno.
»No, in?«
»Tudi ta se je samo muckal.«
Manda se vzravna in obrne. V globokem izrezu čipkaste kombineže se druga k drugi stiskata veliki svetleči polkrogli njenih prsi. Obstajajo moški, ki k Mandi hodijo le zato, da bi se poigrali z njima, se po njiju povaljali, poležali z obrazom v toplem vmesnem žlebičku. Od Mande odhajajo nekolikanj v zadregi, a večinoma z željo po še.
»Bo še prišel?« vpraša Ernica brez zavisti.
»Hotel bi. Če ga ne bodo dobili, da šverca z boni. Zdaj jih za to pošiljajo v taborišče.«
Manda globoko vdihne. Vdih ji vzvalovi prsi. Naveličano se namrdne in prosi Ernico, naj ji pomaga stlačiti se v steznik. Vlečeta ga čez njeno težko čvrsto zadnjico, Manda sopiha, miga z boki, da bi se steznik le premaknil. Končno jima uspe, Manda se obrne, raztegne. Pred njo vse buhti: mogočno oprsje, širok, a zdaj s steznikom sploščen trebuh, močna nabuhla stegna, ki stiskajo globok, za uradnike, ki jih v zadnjem času Manda vabi vanj, precej strašljiv trikotnik; večinoma tako ne zmorejo kaj več, kot da se poigrajo z njenimi dojkami. Pri čemer se zgolj spotijo, pa še budilka jih ponavadi precej prestraši.
»Za nobeno rabo niso, tile uradniki,« zagodrnja Manda. Z roko si pogladi trebuh, na stegnih si popravi podvezico, zatresejo se ji prsti. Sreča se z Erničinimi očmi, ki kakor da ji govorijo: te bom jaz zadovoljila, na hitro, stoje, da ne boš potem sedela dol vsa potrebna, nataknjena in prepirljiva. Mandina stegna se ob tem pogledu začno kar samodejno razpirati. A pogled na budilko prežene skušnjavo. Manda s stola pograbi obleko in jo začne čez glavo vleči nase.
»Kako je bilo pa s teboj, ptičica?«
»Mornarček. Veš, pa še iz ljubezni sem mu dala enkrat.«
Ernica se nedolžno nasmehne. Manda nejevoljno odkima.
»Če si kurbica, nimaš kaj dajati iz ljubezni, zapomni si to. S tem prikličeš nesrečo. Ali pa otroka …«
Ernica le vzdihne. Prizna, Manda ima prav; ima že otroka iz ljubezni in prav zaradi njega se je zapletla v šverc s sladkorjem, ker želi, da bi bil dobro vzgojen, za kar pa potrebuje nekaj več denarja, kot ga je sposobna zaslužiti s svojo kobiljo zadnjico in greha vrednimi joški.
»Oh, Manda, ti mornarčki prinesejo tako svežino,« se Ernica privije k njej, ko stopita na hodnik. »Cuker si danes že prešvercala, zdaj lahko še sama kakega preizkusiš.«
»Ne izzivaj ljubezni ves čas, ptičica,« hripavo reče Manda. »Pa ne lepi se name. Vem, da se stiskaš samo zato, ker te je strah tega starega prasca Duge. Jaz se niti uradnikom ne bojim povedati, da je ariziral dobrega Žida Weismana, potem pa ga pustil, da so ga odpeljali v lager. Po vojni pa si je od pijanih partizanov kupil borčevske papirje in si doma uredil narodni urad. Misli, da se ga ne bomo znebili.«
»Tišje, Manda,« reče Ernica prestrašeno, saj sta že na poti po stopnicah navzdol in bi ju lahko, čeprav na stopnišče prodirajo glasba in vpijoči glasovi, kdo slišal. Toda Manda le skomigne z rameni, si pogladi obleko na bokih in jezno zahrza: Joj, sem potrebna kot kobila! In potegne Erno v lokal.
K njima se vali gost cigaretni dim, kričanje mornarjev, trkanje kozarcev ob hrastove mize in predirljiv zvok Carmeninih petk. Strastna plesalka je pravkar visoko vzvalovila svoje rdeče volančkasto krilo, tako da se mornarjem zasvetijo njene čudovite dolge noge in enako čudovite okrogle prsi v globokem dekolteju zelenega bolera.
Pravo leglo razvrata. Pri tem pa so mornarji šele začeli delati prostor na dolgi hrastovi mizi, da bodo lahko še od spodaj preučili, kje točno se končajo te prekrasne vitke noge temperamentne plesalke.
»Zdaj bo šla na mizo,« brez posebne vznemirjenosti reče Manda, ko se razgleda po lokalu in se že hočeta nasloniti na točilni pult. Srečata se z besnim Dugovim pogledom. Ta se nagne čez pult in zgrabi Mando za komolec.
»Kje ste tako dolgo, kurbice? Poglej, kaj počne ta opica! Reci ji kaj, saj mi bodo še licenco vzeli.«
»Dajte mi mir, jaz zdaj že ne grem tja.«
»Potem boš šla pa na ulico, če mi bodo ti prasci zaprli lokal!« Duga porine Mando v dvorano.
Mornarji že smeje in vreščaje dvigujejo Carmen na mizo, pri čemer se njenega telesa dotikajo z vsemi prepovedanimi dotiki, a plesalke to očitno ne moti, zvonko, izzivalno se smeji, si sama še više dviguje že tako visoko dvignjeno krilo in …
Najhuje se danes ne bo zgodilo. V gostilno pridirja prodajalka rož, stara klošarka Božgayová, in rezko zavpije:
»Meneküljetek, racija, zbežite!«
A tistega večera na Vydrici to nikomur ni uspelo. Skozi nihajna vrata so se v lokal nagnetli možje v klobukih in temnih plaščih, se strumno razkoračili, za trenutek vse skupaj premerili s pogledom, nakar eden od njih strogo reče:
»Razen mornarjev poberemo vse.«
Za hip se nihče ni upiral, nato se je oglasila prva violina ciganske godbe. Čelo se mu je še lesketalo od potu, ramena je imel bela od kolofonije.
»Prosim, gospod poveljnik, tukaj imamo stalni angažma … kot ljudski godci … tukaj, prosim,« prva violina je iz žepa črnega brezrokavnika nemudoma vzela zloženi papir in ga odnesla možu, ki se je vedel kot poveljnik vpadne enote. Ta je obotavljivo in skoraj z nekakšnim gnusom iz Ciganove potne, nekoliko drhteče roke vzel list, ga razprl in pogledal.
»Trio Rio?«
»Zdaj smo trije Lakatoši, prošim, čišto domače ime, prošim. Ljudje nam tukaj reš zaupajo, prošim.«
»V redu, imate dovoljenje, ste ljudski godci, prav zato vas ne moremo pustiti, da igrate v takih sumljivih pajzljih. Tja boste šli, kjer vas narod res rabi.«
»Ponižna hvala, gošpod poveljnik, ampak šaj narod tudi tukaj …«
»Poberite si ropotijo, Lakatoši!« se grobo zadere na prvo violino drugi moški v plašču. »Ala, kurbice, ve tudi, gremo!« zalaja še na Mando in Ernico. Mando porine, da skoraj razbije steklo na nihajnih vratih. »Prostak!« reče besno Manda. Kifeljc jo na srečo v tem kravalu, ki je nastal v lokalu, ne sliši. Odpeljejo vse, do zadnjega, brez prizanašanja.
»Imaš zdravstveno knjižico s sabo?« vpraša na ulici Ernica Mando. Ta pokima. »Jaz tudi, na srečo. Ampak nimam hlačk …«
Manda le skomigne. Ernico pa resno skrbi. Predvideva, da jih bodo po koncu racije, ki so jih na Vydrici vajene, poslali h ginekologu. Zdravnik, ki jih v bolnici redno pregleduje, se vedno jezi, če pride katera brez hlačk. Če bi si vsaj za kratko zakrile te svoje škatlice, jih jezno ozmerja. Tako Ernica strahoma vstopa v policijski avtobus. Sanja se ji ne, da je zeleni avtobus z zastrtimi stekli tokrat namenjen veliko dlje kot na policijsko upravo. Prostitutke pelje v njihovo radostno prihodnost.
Njo, ubogo Ernico, pa ta zgodovinski trenutek doleti brez hlačk, z golo špranjico.
Prevedla Diana Pungeršič
