Vodja uredništva za leposlovje na založbi Mladinska knjiga Andrej Ilc je zaslužen za zanimiv in priljubljen pesniški projekt, ki sliši na ime »komadi«. Po prvem izboru poezije z naslovom Komadi, ki je izšel leta 2004, in drugem izboru Drugi komadi, ki je izšel leta 2006, so sedaj pred nami Ilčevi Nezbrani komadi (Mladinska knjiga). Ilcu je z njimi uspelo razbiti marsikateri predsodek do poezije, denimo, da je težko razumljiva in zato nedostopna. V knjigi je zbral 222 njemu ljubih sodobnih pesmi, zajemal pa jih je iz zelo različnih virov, ne nujno samo iz knjig. Kot pravi v uvodu, Nezbrani komadi bolj kot predhodnici izražajo nemirni, negotovi utrip tega časa.
Kako si pojasnjujete paradoks – poezije nihče ne bere in ne kupuje, vaše pesniške kompilacije pa bralci pograbijo? Je tisto, kar bralcu pri branju poezije v resnici manjka, kompas, vodič?
Hecno se mi je zdelo, ko je direktor frankfurtskega knjižnega sejma Jürgen Boos izjavil, da so Slovenijo za gostjo sejma izbrali tudi zaradi tega, ker smo menda tukaj vsi obsedeni s poezijo. Pišemo in objavljamo kot nori, ja. Celo predsednik vlade kdaj začuti potrebo po izločanju pesniške snovi in potem priobči par ne preveč posrečenih domoljubnih verzov. Beremo in predvsem kupujemo pa precej klavrno. V silni količini sodobne poezije se je verjetno res kar težko znajti. Predstavljam si, da imajo ljudje do pesnikov in predvsem sodobne poezije predsodke in strahove, ki so včasih celo upravičeni. Sumim, da marsikdo sodobno poezijo še vedno povezuje z modernizmom, ki je bil v tej deželi kar dolgo na oblasti in ni ravno pokal od pristopnosti. A že če bi pesniške knjige brali in kupovali zgolj tisti, ki tudi sami pišejo pesmi (in morali bi), bi bile povprečne naklade pesniških zbirk nekajkrat višje, kot so zdaj. Spomnim se, na primer, kakšen dogodek je bil pred desetletji izid obeh knjig Jesihovih Sonetov, ko so si ljudje hlastno pohiteli nabavit svoj izvod! Takih knjig si ne morete izposojati v knjižnici (ki poezijo itak nabavljajo zelo selektivno in v pičlih količinah) , ampak jih morate imeti doma, vedno nekje blizu, pri roki. Pravzaprav sem prepričan, da če kaj res sodi v domačo knjižnico, je to poezija. To se je izkazalo tudi v času pandemije, ko so ljudje kar naenkrat začeli listati po pesniških knjigah in po medmrežju deliti pesmi, ki so jih nagovorile, kot bi bile ravnokar napisane. Sicer pa te moje kompilacije, ki jih namenoma ne imenujem antologije (saj nimam nikakršnega nagnjenja, še manj resne kapacitete, da bi ljudi postavljal na Parnas ali jih brcal dol z njega), izhajajo iz čistega veselja do branja ne toliko poezije kot konkretnih pesmi in pesnikov. Zdi se mi, da je to dober način, kako vstopiti v sodobno poezijo. Moj izbor je seveda subjektiven in moje vodilo je pretežno intuitivno, užitkarsko. Berem in naivno »odkrivam« najprej zase, tako pesnike kot njihove pesmi, in samo strmim, kako drugače znajo pogledati na kakšno stvar in kako dobro znajo to ubesediti. Včasih preberem kakšno pesem, ob kateri si rečem samo: fak! in si želim, da bi jo prebrali in slišali še drugi. Tako so dokaj predrzno nastali prvi Komadi, ki sta jim, povsem v nasprotju z mojimi pričakovanji, sledili še dve knjigi.
V kakšnih nakladah sta se prodali knjigi Komadi in Drugi komadi?
Komadi so doživeli ponatis, skupna naklada je bila 3000 izvodov. Drugi komadi so izšli v nakladi 1500 izvodov, prav taka je tudi začetna naklada Nezbranih komadov.
Menite, da sta s svojimi knjigami pripomogli k popularizaciji poezije?
Tega si ne bi upal trditi. Empirični podatki namreč kažejo, da so naklade pesniških knjig zdaj še veliko nižje kot leta 2004, ko so izšli prvi Komadi. Po tem sodeč je poezija danes res nekaj popolnoma elitističnega, dojemljiva in zanimiva le peščici. Moje kompilacije pa, upam, sporočajo ravno nasprotno: zdi se mi, da ni človeka, ki ga v nekem trenutku ne bi nagovorila določena pesem, ga »zadela« s svojo lepoto ali kruto resnico ali čim tretjim. Pesmi, ki jih izbiram, so kot nekakšne zažigalne vrvice, ki ždijo med platnicami, vse dokler jih kdo ne prebere in ob tem doživi blagodejno notranjo detonacijo. Upam tudi, da so posamezne pesmi, objavljene v teh knjigah, koga napeljale k celovitejšemu odkrivanju branju konkretnega pesnika ali pesnice.
Nova knjiga nosi naslov Nezbrani komadi? Zakaj nezbrani?
Bil je hipni domislek, ki se je porodil tako rekoč istočasno kot odločitev za tretjo knjigo. Vsaj deloma naslov odraža začetno idejo, ki sem jo pozneje na srečo malo izčistil. Glede na to, da so me ljudje precej pogosteje kot o tretji knjigi spraševali o možnosti ponatisa prvih dveh knjig, sem najprej mislil narediti izbor 111 pesmi iz Komadov in Drugih komadov, ter mu pridružiti še nov izbor 222 pesmi, skupaj bi jih bilo kar 333. Sčasoma pa se mi ta megalomanska ideja ni zdela več smiselna, kar je bilo, je bilo, pustimo to lepo pri miru. Tako prinašajo Nezbrani komadi v celoti nov izbor, naslov pa sem vendarle ohranil, ker se vsaj meni dobro sliši, čeprav zdaj verjetno bolj kot o sami zbirki govori o njenem sestavljavcu.
Nezbrani komadi prinašajo sodobno poezijo. Kakšna se vam zdi sodobna poezija v primerjavi s starejšo, ki jo prinašata prvi dve knjigi?
Ameriški pesnik Billy Collins je nekoč pripomnil, da nemara 83 odstotkov sodobne poezije res ni za nikamor, a bi bilo hkrati brez zanesljive razpoložljivosti preostalih 17 odstotkov njegovo življenje boleče osiromašeno. Meni se zdi sodobna poezija krasna in jo tudi največ berem. Tako da je bila odločitev, da se v Nezbranih komadih omejim zgolj na sodobno poezijo, logična. Sam v njej najdem vse. In to kljub dejstvu, da se jo pravzaprav še vedno učim brati.
Kako si pojasnjujete dejstvo, da v izboru prevladujejo pesmi pesnic?
Resnici na ljubo moram povedati, da v knjigi še vedno prevladujejo pesniki, a morda ste dobili tak vtis, ker je pesnic vendarle precej več kot samo za vzorec. Tudi to se je zgodilo precej spontano, v poeziji namreč ni obveznih kvot. V izboru pač odsevajo moja branja, hkrati pa imam vsaj pri slovenski poeziji občutek, da je tista, ki jo pišejo ženske, dejansko precej zanimivejša.
Komadi in Drugi komadi so v podnaslovu razglašali, da so namenjeni mlajšim bralcem, Nezbrani komadi pa, da so namenjeni odraslim. Ali to pomeni, da vaše knjige odraščajo skupaj z vami?
Recimo, da do neke mere z njimi zori moja zmožnost dojemanja in razumevanja poezije. S temi podnaslovi je tako, da so vsaj deloma (samo)ironični, še posebej tale zadnji, 222 pesmi za bolj ali manj odrasle. Morda sem prve Komade res sestavljal z mislijo na sotrpine, ki so jim prezgodaj dali Prešerna in jih je to, tako kot mene, v mlajših letih odvrnilo od poezije. (Sam sem imel srečo, da sem še pravočasno dobil v roke knjigo, ki me je navdušila za branje pesmi in konec koncev pripeljala nazaj k Prešernu, to je bila Avanzova Antologija ameriške poezije 20. stoletja.) A so v resnici vse tri knjige naslovniško popolnoma odprte.
Četrta knjiga že nastaja? Bo namenjena starejšim?
Haha, ne nastaja. Ni potrebe. Z nekaj črnega humorja bi lahko rekel, da je v Nezbranih komadih kar dovolj pesmi o staranju, minevanju in smrti. Čeprav mi je ostal zajeten šop »opuščenih programov«, dovolj vsaj še za eno knjigo, v tem ne vidim pravega smisla. Tudi pri poeziji je manj dejansko več, tako da mislim, da sem kot kompilator zaenkrat povedal svoje.
Kako na gosto so zasejani »komadi« v poeziji, ki jo berete, poslušate?
Ne vem, če prav razumem vprašanje. Predvidevam, da merite na njihovo pogostost pojavljanja v posameznih knjigah. Vemo, kako je s tem. Imeti eno samo antološko pesem v knjigi je že veliko, dve ste že razkošje. Ampak vseeno se zgodi, da včasih dobi človek v roke zbirko, ki se zdi kljub posamičnim šibkostim popolna in funkcionira kot celota. Takih je tudi v novejši slovenski poeziji kar nekaj, na misel mi denimo pridejo Anja Golob, Katja Perat in Kaja Teržan.
Vaš najljubši pesnik oziroma pesnica?
Nemogoče vprašanje. Od slovenskih bi si drznil omenjati le mrtve, in to sta poleg Prešerna v prvi vrsti Kocbek in Kovič. Od tujih jih je še precej več, odvisno tudi od razpoloženja. Na splošno so mi zelo blizu Poljaki, o katerih je Peter Kolšek nekoč posrečeno zapisal, da so svetovna pesniška velesila: Wisława Szymborska, Czesław Miłosz, Adam Zagajewski, Anna Świrszczyńska. Na moji polici so zbrane pesmi Tomasa Tranströmerja, Jehude Amihaja, Mary Oliver in Louise Glück. So pa še drugi. Miroslav Holub. Erich Fried. Shuntarō Tanikawa. In tako dalje. Upam, da je oziroma bo med mojimi najljubšimi tudi kdo, ki ga sploh še ne poznam.
