Ameriške sanje proti Sloveniji brez sanj

Fotografija: Pixabay

Zadnji tržni trend, ki se je prijel med starši ameriških šolarjev, so neprebojni nahrbtniki. Tako pogosto se namreč dogaja, da otroci prinesejo v šolo orožje in streljajo na sošolce, da so podjetja v tem uzrla priložnost za zaslužek. In veste kaj? Če bi živel v ZDA, bi take nahrbtnike kupil tudi svojima otrokoma. Strah, da te ustrelijo, je v teh časih realen in upravičen, nikakor ni zgolj paranoidna skrb. Vse, kar lahko rečem, je – hvala bogu, da ne živim tam, da živim v Sloveniji, kjer se tak trend ne bo pojavil oziroma se sploh ne more pojaviti. Razlog, da je temu tako, je samo delno povezan z dejstvom, da je v Sloveniji težko kupiti avtomatsko orožje.

Pogosto me sprašujejo o razlikah med mojo posvojeno domovino, Slovenijo, in državo, kjer sem se rodil, Združenimi državami Amerike. Ponavadi odgovarjam z opisovanjem humornih trivialnosti, kot je denimo slovenska navada nošenja copat v notranjosti bivališč, ki je v velikem nasprotju z ameriško navado nošenja čevljev, tudi blatnih, povsod, tudi v stanovanjih in hišah. Ko sva imela z ženo svatbo, sva v Mercatoju kupila petdeset parov povsem običajnih natikačev in jih podarila najinim ameriškim gostom. Zanje je bila to očarljiva novost. Prejšnji mesec, deset let po poroki, naju je obiskala ena od svatinj in s seboj prinesla ta isti par copat. Vedno ga uporablja, ko je pri nas na počitnicah, a samo ko je pri nas … doma po hiši še vedno hodi z umazanimi čevlji.

Ponavadi opisujem take drobnarije, kar pomeni, da se moja opažanja o razlikah med državama nagibajo k trivialnemu, neškodljivemu in očarljivemu. Toda težko je poslušati poročila in ostati pri trivialnem, neškodljivem in očarljivem. Zadnjih nekaj let poskušam o svoji državi razmišljati čim manj, saj me spravlja v slabo voljo. Nič čudnega, da je prišlo med liberalno usmerjenimi državljani do visokega porasta depresije in potrebe po obiskih terapevtov. Amerika je popolnoma razsuta država. Življenje v Sloveniji je v vseh pogledih boljše kot v Ameriki. Ta moja izjava ponavadi preseneti Slovence, ne preseneti pa Američanov. Vsaj tiste polovice ne, ki se sramuje trenutnega predsednika. Ta del Američanov ni samo jezen, razočaran, osramočen in potrt nad smerjo, v katero gre njihova država. Postali so hudo depresivni, potrtost je tako huda, da težko živijo svoja običajna življenja in se delajo, da se ni nič spremenilo. Potrtost izhaja iz dejstva, da človek, ki je bil izvoljen za ameriškega predsednika, in polovica Američanov, ki razmišlja tako kot on in črpa moč pri njem, črpa pri njem tudi informacije, kako se slabo obnašati. Morilce sicer kaznujejo, toda kaj ko je morjenje popularno in sredstva za morjenje zlahka dosegljiva. Prav smešno lahko je priti do puške. Toda to ni bistvo problema, čeprav bi težji dostop do orožja zagotovo zmanjšal število strelskih napadov. Bistvo problema je v tem, kaj in kako Američani sanjajo – gre za način, ki ga Slovenci ne poznajo.

Problem so t. i. »ameriške sanje«. Gre za idejo, da lahko vsakdo postane bogat in slaven. (Bodite pozorni – »sreča« ni sestavina ameriških sanj. Bistveno je biti bogat in slaven … ni pa nujno biti tudi srečen.)

Američani radi pozabljajo, da moraš trdo delati, biti zelo iznajdljiv in imeti srečo, da se ti take sanje uresničijo. In velika večina ljudi, ki se podajo na lov za takimi sanjami, ostane brez njih. Ne uspe jim, a takih zgodb ne slišimo. Take zgodbe slišimo samo takrat, ko se ljudje, ki so lovili ameriške sanje in ostali brez njih, odločijo, da to ni njihova krivda in da se to ne bi smelo zgoditi. Ko se odločijo, da je to krivda nekoga drugega. Ker Američani menijo, da imajo pravico do ameriških sanj, nastopi zoprno presenečenje, ko se sanje ne materializirajo in ti jezni neuspešneži si potem nabavijo lahko dosegljivo avtomatsko orožje, ki ga ponuja večina ameriških veleblagovnic, ter krivdo za neuspeh prevalijo na druge.

Taka reakcija je za Slovence zelo neznačilna. Slovenci so znani po svoji skromnosti, včasih že skoraj patološki, pa čeprav imajo toliko stvari, na katere bi lahko bili ponosni. V nasprotju z Američani Slovenci menijo, da jim ni nič obljubljeno, da slava in bogastvo morda nikoli ne bosta prišla do njih (pa čeprav bi verjetno lahko, če bi bili pripravljeni poskusiti). Pretirana samozavest, s katero so napumpani Američani, je lahko koristna v svetu, ki večkrat reče ne kot da. Pomeni pa tudi, da ljudje ne priznavajo lastne krivde za neuspeh ter da krivdo valijo na druge. Slovenci nikakor ne razmišljajo tako. Osnovni konstrukt slovenske mentalitete je, da se morajo ljudje potruditi po najboljših močeh, da bi šli skozi življenje, nikakor pa naj ne pričakujejo preveč. Američani pa pričakujejo vse in naredijo zelo malo, da bi to dosegli.

Rezultat impicitne obljube, da je vse mogoče, gre lahko v dve smeri. Po eni strani lahko takim ljudem, kot sem sam, pomaga, da dobijo debelo kožo in oklep samozavesti – alfa pristop k življenju, ki se mi zdi zelo koristen in za katerega sem hvaležen –, po drugi pa lahko v primeru neuresničenih sanj krivdo za neuspeh spustijo skozi cev puške.

Hvala bogu, da živimo v Sloveniji.