AirBeletrina - Ameriška družina. Rovtarska elegija J. D. Vanca
Refleksija 27. 7. 2018

Ameriška družina. Rovtarska elegija J. D. Vanca

Poleti 2015 sem v New Yorku natočil bencin v najet avtomobil in se odpeljal proti jugozahodu, vse dokler se ni prižgala lučka rezervnega goriva. Ko sem se ustavil, da bi dotočil, sem bil že v Apalačih. Geološko so Apalači venec gorskih grebenov v Združenih državah in Kanadi, ki poteka vzporedno z atlantsko obalo. Vrhovi niso pretirano visoki – najvišji, Mont Michelle, meri nekaj več od dva tisoč metrov –, so pa zelo obsežni. Dolina za dolino, hrib za hribom, greben za grebenom vzdolž 2.400 kilometrov od Quebeca do Alabame tvorijo pravcati zid: Apalači so bili prva velika ovira na poti k osvojitvi Zahoda. Znamenitih trinajst kolonij, ki se je uprlo angleškemu kralju in sprejelo deklaracijo o neodvisnosti, je zasedalo ozemlje med Apalači in Atlantikom. Gorovje je na osrednjem delu široko petsto kilometrov in njegova masivnost nam pomaga razumeti, zakaj so ti kraji do današnjih dni ohranili obmejni duh in posebno mesto v zemljepisnem imaginariju Severne Amerike.

Zaposlena na bencinski postaji, kjer sem se ustavil, je nosila ruto v barvah konfederacijske zastave, zavezano na gusarski način. Skupinici belopoltih rdečelascev (ki so ji previdno prikimavali) je razlagala, da je polemika okoli južnjaške zastave, ki je tiste dni, po rasističnem strelskem pokolu v Charlestonu, zaposlovala javno razpravo, del zarote, ki naj bi dobre ljudi z juga nahujskala k vstaji proti zvezni vladi in tako dala predsedniku Obami povod za razglasitev izrednega stanja ter mu omogočila, da se na položaju ohrani za nedoločen čas. Vsi prebivalci Apalačev niso južnjaki (iz očitnih zemljepisnih razlogov) in republikanci, kot gospa, ki mi je natočila gorivo. Toda kljub ideološkim in regionalnim razlikam delijo določena prepričanja, ki so prežemala improviziran shod, ki sem mu prisostvoval ob svojem prvem postanku. Najprej, izpričano sovražni so do zvezne vlade v spregi z urbanimi elitami. Drugič, strukturni rasizem proti črncem, staroselcem in latinosom, ki so ga skozi zgodovino hujskali sofisticirani belopolti bogataši, se je zdaj obrnil proti revnim belcem. Ta vzvratni rasizem se kaže kot prezir do ruralne in delavske kulture belskih nižjih slojev, ki so bili v stoletju med ukinitvijo suženjstva in gibanjem za državljanske pravice primorani tekmovati s črnci in so zato postali eden od stebrov resentimenta, ki je omogočal ohranjanje rasističnega režima v pogojih demokratične ureditve. Prezir prosvetljenega meščanstva je zdaj usmerjen proti belcem, ki gledajo na svet iz notranjosti apalaškega gorovja, kjer živijo, odkar se Amerika imenuje Amerika. Pravijo jim hillbillies – rovtarji.

Poleti 2016 je pri ugledni založbi Harper izšel memoar z naslovom Hillbilly Elegy oziroma Rovtarska elegija, ki se je že avgusta istega leta povzpel na prvo mesto na lestvici knjižnih uspešnic dnevnika The New York Times. V njej je dvaintridesetletni investitor J. D. Vance na podlagi spominov iz otroštva skiciral poteze »družine in kulture v krizi«, kot strnjeno povzema podnaslov. Manjkalo je štiri mesece do Trumpove zmage in odmevnost knjige je bila v veliki meri posledica njegovih šokantnih uspehov na primarnih volitvah. Pa ne zato, ker bi Vancovo knjigo množično kupovali volivci populističnega magnata, temveč ravno nasprotno: bralci so v njej našli razloge za Trumpov nerazumljivi vzpon. Razlaga se skriva že v podnaslovu. 

Kronika nepredvidenega uspeha

Hillbillies je posmehljivo ime za razlastninjene belce, ki so v zlatem obdobju ameriškega kapitalizma polnili industrijska mesta ob vznožju Apalačev. Detroitski proizvodni model jim je omogočal razmeroma dobro plačane službe, določeno perspektivo prihodnosti in solidno kulturno identiteto po desetletjih in marsikdaj stoletjih zapostavljenosti. Toda industrijski pas, ki obdaja Apalaško gorovje – Ohio in Michigan na severozahodu, Philadelphia in Pittsburgh na severovzhodu – že vrsto let ne nudi več dovolj zaposlitev za hillbillyje. Deindustrializacija je prizadela tako priseljence iz gorskih predelov in njihove potomce kot lokalne sindikaliste. Nove zaposlitve niso več v proizvodnji, so slabše plačane in prekarnejše. Selitev proizvodnje na tuje, avtomatizacija v večini težkih industrij in večanje neenakosti je hillbillyje pahnila v središče političnega konflikta, ki preči našo dobo povsod po Zahodu, tudi v postindustrijski Evropi.

Knjiga pojasni vse te vidike in del njene privlačnosti izvira iz avtorjeve sposobnosti, da se sklicuje na objektivne podatke, ki kvantificirajo to izgubo. Vance svojo elegijo prevede v prevladujoči jezik globalnega tiska; svojo zgodbo pripoveduje v istem jeziku in z enakimi sredstvi kot izobraženi urbaniti, ki določajo duh našega časa: s podatki, osebno pripovedjo in zdravim razumom brez agresivnosti.

Toda Rovtarska elegija ni političen esej – vsaj ne predstavlja se kot takšna – niti ni mišljena kot razlaga Trumpovega uspeha (zasnovana je bila pred njegovim vzponom in njene motivacije so globlje ter daljnosežnejše). So spomini otroka svojega časa in svojega sveta. Je zelo osebno besedilo, v smislu, da se vse, kar je v njem razloženo, dotika ljubezni, ki jo Vance goji do svojega življenja, okolja in stremljenj. Trk, ki ga knjiga zarisuje, poteka med mračno usodo, ki jo statistike namenjajo potomcu hillbillyjev iz Kentuckyja, ki so migrirali na trg delovne sile v Ohiu, in Vancov življenjski boj, da bi jo izigral. Vance pikro vztraja, da bi bralci, ki so njegov memoar izstrelili na vrh prestižnega seznama uspešnic The New York Times, na njegovo sedanje življenje in usodo gledali kot na običajno in predvidljivo za inteligentnega belega moškega, rojenega v normalnih okoliščinah, brez bremena apalaške dediščine. Toda Vancova življenjska pot ni normalna, deloma zato, ker ta kategorija ne obstaja onkraj statističnih utvar, in deloma zato, ker je Vance – naj se še tako trudi, da bi to zakril – izreden človek prav zaradi svojega poslanstva, da bi privzel status normalnega, razumnega posameznika, ki ga je mogoče asimilirati med posvetne zaščitne svetnike ameriške zgodbe o uspehu. Študiral je pravo na univerzi Yale, je poročen in ima dobro plačano službo. Objavil je knjižni prvenec, ki deluje kot magnet za prav tiste eksistencialne dvome Amerike, ki jih je pred dobrim desetletjem znala nagovoriti neka druga uspešnica, Dreams of My Father, izpod peresa dotlej neznanega regionalnega politika z imenom Barack Obama.

 

Objavljen je prvi del eseja, če ga želite prebrati v celoti, ga najdete v novih Razpotjih, ki so ravnokar izšla.

 

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič