Alma Karlin: Magične zgodne starega Egipta

Skica magične preproge iz Tutmozisovega zdravnika, vir: rokopisni oddelek NUK

Časopisi po vsej Evropi so pisali, da je bila Celjanka Alma M. Karlin (1889–1950) prva belopolta ženska, ki je na začetku 20. stoletja sama prepotovala ves svet. Ker ni potovala kot turistka, temveč kot raziskovalka in ustvarjalka, ker je potovala sama neprekinjeno osem let zapored in se med potjo okrog sveta sama preživljala s svojim znanjem, jo njeni dosežki še danes uvrščajo v sam svetovni popotniški vrh. V 30. letih 20. stoletja je postala tudi ena najbolj priljubljenih in branih avtoric potopisov, ki so se celo v času svetovne gospodarske krize na nemškem trgu prodajali v skupno več sto tisoč izvodih. Toda Alma M. Karlin ni raziskovala zgolj zemljepisnih širin, temveč tudi duhovne širjave navznoter. Nova monografija Magične zgodbe starega Egipta, ki jo je izdala založba Sanje, razkriva avtoričino literarno-filozofsko strast, povezano s staroegipčansko kulturo, hkrati pa bralca posveti tudi v prostor teozofske misli, ki se ji je Alma bolj posvetila v zadnjih letih svoje ustvarjalne dobe. Posebna dragocenost monografije so prvič objavljena besedila iz Almine zapuščine v Rokopisnem oddelku NUK-a v Ljubljani in v Staatsbibliothek v Berlinu ter z magično roko izrisane ilustracije Almine sestre po duši Thee Schreiber Gammelin. 

Egipt – dežela skrivnostnih urokov in potopljenih kultur

Alma M. Karlin je v zadnjih mesecih leta 1927, povsem ob koncu svoje poti okrog sveta, obiskala tudi Afriko, ki se ji je že od nekdaj zdela »dežela skrivnostnih urokov in potopljenih kultur«, četudi je pri tem ugotavljala, da se »nikakor ne more izviti iz težke, nizke melanholije, ki leži nad vsem in vsemi, tudi nad bogatimi in oblastiželjnimi evropskimi kolonialisti«.

V prvi stik z njo pa je prišla že v letih tik pred prvo svetovno vojno, ko je delala in študirala v Londonu, saj je tedaj z velikim zanimanjem obiskovala Britanski muzej ter v egipčanskem oddelku zavzeto študirala razstavljene eksponate. Civilizacija starega Egipta je bila tako ena prvih visokih kultur, s katerimi se je podrobneje seznanila, kot teozofinja pa je marsikatero zgodbo iz starodavnega Egipta prepletla z dediščino mitološke Atlantide. Redki preživeli posamezniki naj bi po katastrofi kot povezovalci civilizacij t. i. skrivno védenje iz Atlantide prenesli v nove kolonije na različnih koncih sveta in ga med lokalnimi prebivalci na novo nastajajočih civilizacij rešili pred dokončno pozabo in uničenjem. Eno od teh območij naj bi bilo tudi starodavni Egipt.

Naj omenim, da Alma v svojih Magičnih zgodbah starega Egipta v črtici Razvozlano število ponudi tudi svojo interpretacijo zgodovine nastanka egipčanskih piramid in velike sfinge, hibrida s telesom leva in človeško glavo, ki nedaleč od Kaira še danes skrivnostno varuje vhod na planoto v Gizi. Domnevamo lahko, da si je izvirne dele sfingine odlomljene obredne brade, ki so jo iz Egipta prepeljali v Veliko Britanijo, med kakšnim od svojih obiskov Britanskega muzeja v Londonu tudi ogledala, morda jo je posredno celo spodbudila k nastanku te zgodbe. V njej se avtorica ne opira na preverljiva znanstvena dognanja, temveč za temelj jemlje teozofijo ter druge ezoterične in tudi svoje razlage o nastanku vesolja in zgodovinskem razvoju Zemlje, hkrati pa ob tem razmišlja tudi o obstoju in smislu človekovega bivanja ter njegovi duhovni rasti.

Prav v svoji kratki prozi je torej Alma na temelju teozofije poskušala prodreti čim globlje v egipčanski duhovno-mistični ustroj. Najverjetneje tudi zato, ker so se avtoričine osebne težnje ujemale s predstavami starih Egipčanov o iskanju človekove popolnosti, telesne in duhovne čistosti ter simbioze zemeljskega in kozmičnega. Všeč ji je bilo, da so starodavni Egipčani poleg čisto konkretnih zemeljskih sposobnosti verjeli tudi v nadnaravne danosti. Navduševala jo je njihova neomajna vera v posmrtno življenje, saj naj bi bilo vse tuzemsko za Egipčane zgolj priprava na bivanje v onstranstvu. Predvsem pa si je v primerjavi z mnogimi teozofi in tudi starodavnimi egipčanskimi svečeniki, ki so gradili na ekskluzivnosti in hermetičnosti svetih besedil, v svojih literarnih delih drznila odkrito, brez tančice, po svoje pač, spregovoriti o duhovnih modrostih in višjih stopnjah človeške zavesti, po katerih je tudi sama hrepenela. 

V našem okolju nekaj posebnega

Vonj eksotičnih svetov je za Almo po prihodu domov v Celje počasi izgubil svoj čar, za svetovno popotnico, ki je bila doslej vajena geografskih širjav, se je zdaj začenjalo odkrivanje duhovnih širjav. »Tega neumnega potovanja okrog sveta se hočem že enkrat otresti. Že od nekdaj sem hotela pisati zgolj mistične reči, deli Malik ter Zmaji in duhovi to dokazujeta. Nisem svetovna popotnica, temveč pisateljica na svojem področju,« je zapisala v pismu prijateljici Thei Schreiber Gammelin 7. januarja 1934. Izpod tipk njene ljubljene erike so odslej prihajala le še dela z duhovno, mistično, teozofsko, okultno in ezoterično vsebino.

»V našem slovenskem okolju so gotovo nekaj posebnega, zato je treba Karlinovi priznati književne zasluge tudi na tem, doslej prezrtem področju. Kot smo pokazali, je bila sodobnica in pomembna soustvarjalka začetkov tovrstne literature. Verjela je, da bo z njo prispevala k duhovnemu napredku bralcev, saj naj bi se bilo treba ob stiku z Absolutnim (npr. v trenutkih ustvarjanja) povsem odreči sebičnosti in imeti še vse druge moralne in etične kvalitete,« ugotavlja  etnolog Zmago Šmitek.

Kot je zapisano na spletni strani www.almakarlin.si, večina someščanov in sodržavljanov Alme v njenem času ni razumela, v njej niso videli visoko razvite osebnosti, temveč bolj ali manj čudaško žensko, zaradi poznavanja univerzalnih duhovnih principov in prodornosti njene misli pa so jo mnogi imeli celo za čarovnico – ki bi jo danes, če bi seveda hoteli, vendarle lahko razumeli kot tisto, ki s svojim življenjem in ustvarjanjem spaja duhovne svetove daleč skozi prostor in čas.

Tutmozisov zdravnik

Alma je eno svojih zadnjih daljših proznih besedil, Tutmozisovega zdravnika, napisala leta 1948, dve leti pred svojo smrtjo. Četudi že hudo bolna, je novelo o dvornem zdravniku in svečeniku Amneosu iz »zlatega obdobja Egipta med 7. in 6. tisočletjem pred Kristusom« prežela s tolikšno duhovitostjo, hudomušnostjo in humorjem, da jo bralec poleg teozofsko stkanih duhovnih sporočil in mnogih življenjskih modrosti bere predvsem z nasmeškom na ustih.

V noveli se vzporedno zapleta in razpletata dve glavni zgodbi: magično-humoristična o zelo naprednem zdravilcu Amneosu ter ljubezenska o ošabnem faraonu in neznani svetlolasi lepotici. Predvsem pa v njej izstopa množica avtobiografskih podobnosti med avtorico in glavnim junakom Tutmozisovega zdravnika. V ospredje so postavljene tri njune skupne značilnosti: skromnost, (samo)obvladanost in močan socialni čut za soljudi. Tako Alma kot Amneos naj bi bila že zdavnaj ukrotila svoj prekipevajoči temperament, se posvečala pridobivanju znanja namesto izživljanju v strasteh, njuna nedotakljivost pa naj bi izvirala iz preprostega dejstva, da so si ju mnogi sicer želeli pobliže spoznati, a so se pri tem dotaknili le njune povrhnjice, notranjemu bistvu pa se niso nikoli znali približati. Zato ostajata sama, osamljena in nerazumljena. Otresena telesnih spon in nevezana na materialno bogastvo pa ostajata pri svoji glavni življenjski nalogi: služiti soljudem.

Tutmozisovega zdravnika, ki ga danes v tipkopisu hranita tako Berlinska državna knjižnica kot tudi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, je Alma takoj po nastanku leta 1948 ponudila svojemu najljubšemu založniku Maxu Möhringu iz Leipziga, a do objave nikoli ni prišlo. Po njeni smrti leta 1950 so se sledi njene literarne dediščine tudi v Nemčiji skoraj popolnoma zabrisale. Zato je bilo »odkritje« njene zapuščine leta 2006 v Berlinski državni knjižnici (tudi zame) resnično veliko presenečenje. S pomočjo direktorice rokopisnega oddelka dr. Jutte Weber in dr. Tonija Bernharta je bila popisana vsa Almina dediščina – med njimi tudi novela Tutmozisov zdravnik, skupaj z risbami Thee Schreiber Gammelin že pripravljena za natis –, ki je leta 1980 očitno povsem neovirano prišla iz Nemške demokratične Republike v zahodni Berlin. Na to, kako je bilo to mogoče izpeljati v času berlinskega zidu, bi verjetno znal odgovoriti le kak izvrsten poznavalec lokalnih razmer z razvito detektivsko žilico. Za preučevanje Almine duhovne dediščine pa bo treba, če bomo hoteli res spoznati njeno polno podobo, v prihodnje podreti še kak zid. Pa ne samo iz zidakov.

 

Alma M. Karlin: Magične zgodbe starega Egipta, založba Sanje, Ljubljana, 2014, 125 str.