Uspavanka francoske avtorice Leïle Slimani na prvi pogled deluje kot triler, saj se začne z umorom – varuška Louise, ki dela za Myriam in Paula, karierno uspešen par, v navalu besa umori oba njuna otroka, dečka in deklico –, vendar pa se sčasoma pokaže, da gre bolj za družbeni roman, ki se ukvarja predvsem s problematiko zaposlenih mater in odnosom družbe do njih. Pri nas je sicer delovna aktivnost mater zelo visoka (po podatkih Eurostata za leto 2017 se je Slovenija uvrstila med prve tri države članice EU), podobno je tudi v Franciji, še vedno pa sta prisotni razlika v plačilu in seveda družbena stigmatizacija, sploh v primerjavi z očeti, zato tematika ostaja aktualna in dobrodošlo je, da se o njej govori v sodobni literaturi, a ne samo to, pomembno je, na kakšen način se govori, in tu Uspavanka na nekaj mestih vseeno zataji.
Moški so pohvaljeni, če prispevajo gospodinjski minimum
Skupno vsem ženskam v romanu, pa tudi sicer v družbi, je zagotovo slaba vest, ki je je res na pretek. Pa ne samo pri zaposlenih materah, ki se obotavljajo pri odhodu v službo in se predolgo poslavljajo od otrok, kot se to dogaja pri materah, za katere dela Louise, ampak tudi na drugi strani, pri ženskah, ki nimajo kariere, saj se počutijo, da bi morale iz sebe narediti nekaj več. Dokler je ta odločitev osebna, ni z nobeno od njiju narobe popolnoma nič, problem pa je, da se je v to skrajno intimno odločitev vpletla družba, ki narekuje smernice in se zgraža – tako nad enimi kot nad drugimi. To je najbolj jasno, če pogledamo moške, ki jih nihče ne obtožuje, če dajejo prednost karieri, kaj šele, če jo samo imajo, so pa po drugi strani pogosto pohvaljeni, če prispevajo gospodinjski minimum. Prav tak odnos izpiše Slimani med Myriam in njenim možem in na tej točki zadene v polno: »Mož ji pogosto govori, da preveč dela, in to jo spravlja v bes. Sam je zaradi njenega odziva užaljen in igra na karto dobrohotnosti. Izgovarja se, da ga skrbi za njeno zdravje, da se boji, da jo Pascal izkorišča. Myriam se trudi, da ne bi mislila na otroka in da je ne bi peklili občutki krivde.«
Ona je na udaru, on pa ne
Tudi okolica jo dojema kot nekakšen prototip slabe matere. Sodelavci se po službi nočejo družiti z njo in jo opozarjajo, naj se raje čim prej vrne domov k otrokoma, tašča ji očita, da sta otroka zapostavljena in zato večkrat bolna, vzgojiteljica pa se nasploh zgraža nad ambicioznimi starši, ki si ne vzamejo časa za svojega otroka. Še huje pa je, ko se po umoru Myriam znajde na sodišču, kjer dobi prav nizkotne udarce; okličejo jo za odsotno mater, zaslepljeno od ambicioznosti, brezbrižno in sebično – spet je na udaru samo ona, njen mož pa ne.
Poleg Myriam pa je v knjigi še ena pomembna zaposlena ženska, in sicer varuška Louise. Tudi ona je namreč mati, a je vsaj v knjigi nihče zares ne izzove glede tega, ker pač velja za odlično varuško, in celo sama se zgraža nad vsemi t. i. slabim materami, s katerimi pride v stik. Ko pa preberemo poglavje s perspektive njene hčere Stéphanie, se izkaže, da jo je zapostavljala in bila sama tista pregovorna ignorantska mati – očitno v veliki meri, saj je Stéphanie na neki točki pač pobegnila od doma in se nikoli več vrnila, Lousie pa se tudi ni potrudila z iskanjem. Bolj kot sam problem zaposlenosti mater se tu pokaže neka druga lastnost obeh ženskih likov, in sicer, da že v prvi vrsti ne bi smeli imeti otrok. Tu lahko potegnemo vzporednico s knjigo Lionel Shriver Pogovoriti se morava o Kevinu, kjer spremljamo naveličano in sebično mamo, ki vsako sekundo obžaluje, da je mama. Vendar pa je Shriver mojstrica psiholoških profilov, in to dejstvo privede do skrajnosti, zaradi česar je zgodba o Kevinu pretresljiva in kompleksna, Slimani pa se tega očitno ne zaveda.
Srečni šele, ko ne bomo potrebovali drug drugega
Nekako ne prepozna, da bi se Myriam enako odzivala tudi v primeru, če bi ostajala doma – tako kot druge vzorne mamice, na primer njena prijateljica Emma, ki portrete sebe in svojih otrok med neštetimi zanimivimi dejavnostmi dnevno objavlja na družabnih omrežjih. Myriam ni tako čemerna in nezadovoljna zaradi same družbene situacije, ki jo graja in obsoja zaradi njenih odločitev, ampak zaradi svoje materinske vloge, ki se ji očitno zdi breme. Na neki točki celo ugotovi, da bodo srečni šele takrat, »ko ne bomo več potrebovali drug drugega. Ko bomo lahko živeli svoje življenje, življenje, ki pripada nam in nima nobene zveze z drugimi. Ko bomo svobodni.« Tudi Louise ne bi smela biti mati, sprehod skozi njene misli o lastni hčeri je prav grozljiv: »Stéphanie bi bila prav lahko mrtva. Včasih Louise premišljuje o tem. Lahko bi ji preprečila, da bi živela. […] Če bi jo odstranila, bi ji bila družba danes nemara celo hvaležna. S svojim dejanjem bi izkazala čut za državljansko dolžnost, bistovidnost.« Namesto tega pa si je deklica »izsilila pot v njeno življenje, kopala je po njej, jo raztegovala, ji cefrala mladost«.
Preveč skrajno, da bi lahko verjeli
Odnos med Myriam in Louise je sicer res namenjen temu, da bi pokazal, kaj vse morajo zaposlene matere požreti in potrpeti, vendar gre preveč v skrajnost, da bi mu še lahko verjeli. Myriam je na začetku res zadržana, potem pa ji vedno bolj prepušča skrb za otroka in celo gospodinjstvo, družina jo vzame celo s sabo na počitnice, in nič čudnega ni, da pride do zloma. Toda namesto da bi Slimani pokazala, kako obremenjene so matere, ki hkrati delajo kariero, Myriam nameni grozovito usodo. Ker povrh vsega avtorica še hiti z razpletom, umanjka tudi prava motivacija in knjiga izzveni v čudnem tonu. Kot da si je Myriam kot primer delovne ženske zaslužila kazen, ker je bila premalo časa z otroki, ker se je preveč prepustila pomoči. Je s tem Uspavanka kaj boljša od sistema ali mu samo pritrjuje?
Edino, kar Uspavanki v zvezi s to tematiko res uspe, je, da (sicer mimobežno in med vrsticami, mogoče celo nenamerno) pokaže: če si ženska, boš pač ne glede na vse svoje odločitve obsojana. Če se ženske sploh ne odločijo za otroke, potem niso izpolnile svoje materinske vloge in niso postale »prave ženske«; če imajo otroke, a jih dajo v varstvo, jih zapostavljajo in so slabe matere; če imajo otroke in se ukvarjajo samo z njimi, so neuspešne; če so zaposlene, a zanosijo, so neodgovorne. Zakaj bi se potem sploh še ozirale na to, kaj si misli družba, če pa je v nobenem primeru ne moremo zadovoljiti in utišati? Skrajni čas, da se poslovimo od slabe vesti.
Leïla Slimani, Uspavanka. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019. 196 str., 29,99 €. Prevedla Saša Jerele.
