Airbeletrinin podkast: Rawley Grau

Rawley Grau Fotografija: Dušan Šarotar

Američan, ki že dve desetletji živi v Sloveniji, v mladosti ni želel brati prevodov, temveč je raje študiral jezik, da je lahko bral izvirnike. Na njegovem prevajalskem seznamu želja je trdno na prvem mestu zasidran Edvard Kocbek, tesno za petami pa mu je Marjan Rožanc.

***

Nedvomno so obvezni zajeten kup slovarjev in slogovni priročnik pisanja, dobro denejo še čaj ali kava ... To so ključne sestavine na mizi marsikaterega prevajalca. Tokratni sogovornik Airbeletrininga podkasta, prevajalec in letošnji Lavrinov nagrajenec, Rawley Grau, pa mednje doda še mački - dva priročna grelca.

Manjka še kakšna pomembna začimba, da se naposled skuha prevajalska mojstrovina?

Nedvomno, pri sebi mora imeti vsaj knjigo, ki jo prevaja, kamen iz Save, ki služi kot obtežilnik, da se mu strani ne premikajo med tipkanjem, in pogled na park z borovci. 

Rojeni Baltimorčan, ki dve desetletji živi in dela v Ljubljani, je doslej med drugimi v angleščino prevedel dela Mojce Kumerdej, Aleša Debeljaka, Tomaža Šalamuna, Miklavža Komelja, pa Janeza Ramoveša in Andreja Rozmana - Roze; posegel je tudi k Ivanu Cankarju. Iz ruščine pa je v angleščino prevedel izbor poezije in pisem Jevgenija Baratinskega: A Science Not for the Earth. Čeprav mu večinoma prevode predlagajo založniki, ima tudi svoj seznam želja. Na prvem mestu je trdno zasidran Edvard Kocbek in njegove novele Strah in pogum, mogoče tudi njegove dnevnike.

Tesno za petami pa mu je Marjan Rožanc in njegovo delo Ljubezen.

Kdaj je začel dihati v slovenskem jeziku in kako mu je bilo, ko se je kot prevajalec kar na glavo vrgel vanj, prisluhnite v podkastu?

Rawley Grau se je v kraljestva besed in svetove, ki jih ustvarjajo, potapljal od otroštva. Prav možno je, da bi mednje zaplaval v vsakem primeru, a je med obiski pri terapevtki za govor že zgodaj zavil v stranske rokave, ki se marsikomu odpirati mnogo pozneje: v svet rim in besednih iger, ki jih je začel oboževati. Posebej pa se je navduševal še nad ugotavljanjem izvora in prvotnega pomena besed. 

Do prevajanja in tudi lastnega ustvarjanja ni bilo več daleč. Je pa učiteljica ruščine v srednji šoli premaknila kretnice na njegovi poti tako, da ga je odpeljalo predvsem v slovanske jezike, zlasti v rušino in naposled še v slovenščino. Šlo je tako daleč, da ni hotel brati prevodov, temveč je raje študiral jezik, da bi lahko bral izvirnik. »Danes lahko rečem, da je to bila neumnost. A bil sem trmast,« se spominja v smehu.