AirBeletrinin podkast: beremo z Dijano Matković

Dijana Matković Fotografija: Jože Suhadolnik/ Delo

V avtofikcijskem romanu Zakaj ne pišem nas avtorica kot literarna oseba odpelje do svojega otroštva in nas skozi izkušnje in socialno-ekonomski položaj svoje družine in sebe seznanja s pastmi družbene razslojenosti in sistema, ki te potisne tako daleč od sebe, da ne sodiš ne sem ne tja.

Dolge noči za kuhinjsko mizo. Računalnik, pisanje, družba muc, brez ljudi. To je le grob oris ustvarjalnega procesa Dijane Matković. »Bolj kot oris procesa ali priporočilo, je to lahko opozorilo, česa ne početi, ker je bilo zelo nezdravo: ponoči sem delala, ful enih redbulov spila, pivo, cigarete …«

Dijana Matković pravi, da je bilo obdobje pisanja precej intenzivno. »Na trenutku se mi je zdelo, da grem tako daleč z intenzivnostjo in ob tem nekakšno avtodestruktivnostjo, da bom pač na neki točki pristala na urgenci.«

Na srečo ni. In na srečo tudi ni odnehala. Lani je tako pri Cankarjevi založbi izšel njen roman Zakaj ne pišem.

Pisanje ponoči in spanje čez dan je po njenem odlična strategija za izogibanje bivanju v družbi. Odmik je Dijana potrebovala, četudi je prav bivanje v družbi rdeča nit njenega romana. Če nit še nekoliko odvijemo in se potopimo v roman ali pa v svoje izkušnje, postane razvidno, da nikakor ni preprosto biti član družbe, sploh ne takšne, ki se nerada pogovarja o težavah vseh vrst in iz katere se marsikdo rad umakne. Tudi Dijana se pogosto je.

Kako in zakaj, nam pojasnjuje v avtofikcijskem romanu Zakaj ne pišem, v katerem nas kot literarna oseba odpelje do svojega otroštva, nas skozi izkušnje in socialno-ekonomski položaj svoje družine in nje same seznanja z obremenjenostjo delavcev, nižjega družbenega razreda in vseh drugih bolečih pasti sistema, zaradi katerih ne sodiš ne sem ne tja, zaradi katerih nimaš zaledja in varnostne mreže, v katero se lahko ob padcih varneje uloviš, in ki marsikoga pripelje do tega, da se pač ne gre več … 

Da obmolkne, se še sam dodatno porine na obrobje družbe, iz nje izstopi v popolno osamo, neha proizvajati ali – povsem ne odneha. Razen če se ne pobira po delcih, gre dalje, čeprav ves razdrobljen, in, če nič drugega, vsaj piše.

»Pravzaprav sem po svoje hotela pokazati, zakaj mnogi, kot sem jaz, ki prihajajo iz priseljensko delavskega okolja, ne pišejo, zakaj ne ustvarjajo, zakaj je na področju kulture samo 16 odstotkov ljudi iz delavskega razreda. Ja, ravno zato, ker se morajo za preživetje ukvarjati z drugimi rečmi, ker menijo, da so ničvredni, da njihove zgodbe niso pomembne. Mogoče jim je bilo tudi priučeno, da ustvarjanje ni pravo delo,« je povedala Dijana Matković v podkastu, ki nastaja v sodelovanju s portalom Airbeletrina, ustvarjava pa ga Klara Škrinjar in Maja Čakarić, avtorici podkasta Strašno hudi.

Dijana Matković je sicer avtorica kratkih zgodb V imenu očeta, prevajalka leposlovja in del Andreja Nikolaidisa, Dina Pešuta, Danila Kiša, Lane Bastašić ter urednica portala Disenz.