Odraščali smo z Abdulahom Sidranom (1944). Nekako je bilo podobno tistemu, o čemer je pisal že Frank O’Hara v znameniti pesmi Filmska industrija v krizi ali pa v Personističnem manifestu, kjer je rekel, da raje hodi v kino, kot pa bere poezijo. Saj je le malo pesnikov, ki bi bili bolj zanimivi od kinematografije. In Sidrana nismo poznali ne kot pesnika ne kot prozaista, ampak kot scenarista, ki je zakrivil scenarija za dva temeljna filma naše mladosti (Ali se spominjaš Dolly Bell in Oče na službenem potovanju), iz katerih še danes kdo od nas izreče kakšen stavek, kot je tisti: »Dva puta bez vađenja.«, ali pa stavek, ki ga je izrekel Slavko Štimac: »Svakoga dana u svakom pogledu sve više napredujem.« Filma je seveda režiral Emir Kusturica.
Ne vem, če Štimčeva parola ravno drži, a v spoznavanju Sidrana je zagotovo prišlo do nekega napredka, kar pomeni, da se slovenskemu bralcu Sidran, po objavi v antologiji Peti in biti in po nekaterih revijalnih objavah, končno predstavlja v vsem sijaju svoje primarne dejavnosti; poezije. Abdulah Sidran je akademik, upokojenec in velik pesnik. Njegova poezija je počasna, pregledna, melanholična in občasno temna. A hkrati tudi mehka in nežna, polna neke tople človečnosti in modrosti. Njena tla so v miljeju, iz katerega Sidran izhaja – Bosna in Hercegovina, a njene teme so popolnoma univerzalne. Zna se zgoditi, da se bo s Sidranovo poezijo zgodilo nekaj podobnega, kot se je s filmi, za katere je pisal scenarije; bralca bo neprestano spremljala in k njej se bo vedno znova vračal. Kompleten izbor iz Sidranove poezije bo izšel letos pri Mladinski knjigi, in sicer v prestižni ediciji Nova lirika.
Prevedel in notico napisal Uroš Zupan.
ARS POETICA
Gavrilu
Že prej bi morali razumeti to modrost:
oči norca so ob polnoči prepolne strašne svetlobe,
srhljiva zima počiva v očesu slepca, naše oči
pa so povsem navadne in splošna podoba sveta se sveti in
ugaša v njih: mesečina, lajež, strah in utrujenost čutov,
suh les in glasba, ki ga lomi …
Iz istih besed sva gradila te hiše,
z več ali manj umetelnosti govorila isto,
mesila isto testo, za isti grenki kruh,
katerega drobtine zobajo ptice, tam po ledinah
okrog najinih izb, ki se svetijo v temi, z manj
ali pa več ljubezni v okenski svetlobi.
Le včasih zatuli v očesu samoten volk,
a večeri so čisto običajni in pogovori vsakdanji. Sediva
v vrtu pod trto in višnjo, o umetnosti ljubezni teče
beseda in o najini turobni obrti. Trepeta
plamen sveče, na naju se osipata list in posušen plod: lirika
sva, z zategnjenima obrazoma, in
pesem mora biti povsem točna in natančna v izrazu –
mar nisva tako trdila, moj Gabrijel?
Samo malo domišljije je treba in stvari
ob prhutanju ponovno sedejo na svoja mesta. Rekli so:
»Žaluje stol za praočetom – drevesom in domačim
gozdom« – a midva na to nisva nikoli pomislila.
Sedel sem na stol, oblekel plašč, pojedel
jabolko, ne brez ljubezni do njenega rumenila, jedra
in usode. A prej je bilo treba primorati
stvar, da me zazna s svojo leseno dušo,
ko tako okrutno obstaja.
Kajti to modrost bi lahko razumela že dolgo nazaj:
oči norca so ob polnoči polne strašne svetlobe,
grozljiva zima počiva v očeh slepca, naše oči pa so
tako navadne in čisto navadna je tudi podoba sveta,
ki se v njih prižiga in ugaša.
A vseeno je treba govoriti, šepetaje in v samoti,
se tiho pridružiti nesrečnemu zboru tistih
nad prepadom, ki so enkrat zakričali v temo
kaj je to, in zakoračili, ne da bi počakali odgovor.
BAŠESKIJA*
Danes zjutraj, sredi poletja, je zapadel težak
in moker sneg. Jočejo zaprepadeni vrtovi. To zapisujem
in molčim, kajti navadil sem se na čudeže. Skozi
okna trgovine vidim, kako gredo mimo zaskrbljeni in nemi obrazi. Le
kam so namenjeni, Bog, ki vse veš? Nisem nehvaležen, to
samoto sem sprejel kot dar, ne kot kazen, kot premoč, nikakor
ne kot grozo. Že od jutra vem, da bodo prišli neki ljudje. Zagotovo
je tudi nocoj nekdo umrl. Moja duša je pripravljena, kot sta
pripravljena pisalo in papir pred mano. Molk in tesnoba. Koga
si nocoj vzel mestu? Čigavo ime bomo ob jutrih omenjali
ob tobaku in kavi še vse naslednje dni? Treba
je biti moder, naj se z obraza ne razbere
groze čakanja. Kajti veliko časa sem potreboval, da sem razumel:
to je mesto, v katerem so vse bolezni nalezljive. Ljubezen
se širi kot zlatenica in kuga. Tudi sovraštvo se razmnožuje na enak način.
Mar nisem preveč sam? Ni dobro,
da sem se tako navadil na samoto. Bog, ali imam prav?
Tako je nekoč (in to je zapisano) na
mesto padal rdeč dež, zmeda in strah sta rasla
kot plevel. V mestu je le malo zdravih duš. In
prav je tako. Od kod izvira bolezen – to mi je jasno,
a le od kod je zdravje? Bog, resnično,
od kod je zdravje? Ali to sprašujejo ti ljudje okrog mene
(ki jih sprejemam, vedoč, da si niti dva nista podobna,
ne pred Tvojim ne pred mojim obličjem), ali sprašujejo?
Ali sploh vedo, da jih opazujem? Kako bi jim samo
zatrepetala srca, če bi videli te vrstice! Šele če grešim
proti sebi, sem pravičen do drugih. Če grešim
proti njim, sem pravičen do sebe.
Moj Bog, povej mi, kaj je torej resnica? Prosi
te skromni Mula Mustafa, ki nima nobene
druge želje, kot da bi živel v tišini in čisto tiho odšel, ko pride njegova ura.
* Mula Mustafa Bašeskija (1731/31–1809) – muslimanski letopisec, pesnik, kaligraf, astronom.
POT, PO KATERI SMO ODHAJALI
Zapomni si pot, po kateri smo šli mimo.
Bila je velika noč, ko so nas klicale matere in sestre
in mi smo se vračali, ne več živi in nič več žejni.
Bila je velika noč – in pred nami utrujajoča pot.
Zapomni si vrata, obalo, ki smo jo zapustili. Mrtvorojen
bo tvoj otrok, otrdela ti bo roka in oko bo utrujeno.
In – ne po volčje, ampak s solzami v očeh in proseče boš zavijal.
Tam pa: mrtva hiša, tema hišnega praga, noč brez vsake skrivnosti.
Zapomni si pot, po kateri smo odhajali,
vrata, obalo, črno materino roko, zoro, leseno vedro
pred hišo, svoje bistro otroško čelo,
zapomni si – da bo tvoj spanec lep in blag.
ZAPIS O DOMU
V našem domu se o
očetu nikoli ne govori.
Vendar je v vsakem gibu roke
kogarkoli od nas tudi del njegovega giba,
znamenje ali pa lastnost. In vsi to vemo,
medtem ko skrivamo strah in o očetu ne govorimo.
In dobro je, da je tako. Če bi bilo
le za spoznanje drugače – bi bilo podobno grozi.
Kajti okrog naših zdaj že utrujenih nog
se plazijo potomci in sobe so prepolne
otroškega čebljanja. Smeje mečemo njihova
telesca v zrak. Smejimo se, ko jih
srečne prestrezamo z nežnimi rokami.
Z rokami, nežnimi in grobimi, ki so že okušale
smrt, že okušale, že okušale …
JUTRANJI ZAPIS
Treba je še malo gledati v strop.
Rumen in trhel tram.
Treba je še malo izgovarjati te besede o nesreči.
O Bog, kako dolgo še?
Potem je treba vstati, obleči jutranje hlače,
vzeti milo, zobno ščetko, zobno pasto.
Stvari, ki so nam tako blizu, ki so tako neumne in tako ljube.
Potem je treba oditi na dvorišče, do vodnjaka.
Se umivati dolgo, odstranjevati odtise spanca z obraza,
si počasi in z ljubeznijo prati čeljusti,
še posebej pazljivo zgornjo.
Tu je leglo slabega zadaha.
Potem je treba vzeti še malo vode v grlo,
dvigniti glavo, polno kloroforma,
spustiti prvi jutranji glas.
Grrr…
Nekako takole: dobro jutro, oče. Dobro jutro,
mati, brat, sestra.
Potem je treba z balkona, nekako mimogrede,
pogledati skozi okno, v nebo in na vrt.
Na vrtu zori višnja, še malo in
prišel bo čas obiranja. Nebo je nikakršno, tudi
danes bo slabo vreme, spet bom zaman
čakal goste.
Srajca, kravata, ročna ura. Ogledalo.
Da se mogoče sploh ne opazi?
In začeti še en dan.
Vsemu navkljub.
