Kako pišejo slovenski pisatelji in pisateljice?
Slovenske pisateljice in pisatelje smo povprašali po njihovih nasvetih za pisanje in dobili smo različne odgovore, ki se medsebojno prepletajo. Iz njihovih izjav je nastal spodnji članek – mozaik nasvetov, predlogov ter tudi razmišljanj o pisanju v Sloveniji.
Vinko Möderndorfer: »Za pisanje so pomembna čustva in občutki – zgodbe ne smemo graditi z razumom.«
»Osnova za pisanje so čustva in občutki. Vendar to ni dovolj. Če nimaš notranje potrebe po pripovedovanju, ne boš pisatelj. Ali je slednja že pisateljski dar? Mislim, da je.
Moja pisateljska pot se je začela s poezijo. Slednja so predvsem čustva in občutki – ko nenadoma zajezdiš val poezije in se pesmi kar pišejo … Gre za čustveno vzhičenost, za trenutek, ki ga moraš ujeti. Verjamem, da je pesnjenje stvar navdušenja nad literaturo. Prednost poezije nasproti prozi je njena hitrost realizacije. Seveda je tudi poezija delo, vendar pa je za prozo potrebne veliko več discipline. Vendar pa je pri obeh treba imeti občutek, čustvo, emocionalni naboj – brez tega ni zgodbe. Ko pišem prozo in če že vidim konec zgodbe med pisanjem, to nikakor ne bo dobro. Pisatelj ne sme vedeti, kam bo pot zapeljala njegove junake. To je tako, kot je v življenju. Zgodba se mora pisati sama.
Za tako imenovani navdih včasih potrebujem samo stavek, prizor, podobo, potem pa zgodba nastaja skozi pisanje. Seveda je mnogokrat potrebno tudi nekaj raziskovanja, če recimo pišemo zgodovinski roman. Vendar pa pisanje ni le stvar razuma. Pravzaprav ne smemo graditi zgodb z razumom. Kajti če je samo razum, potem je to pismenost in pismenost sama po sebi še ni literatura. Pri ustvarjanju se je treba prepustiti emocijam, občutkom – to bralec čuti. Presežek pisanja je v čustvenem zamahu in pisatelja nikoli ne sme biti strah njegovih čustev, ne sme zakrivati skrivnosti svoje najgloblje intime, mora jo razgaljati. Pisati samo z razumom je solidno, ni pa presežek.«
Ana Svetel: »Iz pregledovanja in izbiranja raste presoja.«
»Kako sem začela pisati? Brez nekega velikega pompa, brez velikih namenov. V meni je vedno obstajala potreba po izražanju in igranju skozi pisanje. Težko rečem, da sem že od nekdaj želela postati pisateljica – nisem razmišljala, kam me bo pisanje pripeljalo, temveč sem pač počela to, v čemer sem videla smisel. Na gimnaziji sem vse petkove večere obiskovala literarno delavnico pesnice Danice Križanič Müller in vsako leto sodelovala na Prešernovem natečaju. Dijaške Prešernove nagrade so bile takrat zame pomembna potrditev, da sem na pravi poti. Vaja – tako literarne delavnice kot predvsem branje – dela mojstra. Nikakor ne podcenjujem talenta, vendar menim, da je kakovostno literarno ustvarjanje delo, ki mora biti ustrezno ovrednoteno. Če v družbi vlada prepričanje, da je pisanje večerni hobi zasanjanih duš, je težko zahtevati dostojen honorar.
Zaradi že omenjenih gimnazijskih literarnih udejstvovanj sem že od dijaških let vajena, da svoja uspela besedila objavim in da približno enkrat letno pregledam, kaj je v tem času nastalo. Iz tega pregledovanja in izbiranja besedil raste presoja, kaj je dobro in kaj ne. To je proces, ki je izredno poučen. Vedno sem vesela odziva na svoje pisanje, argumentirana kritika je dragocena, preobčutljivost pa otročja. Močno verjamem, da v Sloveniji potrebujemo več konstruktivne kritike in dialoga o besedilih, tudi med pisatelji samimi. A ker je literarno polje pri nas tako prepleteno, številni akterji na tem področju pa vse jemljejo zelo osebno, opažam vse preveč zamer in podtalnega delovanja. Zamere med avtorji, uredniki in kritiki ne prispevajo k temu, da bi bila književnost boljša. Kar bi moral biti, nenazadnje, naš skupni cilj.«
Tone Partljič: »Če pišeš – vedno piši do kraja.«
»Nasvet za pisanje? Sedi in beri veliko. Sedi in samo piši. Nato pa sedi in urejaj. Večkrat dobim v branje zapise ljudi, ki želijo, da jim povem, ali je njihovo pisanje dobro. Vendar so svoje delo zapisali in takoj predali naprej – brez ponovne obdelave besedila. Opažam, da je to najbolj pogosta napaka vseh piscev. Morda je ravno to tisto, kar pisca loči od pisatelja. Ko zapišeš zadnjo stran, takrat se šele začne pravo delo. Večkrat moraš prebrati svoje besede, jih spremeniti in obrniti na glavo. To je pisateljevanje. Ko sem pisal delo Moj ata, socialistični kulak, sem imel idejo in sem hitro vse zapisal. Vendar pa sem nato besedilo še sedemkrat prepisal in spremenil. Ko je knjiga objavljena, pa je ne preberem več, saj vem, da je ne morem spremeniti. Danes je pisateljevanje zaradi uporabe računalnikov veliko lažje, kot je bilo v začetnih letih mojega ustvarjanja, ko smo vse pisali na roke. Včasih dobim občutek, da je pisce strah. Da je besedilo njihov otrok, ki ga ne želijo spreminjati. Strah jih je ponovnega branja, ker je navsezadnje to soočenje s samim seboj. Vendar mora pisatelj premagati strah. Tako pri pisanju kot kasneje urejanju mora poseči v svoje globine, preiskati vse notranje kotičke samega sebe in poiskati bistvo. Ne sme se ustaviti, ko ga je nekega področja ali občutka strah – to mora zapisati. In prav tako se ne sme ustaviti pri ponovnem in ponovnem branju svojih tekstov. Vsak občutek in vsako zapisano besedo je treba premisliti, proučiti in obdelati. Če pišeš – vedno piši do kraja.«
Veronika Simoniti: »Najboljši nasvet za dobro pisanje je branje. Veliko branja.«
»Na vprašanje, kaj bi svetovala tistim, ki se prvič lotevajo pisanja, je moj odgovor, da brez branja ni pisanja. Če ne veš, kaj so napisali ali na primer kakšne postopke so uporabili že drugi pred tabo, potem se zna zgoditi, da boš odkrival toplo vodo. Res je sicer, da se na primer v prozi večinoma ponavljajo neke arhetipske zgodbe – a kleč je v tem, kako jih povedati, fabulirati na svež, nov, izviren način in vedno znova navdušiti bralce. V tem pa se lahko, kot rečeno, mojstrimo z branjem.
In danes je literatura dostopnejša kot kdajkoli prej – tako kar zadeva branje kakor kar zadeva pisanje.
Toda glede branja, ki je tako zelo dostopno tudi zaradi digitalizacije, kognitivni znanstveniki pravijo, da to na elektronskih medijih ni enako zbrano in da učinek in rezultat tega, kar smo na koncu doumeli, nista enaka klasičnemu branju na papirju. Torej ni vprašanje samo koliko, ampak tudi kako brati in kako drugačno bo branje naslednjih generacij. Sama na primer imam e-bralnik, vendar ga uporabljam samo, kadar ne gre drugače, sicer rajši vzamem v roko papirnato knjigo; sem tudi počasna bralka, rada si vzamem čas in okušam vsak stavek posebej.
Poleg tega pisateljem začetnikom priporočam, da so odprti za svet okoli sebe in za svoj način, kako ga doživljajo, občutijo in dojemajo. In če sem začela s priporočilom, naj berejo dela drugih, jim nazadnje še polagam na srce, naj večkrat in temeljito preberejo tudi svoje, preden ga oddajo v objavo.«
Lara Paukovič: »Pri pisanju sledi občutkom, a če je tvoj cilj izdaja knjige, ki bo dosegla določen odmev, ne škodi poznavanje literarnih trendov in stanja na trgu.«
»Otroci so vedno kreativni, vsak na svojem področju. Tudi sama sem od majhnih nog rada pisala in ‘izdajala’ revije za družinski krog, posnemala žanre ali slog pisanja različnih knjig, ki so me navdušile. Marsikateri poskus je bil slab, a vseeno verjamem, da je bilo vse skupaj dobra vaja.
Za avtorja, ki želi biti objavljen, je pomembno, da se zaveda realne situacije v Sloveniji: vse manj je založb, vsaka ima svoje preference, tudi sredstev ni na pretek, povpraševanje pa ni enako po vseh žanrih oziroma tipih leposlovja. Številni mladi pisci vztrajajo recimo pri znanstveni fantastiki, fantaziji, romancah, ki jih pri nas v domačem programu ne izdaja skoraj nobena založba. Absolutno zagovarjam to, da pisatelj sledi lastnim občutkom in verjame v svoje pisanje – konec koncev se vedno najdejo izjeme, ki spišejo pionirska dela –, a če je njegov cilj izdaja knjige, ki bo dosegla določen odmev, ne škodi poznavanje literarnih trendov in stanja na trgu doma in v tujini: kaj se bere (trenutno na primer kriminalke, kakovostna avtofikcija), česa manjka? Kdo so njegovi potencialni bralci?
Mladim svetujem tudi, naj ime gradijo počasi, z objavami na literarnih portalih, delavnicah in blogih, da si ustvarijo poznanstva v literarnih krogih in pridobijo odzive bralcev in mentorjev na svoje pisanje. Če želja po izdaji knjige ostaja, je takrat čas za poskuse pri založbah. Če so uredniki na založbah zate že slišali, je to dobra začetna točka. Takšna je bila vsaj moja pot in želim si, da bi še več mladim avtorjem uspelo objaviti prvenec pri kateri od uveljavljenih založb.«
Andrej Rozman – Roza: »Meči v koš!«
»Danes je toliko kanalov za objavljanje, da če pišeš, te hitro lahko tudi berejo. Morda je ravno to težava, da se premalo ljudi zveda, da vsaka samoterapija še ni družbeno koristna literatura. Čeprav sem sam sebi zelo strog urednik, sem vesel, če naletim na urednika, ki ima konstruktivne pripombe na moje pisanje. Nujno potrebujem tudi založbe. Samozaložbe so potrebne v časih totalitarne cenzure, v demokraciji pa lahko koristne za avtorje, ki imajo tudi poslovni talent. Sicer so pa past za skribomane. Andrej Šuster Drabosnjak in Valvazor, ki sta nam sicer zapustila veliko koristne literature, sta s svojimi knjigami uničila prihodnost lastnih otrok.
Pomembno je, da je avtor neizprosen do lastnih izdelkov. Ker je le najboljše dovolj dobro, je treba paziti, da nismo prezgodaj zadovoljni. Zato je treba brisati in popravljati, dokler ne začutimo, da boljše ne more biti. Takrat se moramo vprašati, ali to pomeni, da je dovolj dobro. Meni včasih kakšno besedilo uspe takoj, včasih kmalu, včasih pa nastaja več let po malem, ko čaka, da ga odprem in pomislim, če se ne bi dalo iz njega narediti kaj dobrega. Tudi iz poslovnega vidika je bolje imeti manj besedil, ki so večkrat natisnjena in po možnosti še prevedena, kot pa bruhati zmeraj novo. A vsak ve sam zase in nikomur si ne upam prepovedovati navdušenja nad lastnim talentom. To je naloga urednikov. Iz lastne izkušnje pa lahko povem, da je za eno uspešno stran potrebnih kar nekaj izbrisanih, zato zelo cenim misel poljske nobelovke Wislawe Szymborske, ki je na vprašanje, zakaj je napisala tako malo, odgovorila, da zato, ker ima v svoji delovni sobi koš za smeti.«
Janja Vidmar: »Pisanje je duhovna disciplina.«
»S pisanjem vzdržujemo higieno notranjega mentalnega prostora,saj zahteva visoko mero empatije, torej zmožnosti vživljanja v čustva in misli drugih. Tako kot jo potrebujejo igralci, jo potrebujemo tudi pisatelji. Ne gre zgolj za sposobnost vživljanja v drugega, ampak za skladnost medosebnih odnosov nasploh. Raziskave izkazujejo, da se rojeva čedalje manj empatov, čeprav je ravno starševstvo zelo dober prostor za razvoj otrokove empatije. Na srečo se lahko razvija tudi skozi pisanje.
Pisanje je duhovna disciplina. Menim, da je v vseh ozirih koristno, saj zahteva umik vase. Samota ponuja premislek, kar je dobra podlaga za resetiranje odnosov. Premislek pa omogoča možnost novih konceptov in večjo strpnost. Danes, v povnanjenem svetu izrazitega individualizma, se mi zdita odmik in resetiranje skorajda nujna. Zato priporočam pisanje, ne le za objavo, temveč tudi prosto pisanje – dnevnike, spomine, razmisleke, kajti mnogokrat nam šele ubesedenje misli pomaga razumeti dilemo ali karkoli drugega, ubesedena občutenja pa lahko začutimo celo izraziteje kot v stvarnosti. Obenem je treba k pisanju dodati še obilico branja, vse to je podlaga za krepitev notranjih resursov.
Žal v današnjem sistemu šteje samo tisto, kar ima jasno definirano tržno vrednost in prinaša takojšnji dobiček. Zato se zdi pisanje kot refleksija našega notranjega mentalnega prostora na prvi pogled potrata časa. Toda pravijo, da je nadarjenosti zgolj 30 odstotkov, vse ostalo sta vztrajnost in trdo delo.
Zato naj parafraziram dragega Toneta Pavčka: Če ne bomo pisali, bomo odpisani.«
Rok Sanda: »Nujno daj drugim v branje!«
»Ko pišem, je prvi osnutek zame. Pisanje je potopitev v svoje globine, je reševanje težav, raziskovanje samega sebe. Pri drugem osnutku pa se začne pisanje za druge in narediti moraš potreben preskok. Zato moraš že pred začetkom drugega osnutka vedeti temelje, kot so način pripovedovanja, tema in namen zgodbe, … Če te osnove zgrešiš, jih kasneje težje popravljaš. Če se nek preobrat zgodi na koncu, si to moral vedeti že na začetku, ker se sicer ‘lahko zaštrikaš’ in zgodba ni konsistentna.
Nato pa moraš obvezno dati tekst v branje večji skupini ljudi. To je pravi preboj v razumevanju, ko ti skupina dvajsetih pregleda tvoje besedilo. Potrebuješ odziv, da vidiš, kaj je nerazumljivo, česa je preveč in česa premalo. Trial by fire – moraš skozi kritiko, nato pa bodisi počiš bodisi eskaliraš. Kot ima gledališče javno vajo, film javno predvajanje, tako tudi tekst potrebuje soočenje z javnostjo. Navsezadnje je tekst namenjen drugim in ni več last avtorja. Če te možnosti nimaš, pa predlagam, da tekst odložiš in pustiš za nekaj mesecev ter se kasneje vrneš k njemu. Takrat ga bereš kot delo drugega in se čudiš, mar si to res ti napisal. Je dobra refleksija, vendar ni enako, kot če ti tekst preberejo tudi drugi. Naučiti se moraš sprejemati kritike, jih premisliti in izkoristiti v svoje dobro. Mnoge so dobre, nekatere ti ne koristijo. Ne smeš pozabiti, da se vsi avtorji motijo, s teboj na čelu. Navsezadnje pa tako kot druge stvari v življenju – tudi v pisanju moraš narediti veliko napak, da se naučiš in napreduješ. Z glavo skozi zid!«
Nina Mav Hrovat: »Ko pride ideja, spusti cel svet.«
»Če imaš močno idejo, si vzemi čas in jo zapiši. Največji problem je, kadar te možnosti nimaš. Ko pride dobra ideja, pišem kar direktno na telefon, če ne gre drugače. Se je pa že zgodilo, da nisem uspela spustiti sveta in ideja je odšla. Tako kot vse v življenju tudi ideje ne izbirajo najboljšega časa, saj se mi velikokrat zgodi, da pridejo v trenutku, ko nimam časa. Vendar pa gre zgolj za vprašanje: boš ali ne. Včasih, ko sem še prepisovala tekst, ki sem ga na roko pisala in potem prenesla na računalnik, sem spoznala, da prvotnih idej ne smem spreminjati. Ko pride ideja, gre za posebno stanje in tega nikoli kasneje ne moreš simulirati. Ko imaš delo zapisano, ga popravljaš, toda same ideje si nikoli kasneje ne morem zamisliti tako dobro kot točno v tistem, izvornem trenutku. Pri pisanju pravljic je kasnejši izziv predvsem, da vsebine, ki so zahtevne tudi za odrasle, na primeren način prevedem v otrokom razumljiv jezik. Pri romanih pa je ideja močna, vendar pa zgodbo potem sestavljaš kot na primer puzzle. Ko sem pisala roman, je ideja prišla zvečer. Ob desetih zvečer sem se usedla in pisala do jutra, do sedmih zjutraj, brez pavze. Enostavno je bilo: sedaj ali nikoli. Po pravici povedano niti ni narobe pisati ponoči, saj je takrat resničen mir in se lahko spustiš v svoje globine. Samo pišeš in zapisuješ tisto, kar je v tebi. Gre za alfa stanje duha, ko se povežemo s svojo notranjo bitjo – to je hipen navdih, ki ga moraš izkoristiti.«
Ivan Sivec: »Kot pri gradnji hiše si tudi pri pisanju naredi načrt.«
»Začne se z idejo. Jaz svoje ideje večkrat srečam na poti na Primoža nad Kamnikom. Včasih sem si jih zapisoval na listke, danes na mobitel. Nato pa idejo še dolgo časa oblikujem. Lotim se zbiranja gradiva o področju, ki ga bom opisoval. Potrebna je poglobljena raziskava – prebrskam splet, obiskujem knjižnice, se pogovarjam s strokovnjaki, odpravim se v muzeje in na potovanja. Ko sem pisal o Emoni, sem prebral vse dosegljive knjige. Iz knjige o življenju v Emoni, ki je obsegala 600 strani, sem za svoje pisanje uporabil dva stavka. Rad pišem zgodovinske knjige in vedno želim pisati tako verodostojno, da bi bilo branje romana v užitek tudi zgodovinarju.
Nabiranje gradiva je dolg proces – petkrat do sedemkrat daljši kot samo pisanje. Za 200 strani knjige imam ponavadi od 300 do 500 strani gradiva. Naredim načrt točno po vseh poglavjih. Med samim pisanjem načrt seveda še spreminjam, dodajam vsebino in preoblikujem potek zgodbe. Vendar pa ne bi šlo brez načrta. Knjiga je kot otrok – rodim jo lahko hitro, priprave pa so dolge kot nosečnost. Pravijo mi, da hitro pišem, vendar to ni res, sem zgolj zelo pripravljen, saj preden pridem do faze pisanja, ponavadi že natančno vem, kaj in kako želim povedati. Moja organiziranost izhaja iz moje profesionalne novinarske kariere – ne izgubljam časa, temveč sem pripravljen. Novinarstvo ali pisanje knjig – v obeh primerih je ključna organizacija dela. Predvsem pa rad delam, saj mi je pisanje kot dihanje.«
