Vdove, tujci, sirote

Ljubite tujca, kajti bili ste tujci …

Kawahara Keiga: Nizozemske ladje se približujejo Nagasakiju (1823-1829)

Na vrtec imam slabe spomine. Vzgojiteljice so mi ves čas govorile, da sem poredna in da se ne znam obnašati. Očitki glede mojega vedênja so kot kakšno prekletstvo viseli nad mano vso osnovno šolo, počutila sem se precej tesnobno, v gimnaziji pa sem se končno lahko delala, da mi je za to vseeno. Danes se mi zdi, da se (je) marsikdo počuti(l) tako. In da je to pravzaprav popolnoma naravno.

*

Iz Slovenije sem odšla morda res iznenada, za marsikoga nepričakovano, in imela sem srečo, da je šel fant, zdaj mož, z mano, če ne bi želel iti, bi imela hudo dilemo, a motiv je bil tedaj jasen: »doma« nisem našla tistega, kar sem iskala, pa sem šla to iskat drugam, v (drug akademski) »svet«. A kot vedno se je kaj kmalu izkazalo, da je šlo (še) za nekaj drugega.

Ko sem v Krakovu začela z doktorskim študijem, me leto in pol ni bilo na obisk v Slovenijo. Pot ni bila ne draga ne preveč zapletena, a meni se v Slovenijo ni šlo, do »doma« sem čutila skrajno averzijo. Moj odhod v tujino je bil vsaj deloma beg, pobeg iz »doma« v »svet«. Pravzaprav ni šlo za nič konkretnega, težko bi na kaj pokazala s prstom, na osebo ali dogodek, ne, šlo je za vse skupaj: za domačijskost, za tisto, ko si za najbližje, pa tudi za znance in prijatelje in celo mimoidoče nekaj znanega, gotovega, določenega in nespremenljivega, za tiste vedno iste poglede, neizrečene komentarje, železna pričakovanja, ki jih – to sem ugotovila pozneje – narekuje kultura, mentalnost, navade. Ne, ne pripadam nobeni od »zloglasnih« skupin – nisem invalidka, lezbijka, Romka, temnopolta, prebežnica itd. itd., sem – za slovenske realije – popolnoma vsakdanja ženska, človek brez posebnosti. A prav to je tista zanka, v katero se ulovimo, ko menimo, da je nam, »normalnim«, lahko in v vsem, kar počnemo, skrajno lepo in lagodno. Ker da smo v svoji »normalnosti« privilegirani.

Leto in pol totalne abstinence od »doma« je bilo neskončno blagodejno za mojega duha. Precej tistega, kar sem nekoč imela za »naravno«, je nenadoma kot slab omet odpadlo od hiše mojega duha in telesa. Prah na sandalih, ki ga umije osvežujoča poletna ploha. Vsega tega, kar pravijo, o čemer govorijo, kar od mene zahtevajo, mi sploh ni treba – vsaj ne tako in takrat, kot si to zamišljajo oni: »dom« in njegovi prebivalci.

Jasno, precej stvari je v tuji deželi treba usvojiti, če želiš zgledno funkcionirati. Na Poljskem se denimo vsi vikajo, do onemoglosti in do smrti, neverjetno, a se navadiš in je v bistvu prav fino: šele s časom spoznaš vso lepoto tega pojava. V Španiji nasprotno: tu se vsi tikajo, kar ti gre – po sedemletni poljski izkušnji – na začetku kar težko z jezika. A to so malenkosti, ki ne grenijo vsakdana. Pomembnejše so druge stvari, denimo način življenja v dvoje, doživljanje in preživljanje časa, nosečnost, rojevanje, vzgoja otrok, odnos do sosedov, staršev, države, zgodovine in podobne stalnice. A naj ostanem v sferi intime: na Poljskem denimo najine veze niso jemali resno, dokler je nisva kronala s poroko: »Če te ni zaprosil, potem te ne ljubi dovolj.« Tudi jaz sem bila šokirana, ko sem to prvič slišala, a tam tako pač je – vsaj v takem konservativnem mestu, kakršno je Krakov. Ohceti nisva imela – ne, da bi imela kaj proti takemu spektaklu, le ne vidim se v glavni vlogi, to je vse. Na matični urad sva se peljala s tramvajem, oblečena v najboljše, kar sva našla v omari, ko so naju poročili, je uradnica za vse, bilo nas je pet, na klavir zaigrala Chopina, nato smo se odpravili v židovsko četrt, kjer smo nazdravili in nekaj pojedli – midva, dve priči in davna prijateljica, še iz osnovne šole. Staršem in sorodnikom sva post factum poslala par fotografij. Reakcija na obeh nacionalnih straneh je bila predvidljiva: kolegica Poljakinja me še dandanes, čeprav je od tega že devet let, tu in tam vpraša, ali mi čisto zares ni niti malo žal, da nisva naredila velikega žura – za starše, stare starše, sosede, sorodnike in prijatelje. Kolega Slovenca, ki je bil tedaj sodelavec mojega moža, pa je zadela kap: »A kar poročila sta se?!« Ta Slovenec živi na Poljskem, s Poljakinjo, s katero ima dva otroka; po videzu sodeč so kar srečna družina. Le da se je ona – vsaj takrat, ko smo bili še tam – dostikrat spraševala, ali jo njen sploh ljubi, ko pa je še ni zaprosil za roko. Ne razume, da on tega ne bo storil, ker je Slovenec, in ne zato, ker bi je ne ljubil. Smešno, žalostno, noro, kaj jaz vem – a tako pač je s to domačijskostjo, ki jo vsi – eni bolj, drugi manj – večno nosimo s sabo. 

Podobno je bilo z nosečnostjo in rojevanjem: v Sloveniji se je pričakovalo, da bom pred rojevanjem zaključila šolanje, si našla redno službo in si naprtila kredit za stanovanje, na Poljskem, ko sem prvič zanosila pri osemindvajsetih, sredi doktorata, so rekli, da sem ulovila zadnji vlak, v Španiji pa so, ko sem spet rojevala pri triintridesetih, zavistno vzdihovali: »Kako si mlada!« Vse to, kar naštevam, je del tistega ometa, tistega prahu, za katerega na začetku mislite, da je nekaj »naravnega«, a ki ga, če imate srečo, če vam je dano, spiha sapa »sveta«.

Poljakinja Asia me je nekoč vprašala, kako lahko zdržim na (konservativnem) Poljskem, ko pa »vse stvari želim delati po svoje«. Takrat ji nisem znala pojasniti, zdaj pa vem: zdržala nisem »doma«, kjer nihče ne mara tega »po svoje«, kjer se vsem zdi, da te dobro poznajo in se imajo posebno pravico vtikati vate, tu, na tujem, je laže: že res, da padajo začudeni komentarji, a se vse skupaj vedno konča kolikor toliko spravljivo, v stilu: nista naša, tujca sta, tam, pri njih, je očitno drugače. Ta vmesnost, kjer ni pritiska »doma« ne »sveta«, kjer te sprejemajo kot tujca, sicer čudaka, a v svoji čudaškosti vendarle neškodljivega, je osvobajajoča.

Ne, ne gre za to, da bi živela ekscentrično, noro, za človeško moralo popolnoma nesprejemljivo, sploh ne: sem poročena z moškim, imam tri otroke, izobrazbo, celo delo imam in nekaj denarja zaslužim, ne pijem ekscesno in nisem nasilna, kamor pridem, se naučim jezika in skušam razumeti njihov način razmišljanja, živim torej po regelcih, skorajda konservativno, kajneda, a ne gre za véliko revolucijo – gre za ritem, za intuicijo, za dojemanje časa, predvsem pa za podrobnosti in detajle in finese in kaprice, za kdaj in kako, za tisto »po svoje«, ki nam daje občutek (morda nekoliko iluzorne, morda ozko zamejene, a vendarle vsaj malo resnične in še kako potrebne) svobode. Za to, da ne srečujem vsak dan istih pogledov, ki od mene pričakujejo tisto, kar »doma« velja za »normalno« oziroma že kar »obvezno«, pa četudi gre samo za pitje kave, nedeljska kosila, odnose s sodelavci, teme pogovorov s sosedi, način oblačenja, izbiro krožkov za otroke, bivanjsko pragmatičnost, politične nazore in ideološko obarvanost, tisto večno razpetost med nekakšne partizane in domobrance. Domačijskost »doma« je, vsaj za pretirane občutljivce, ubijalski, neprodušni omet, ki zatira vse glive in plemenite plesni in bakterije, skratka – vse živo, kar nujno rabimo za dihanje in uravnovešeno floro, se pravi za kolikor toliko zdravo življenje.

Marsikdaj slišim, da mi je v »svetu« laže, ker imam od vsega začetka s sabo moža, ki mi nudi tako potrebno »zavetje bližine«. To najverjetneje drži, a z določenimi dopolnili. Odhod v dvoje pomeni tudi boj na dveh frontah: boj s »svetom« in boj za odnos: »zavetje bližine« je nekaj, kar je (bilo) treba šele ustvariti. A počasi, z leti, se izkristalizira, da je prav to zavetje, ta bližina tisto, kar si iskal. Oziroma ne, pretiravam, preoptimistična sem: ta bližina je samo slutnja tistega, kar iščeš, kar – domnevam – iščemo vsi, a česar tu, ne v »domu« ne v »svetu«, ne moremo najti. Ta bližina je odblesk nečesa polnejšega, je nekakšno sevanje tistega naročja, od koder prihajamo, pristana, kamor gremo, za katerega ne vemo, kje sploh je, o katerem je vse, kar imamo, le intuicija, blago, oddaljeno občutje. Ta slutenjska bližina pa se lahko ustvarja povsod, pač po zakonu, da duh veje, koder hoče. Gre za redko dobrino, ki se tke počasi, ni odvisna samo od tebe, je nekakšen dar, ki nam razodeva temeljno spoznanje o našem ontološkem ustroju – namreč to, da ni »doma« in njemu nasprotnega »sveta«, da je vse »svet«, mi pa tujci, bežni obiskovalci, osamele vdove in lačne sirote in žejni popotniki z zastrtim ciljem, in da je edino – resda začasno – zatočišče na tem »svetu« le omenjeno zavetje bližine. Vse ostalo – vsakršni akademski, službeni, družbeni in drugačni (ne)uspehi – v resnici ne štejejo. Je del ometa, ki nam daje iluzorično občutje pripadnosti zemeljskemu. Nekaterim se to razodene »doma«, meni pa je to pač dala tujina.

To bližino lahko začutiš, kot že rečeno, kjer koli: včasih, na srečo vse pogosteje, v stiku z živalmi in naravo (to dvoje bi si zaslužilo čisto posebno obravnavo), sicer pa z ljudmi, ki jih lahko preštejem na prste obeh rok in ki jih je resda največ v Sloveniji, verjetno zato, ker sem tam živela najdlje, sicer pa so med njimi tudi Španec, Rus, Srb, Poljaki in Slovenka v tujini. Vsi isti brezdomci, iste sirote in tujci v iskanju obljubljene dežele. 

Iz »doma« ne bežimo zato, ker se – patetično rečeno –»iščemo«, iz »doma« bežimo zato, ker smo se že našli, in bežimo v »svet«, ki/ker je prijaznejši do naše tujosti. Ne, to ni uteha, to ni osladno pomirjujoče spoznanje za konec, nekaj v smislu »svet je lep«. Zavest o tem, da si, da smo vsi tujci, je neznosna, breme je, ki ga težko vzdržimo, sploh če nimamo tiste bližine, kamor se tu in tam lahko zatečemo. Vsakršna pregoreča pripadnost zemeljskim institucijam – društvom, skupinam, partijam, frakcijam, nazivom, družbam, narodom, nacijam, cerkvam – po mojem izvira prav iz usodnega sovpadanja dveh stvari: iz zavesti o lastni ontološki tujosti svetu in hkratnega umanjkanja tega nujnega »zavetja bližine«.

Včasih razmišljam, kaj bi storila, če bi bližina, ki mi jo najintenzivneje nudijo mož in otroci, nenadoma, čez noč, umanjkala (bizarna misel, upam). Kam bi šla? Bi ostala v Španiji? Bi šla na Poljsko? Bi se vrnila v Slovenijo? Se bomo kdaj vrnili skupaj? Kmalu? Tam razen nekaterih ljudi ni ničesar, kar bi bilo zares »moje«. Jezik, ja, ki je tudi vir zaslužka – a kako dolgo še? Bila pa sem tudi že na točki, davno tega, še na Poljskem, ko sem že sanjala v drugem jeziku in se mi je zdelo, da bi ta čisto lahko izpodrinil maternega (iluzija, vem). V Sloveniji se počutim enako tuje kot drugod. In to je v redu, tako je prav. Tudi če se bomo vrnili, to ne bo vrnitev »domov«.

Kaj bodo najini otroci? Doma se pogovarjamo slovensko, oni med sabo dostikrat preklopijo na španščino, pozneje morda neopazno zdrsnejo v valencijščino, odvisno od igre. Vseeno mi je, kaj bodo. Veseli me, da znajo te jezike, ker jim to marsikaj daje, različne svetove in njihove odtenke, pa da poznajo te dežele. Pa njihova identiteta? Veliko je pisarij o mogočih krizah identitete takih otrok. Traparija. Kriza identitete traja, dokler se ne zavemo, kaj v resnici smo: tujci. Mnogi brez večjih težav vztrajajo v krizi identitete do smrti.

*

Ko sem bila pred mesecem na obisku v Sloveniji, sva šla s fotričem na Rašico, izbrala sva nekaj med tekom in hitro hojo, a napor ni bil tolikšen, da se vmes ne bi mogla pogovarjati. Pa se nisva. To je denimo ena od pomembnih oblik slutenjske bližine: skupno uživanje tišine. Na vrhu je planinska koča, usedla sva se, da bi spila čaj. Zmedla sem se. Kako se tu naroča, je treba notri ali pridejo ven? Koliko stane? Je treba skodelici, ko spijeva, nesti nazaj ali bodo za nama pospravili oni? »Boš morala večkrat priti,« se je zasmejal fotrič, »sploh se ne znaš več obnašati pri nas.«

Prav ima, ne znam se obnašati, to vem še iz vrtca. A ne samo »pri vas«. V resnici se ne znam  obnašati nikjer. Kako naj se tujec zna obnašati – obnašati tako, da bo za druge sprejemljivo, da bodo z njim zadovoljni? Zelo težko. In to je v redu. To je, če lahko tako rečem, edino »normalno«.