»Ljudje smo čudna bitja, še sami sebe ne razumemo.«

 

Vir: istrosbooks.com

Faruk Šehić, bosanski pesnik, pisatelj, novinar in kolumnist, ki ga uvrščamo med najbolj nadarjene umetnike v prostoru nekdanje Jugoslavije, velja pri šestinštiridesetih letih za mladega, kljub temu pa ga sodobna tehnologija do določene mere plaši, saj se precej razlikuje od tistega, kar si je pod tem pojmom predstavljal v mladosti. Z avtorjem sem se pogovarjala med njegovim nekajdnevnim obiskom Slovenije, kamor je prišel predstavljat svojo nagrajeno Knjigo o Uni (zanjo je prejel tako nagrado Meša Selimovića kot nagrado Evropske unije za književnost), ki je v prevodu Zdravka Duše pravkar izšla pri Cankarjevi založbi. Povedal mi je, da je to že njegov četrti intervju v enem dnevu, vendar mu snovi za pogovor kljub temu ni zmanjkalo. Najin klepet se je raztegnil na skoraj eno uro, obšel pa navidez nezdružljiva področja, od izkušnje vojne, o kateri piše in govori iz prve roke, po začetku vojne v BiH se je namreč kot prostovoljec priključil vojski, do banalnih statusov na Facebooku in večnega vprašanja, ali gre pri pisanju za potrebo ali užitek. Čeprav zna biti težko, naporno in boleče, je zanj pisanje primerljivo »z dobro glasbo, s cigaro; za tistega, ki uživa v naravi, je ta občutek tak, kot bi sedel nekje v gozdu in se razgledoval po dolini ali travniku, posejanim s cvetjem.«

 

Zakaj je reka tako priljubljen literarni motiv? Na območju nekdanje Jugoslavije imamo zelo znan primer, Andrićev Most na Drini. Je to zaradi tega, ker je z reko povezano kroženje, ki spominja na življenjski cikel, ali ker smo »narejeni iz vode«, kot zapišete v Knjigi o Uni ...

Zame je reka predvsem povezana z odraščanjem. Zrasel sem ob reki in sem velik ljubitelj vode; rad imam reke, jezera, vse, kar teče. No, ni treba, da teče – lahko stoji (smeh). Moje otroštvo je bilo idilično, prekrasno – s kopanjem, sončenjem, igranjem v vodi, ribolovom ...

 

Otroški spomini so poleg reke nekakšen povezovalni element v romanu. Je nujno, da umetnik – ali konkretno pisatelj – ohrani otroka v sebi, da bi lahko pisal dobro literaturo?

Z lastnega vidika bi se s tem zagotovo strinjal. Umetnik mora biti v nekem smislu še vedno otrok, ker če izgubi to sposobnost, da se čudi, da z občudovanjem gleda na stvarnost, potem res ne vem ... Sam je gotovo ne bi želel izgubiti. Vloga otroka je v identiteti avtorja zelo pomembna. Treba se je čuditi.

 

Potem nekdo, ki je popolnoma »odrasel« in se v celoti prilagodil svoji družbeni vlogi, ne more pisati dobro?

No, ni rečeno. Literatura ni neko polje diktature ali terorja, temveč območje največje možne svobode in demokracije. Povsem mogoče je, da nekdo, ki v resnici sovraži otroke in tega otroka v sebi pač nima, piše sijajno literaturo. Nihče sicer ne pravi, da mora biti meni takšna literatura všeč, pa vseeno. Ali pa je pisec celo velik ljudomrznež. Tako kot recimo Bernhard (Thomas, op. a.), ta ni bil ravno filantrop (smeh).

 

Osrednja tema Knjige o Uni je tudi vojna. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar lahko človeka »reši« pred posledicami vojne? Je za ljudi, ki so preživeli vojno, neizogibno, da postanejo vsaj delno apatični?

Ni nujno, da postanejo apatični. Če bi postali apatični, bi izgubili voljo do življenja. Takoj po koncu vojne so ljudje bolj evforični ...

 

Tudi to omenjate v enem izmed odlomkov v romanu – pretirano veselje, hrana, alkohol ...

Ja, to. Ljudje praznujejo. Ampak to ne more postati smisel tvojega življenja. Ne moreš se obnašati, kot da je življenje ves čas praznik, ker to ni. Treba je ugotoviti, kdaj je čas, da se preneha s tem praznovanjem in nadaljuje z življenjem – da delaš, se z nečim ukvarjaš. Zame je sicer čisto prijeten tudi dolgčas, ker imam takrat veliko časa, da denimo razmišljam o novih idejah za knjigo. A vseeno poleg tega delam, pišem za časopise, imam obveznosti. Da bi se ljudje rešili teh obupnih spominov na vojno, ki jih nosijo v sebi, ni treba, da so apatični.

 

Ko sem omenila apatičnost, nisem merila samo na izgubo volje do življenja, ampak tudi na izgubo sposobnosti, da bi občutili ves razpon čustev. Verjetno bo otopelost primernejši izraz. Kdor je šel skozi izkušnjo vojne, je namreč videl in doživel toliko grozot, da je tak morda njegov obrambni mehanizem ...

Aha, misliš, da ljudje postanejo prazni. Nekaterim se to res zgodi, ker ne morejo prenesti te izkušnje vojne. Ampak večina ljudi se kar uspešno sooči z njo. Ljudje, ki jih poznam sam, niso apatični. Naprej živijo svoje življenje, se ukvarjajo z različnimi rečmi, niso postali prazni, votli ljudje. Navsezadnje je to izkušnja, ki ima tudi dobre plati. Nekateri spomini na vojno so lahko tudi topli.

 

Res?

Ja, v vojni se združijo vse skupine ljudi, nikakršnih meja ni več. Sam sem se recimo družil z osebami, s katerimi verjetno ne bi nikoli prišli skupaj, če ne bi bilo vojne. Ljudje postanejo solidarni, pomagajo eden drugemu. Vedo, da je lažje trpeti skupaj z drugimi kot pa sam. V normalnih življenjskih okoliščinah seveda trpiš sam. Morda kdaj s prijateljem ali partnerjem/ico, sicer pa večinoma sam. Ljudje smo osamljena bitja. Bolj ko civilizacija tehnično napreduje, bolj osamljeni smo. Nekaterim to ustreza, drugim ne. Meni so sicer določene tehnikalije všeč, rad pa imam tudi naravo. V naravi ni SMS-sporočil, pa tudi družabna omrežja ne rastejo na drevesih (smeh). Ko sva že pri tem – lažje je recimo postati apatičen zaradi načina življenja, ki ga danes živimo.

 

Kaj pa so dobre plati tehnologije, če sploh obstajajo?

Gotovo obstajajo, ampak ... Nove tehnologije so strašljive v smislu te absolutne kontrole. Ne vem, zakaj vedno, ko se prijavljam na neko stran, zahtevajo od mene moj e-naslov? Ali pa telefonsko številko? Zakaj bi ti moral zdaj kar tako, iz ljubega miru dati številko? No, dobro, ti si živo bitje (smeh). Ampak zakaj moram dati številko nekemu internetnemu programu? Assange je tako ali tako dejal, da so družabna omrežja največji vohunski aparat v zgodovini. Vendar pa iz tega tehnološkega sveta ne moremo kar izstopiti, preveč globoko smo že v virtualni stvarnosti. Sicer priznam, da sem tudi sam, ko sem kot mlad bral znanstveno fantastiko, težko pričakoval prihodnost. Zvezdne steze, Star Wars in podobno, vse to je bilo del mojega odraščanja. Predstavljal sem si pot na druge planete, vesoljce, visoko tehnologijo – ta naša sedanjost zdaj pa ni tako sijajna (smeh). Nekatere stvari so res uporabne, kaj pa vem, saj imam recimo mobitel in vse to ...

 

Imate Facebook?

Imam! Ampak bolj za promocijo, ne da bi gor pisal, kako sem dobro jedel (smeh). To namreč nekateri počnejo: pritožujejo se, kako slabo vreme je in podobno.

 

Od tehnologije se spet vračava k pisanju. Kaj vam pomeni pisanje? Predelovanje spominov, soočanje z bolečino? V Knjigi o Uni sem našla citat, da ne obstaja »druga oblika boja za pravico do spomina« kot pisanje ...

Vse, kar si omenila. Pisanje osvobaja, je katarzično, je res boj za pravico do spomina. Ni ti treba biti ravno udeležen v vojni, da imaš to pravico. Lahko se recimo preseliš v drugo mesto ali državo, prilagodiš na življenje tam, toda nekaj ti manjka in se tega spominjaš skozi pisanje. Pisanje je večplastno in zame predstavlja velik užitek. Saj je vmes tudi bolečina, ko se mučiš, pa ti ne gre in ne gre. Ampak v glavnem je pisanje dober, izpolnjujoč občutek. Zadovoljstvo, ki ga imaš po tem, ko napišeš nekaj dobrega, je primerljivo z dobro glasbo, s cigaro; za tistega, ki uživa v naravi, je ta občutek tak, kot bi sedel nekje v gozdu in se razgledoval po dolini ali travniku, posejanem s cvetjem. Seveda pa zna biti pisanje tudi zelo težko, naporno in boleče.

 

Bi torej rekli, da gre pri pisanju bolj za užitek ali potrebo?

Ne vem, kako bi to poimenoval. Vem pa, da ne vem, kaj bi bil, če ne bi bil pisatelj. Nimam izbire, sem pač to, kar sem.

 

Se pravi je pisanje izbralo vas, ne vi pisanja?

Ne vem, ali je pisanje izbralo mene ali jaz njega, ampak v vsakem primeru sem nama obema hvaležen (smeh). Sicer pa skoraj vsak pisatelj pove, da si je od nekdaj želel biti pisatelj. Dobro, mogoče obstaja tudi kdo, ki se za to odloči čez noč, ampak jaz ne, jaz sem si od malega želel pisati. Poleg tega je vsak človek, ki rad bere, nekje globoko v sebi tudi pisatelj. Že v pradavnini so se pripovedovale zgodbe. Ljudje imamo to potrebo po zgodbi, po tem, da pojasnimo stvari svetu in se skozi zgodbo nekako olajšamo. Grške tragedije, recimo, so ljudi pripeljale celo do katarze.

 

Prej ste dejali, da doživljate izjemno zadovoljstvo, ko napišete nekaj, kar se vam zdi dobro. Pa imate tudi trenutke, recimo po tem, ko ste za neko delo nagrajeni, ko pomislite – pravzaprav sem pa res dober pisec?

Pravi pisatelj bi moral vedno dvomiti v to, kar počne. Nagrada je super stvar, prinese ti prepoznavnost in denar, in ne bom rekel, da to ni pomembno. Ampak to mine. In potem moraš pisati dalje. Rekel bi, da bi bilo celo bolje, če bi malo manj dvomil vase, toda pisec enostavno mora dvomiti. Če ne dvomi, je genij ali pa bedak – prej bedak (smeh). Genijev je malo in prav slabi pisci so tisti, ki so največkrat popolnoma prepričani vase. Jaz pa ne, ogromno razmišljam o tem, kaj sem napisal, postavljam to v nek kontekst, in ves čas dvomim. Imam obdobja pisanja knjige, pa tudi obdobja, ko mečem stran, kar sem napisal. Sem zagovornik kritičnosti. Če si nekritičen do sebe, ne boš napredoval kot avtor. Pa še ena stvar: ne smeš razmišljati, da pišeš zato, da boš dobil nagrade. Če bi sam pisal z mislijo na to, ne bi nikoli nič napisal. Pisanje je resen posel. Da ne omenjam, da zraven delaš še vse drugo. Jaz se hkrati promoviram, odgovarjam na e-pošto, na sporočila na Facebooku, se dogovarjam za honorarje ... V bistvu sem sam svoj agent. Zdaj so se sicer pojavili neki literarni skavti (»literary scouts«, op. a.) ... Knjiga o Uni se zadnje čase bolj prevaja, in bolj ko se prevaja, bolj se širi glas o tebi.

 

Zanimivo se mi zdi, da naslova Knjiga o Uni v angleščino niso prevedli kot npr. »Book of/about Una«, temveč Quiet Flows the Una, kar je aluzija na Tihi Don Mihaila Šolohova, ki je v angleščino preveden kot And Quiet Flows the Don. Zakaj?

Moja založnica je menila, da če knjigo prevedemo kot »Book of/about Una«, nihče ne bo vedel, kaj je Una, morda bodo bralci celo mislili, da je Una žensko ime. Ta aluzija na Tihi Don pa je namerna, delno gre tudi za marketinško potezo. Konec koncev je Tihi Don kultna knjiga, mnogo ljudi jo pozna, zato jih bo ta naslov verjetno bolj pritegnil.

 

Če se še malo vrneva k vsebini knjige in vojni. Vedno me je zanimalo, ali je pravzaprav vsak človek sposoben ubijanja, ali ima vsak v sebi krvoločni alter-ego, tako kot je Gargano agresivni pol Mustafe, glavnega junaka Knjige o Uni ...

Ne vem, ne bi ravno rekel, da so vsi ljudje sposobni ubijanja. Nekateri ljudje so po naravi aktivni, drugi pasivni. Strinjam se, da imamo gotovo vsi temno plat, krvoločne nagone, ampak nekateri enostavno nimajo moči ali poguma, da bi jih realizirali – da bi recimo ubili človeka. Drugi ga imajo, pa se nadzorujejo (smeh). Tretji pa se ne morejo nadzorovati. Je pa dejstvo, da ljudi nasilje privlači. Zakaj tako radi gledamo nasilne filme? Večina filmov ni o dobrih stvareh, temveč o umorih – kriminalke, grozljivke ... Malo perverzno je, da te privlači tisto, česar se bojiš. Ljudje smo radi prestrašeni. Res smo čudna bitja, še sami sebe ne razumemo (smeh). Se pa v vojni te osebne meje zamajejo, zavore popustijo in nekdo lahko prestopi na tisto stran, ko začne ubijati. Jaz sem, to moram reči, pripadnik aktivnega dela človeštva in nisem želel čakati doma, da bi prišel nekdo in me ustrelil. Raje bi doživel smrt s puško v roki, kot pa da bi dopustil, da nekdo ustrelil mene, ker sem sedel in nisem ničesar naredil. V trenutku, ko te zadene metek, te tako ali tako nič ne boli. Boli te šele po tem.

 

Mislite, da so, kot beremo na nekem mestu v Knjigi o Uni, sanje in umetnost res lahko naše najmočnejše orožje?

Lahko odgovorim s perspektive države, iz katere prihajam. Pri nas so na žalost umetniki počeli stvari, ki bi jih morale neke državne institucije. Bosno v svetu bolj poznajo po Danisu Tanoviću kot po nekih neumnih politikih. V tem smislu imam umetnost za edino orožje. Zaradi nje smo živi, zaradi nje se borimo za življenje. Umetnost je tudi neke vrste uteha. Seveda je to zato, ker sem sam umetnik in mi je prirojeno, da verjamem v to, da je umetnost najmočnejše, kar lahko človek proizvede. Veš, koliko ljudi je med vojno bralo? Praktično vsi! To pa zato, ker je bilo to vse, kar so imeli, in ker je knjiga neuničljiva. Lahko jo zažgeš, ampak vedno se bo našel nekdo, ki zna njeno vsebino na pamet. Tako kot v filmu Fahrenheit 451, posnetem po istoimenskem romanu Raya Bradburyja. Montag, glavni lik, sprva sežiga knjige, potem pa se pridruži skupini, ki zna sežgane knjige na pamet. Knjiga je tisto, kar nas napolni s srečo in nam omogoči vstop v nek stabilen, utopični svet.