Kako iz-brati pravega/pravo?: punce iz knjižnice in druge romantične zmote

Zaljubljenca in knjige (Ana Baraga)

Pesem, ki jo vidite na fotografiji čisto na koncu besedila, sem napisal, ko sem bil star približno petnajst let. Mnogi literati in kulturniki in podobni bodo najbrž vedeli, da so to najbolj nesrečna leta našega življenja. Razen s sosedami, ki so mi bile kot sestre, se nisem mogel pogovarjati z dekleti, ne da bi se ob tem povsem vdrl v tla. Zato sem si v svoji glavi, polni bujne domišljije, ki so jo seveda podjetno spodbujale knjige, izdelal napol idealistično fantazijo o tem, kako bom nekoč kar v knjižnici, kje pa drugje, srečal popolno dekle – navdušeno bralko, s katero bom živel do konca svojih pravljičnih dni. No, idealistična je bila ta fantazija sicer vselej samo napol, ker je bil drugi pol pri teh letih seveda povsem seksualne narave. (In to je bilo še pred internetno pornografijo in spoznanjem, da obstaja cel podžanr porednih knjigožerk.)

Zato sem s popolno predanostjo neizogibni usodi hodil v knjižnico in čakal, da mi ljubezen mojega življenja pade v naročje. In deloma sem imel kar prav, tam sem našel ogromno ljubezni – samo ne iz mesa in krvi. Ker knjižnica gotovo ni pravo okolje, v katerem bi lahko sramežljivi knjigožer presegel samega sebe. Nikoli se ni zgodilo, da bi se s kakšnim dekletom ponesreči dotaknila s prsti, ko bi oba segla po isti knjigi; če pa bi slučajno se, bi se najverjetneje kar oba vdrla v tla ali pa bi se zrušil časovni kontinuum. Ne more biti drugače, ko pa iščeš nekoga, podobnega sebi, in istočasno sanjariš, da bo povsem drugačen ravno v tisti lastnosti, zaradi katere si, kakršen si. Ampak nelogičnost je tako ali tako skrita narava fantazije. Tega sem se mukoma naučil kasneje, ko sem v knjižnih moljih še kar iskal bogomolke in se spotikal iz ene predvidljivo spisane ljubezenske zgodbe v drugo.

A pustimo zaenkrat moje neobstoječe ljubezensko življenje v najstniških letih lepo pri miru.

Povedati sem želel, da najbrž na svetu ni stvari, ki bi bila hkrati tako odlična iztočnica za začetek kot jasen signal za zaključek pogovora, kot je knjiga.

Če ste ženska – in dajmo odkrito priznati, zelo verjetno ste –, se vam je gotovo že zgodilo, da se je nenadoma kak fant, mladenič ali moški usedel zraven vas, ko ste brali v javnosti, trznil z glavo od spodaj gor v samozavestnem migljaju, ki ima istočasno funkcijo brezbrižnega kazanja (na knjigo) in elvisovskega muva, prve poteze plesa parjenja, in vas vprašal: »Whatcha readin?« Ne? Kaj pa: »A ti mama ni povedala, da branje škodi očem? Daj, spočij si jih malo na meni.« Ali pač: »A veš, Goran Vojnović je bil od mojega bratranca sošolec.« No ja, najbrž še vedno najbolje vžge: »Oprosti, ker te motim, ampak to je pa res zelo dobra knjiga.« Potem se pogleda srečata in če je dovolj kemije v zraku, se po pogovoru o tej in vseh drugih knjigah odprejo še kakšna druga vrata, v druge téme in nove pogovore ob kavi in brez knjige v rokah. Če kemije ni, potem dobi pogled tisto ostrino, ki so jo imeli pogledi knjižničark, ko v knjižnicah še ni bilo računalnikov in žepnic; pogled, ki pomeni zapri gofljo, motiš mojo eksistenco.

Kemija je svojevrsten problem. Ker ko se želite približate knjižnemu molju, je kemija važna na dveh ravneh: privlačiti se morata bralca, a tudi knjigi.

Platnice knjige so platnice duše bralca: nesmiselno je pristopiti k nekomu, ki bere Virginio Woolf, če ste se vsega, kar veste o ženskah, naučili ob branju knjig Dušana Merca.

Ni torej dovolj, da vidite nekoga, ki bere, važno je tudi, kaj bere. Res je sicer, da se določena nasprotja privlačijo, vendar nisem prepričan, da si želite eksperimentirati ravno pri literaturi. (Slovenski pisatelji nočejo, zakaj bi vi?) Vsaj ne takrat, ko se nekomu šele približujete in iščete tisto skupno točko, na katero bi se lahko obesili. Lahko seveda poskušate govoriti tudi o knjigah, ki jih niste prebrali. Veliko je takih, ki to počnejo – pri tem se lahko naslonijo celo na priročnik s podobnim naslovom. Obstajajo pa tudi taki, ki znajo knjigo uporabljati kot pussy magnet omejenega obsega, pa bi lahko pisali priročnike samskim in osamljenim. Študentje tretjega letnika primerjalne književnosti in filozofije, ki se oblečejo v črne hlače in sive pulije z želvjim ovratnikom, tudi v oblačnih dnevih nosijo sončna očala in vedno dva dni staro bradico ter hodijo brat Camusa v bližino umetniških gimnazij. (A ni to odličen opis vašega prvega fanta?)

Stvari pa so v resnici še bolj zapletene. Ker verjetno ni mogoče kar tako postaviti enačaja med bralcem kot realno osebo in bralcem kot konstruktom literature. Eno je astralna duša, drugo pa so stvari, s katerimi je treba vsak dan živeti. Seveda nas mika, da bi, ko vidimo nekoga brati recimo Zločin in kazen ali Gospo Bovary ali kaj podobnega, pomislili, da gre za nekoga, ki ga zanimajo velika vprašanja človeškega bivanja in sveta, resnica in lepota, da gre za razgledano, globoko in sploh čutečo osebo ... Vendar je povsem enako verjetno, da gre za navadno nadležno teslo (molestus malum). Na podlagi knjig nikoli ne bi smeli sklepati, kakšni so njihovi avtorji – in enako velja za bralce. Velika literatura je tisto najboljše, kar iz avtorjev nagovarja bralce. Je produkt samote in proizvaja samoto – nič ali zelo malo pa pove o tem, kako se ti avtorji in bralci obnašajo, ko iz te samote stopijo v medčloveške odnose.

Najnovejše raziskave sicer dokazujejo, da branje, posebno klasične literature, spodbuja empatijo in v to tudi sam močno verjamem, ampak empatična oseba lahko povsem legitimno trpi, ko škoduje drugim, ni pa rečeno, da jo to ustavi. Kot tudi ni rečeno, da ne pušča svojih umazanih nogavic po celem stanovanju.

In recimo, da vam uspe najti nekoga, ki tako kot vi obožuje Prousta. Kako vaju to združuje? V primerjavi z drugimi umetnostmi je literatura, to moramo priznati, še najmanj primerna za romantične večere v dvoje. Ker glasbo lahko poslušata skupaj; skupaj lahko pojeta brez posluha, hodita na koncerte svojih najljubših izvajalcev, enako z gledališčem, kinom oziroma filmi – to lahko doživljata skupaj, istočasno, obdaja vaju lahko in na ta način postane vajin skupni mali svet. Literature pa ni mogoče doživljati v dvoje. Lahko se dolgo v noč pogovarjata o Proustovem občutku za čas, ampak to nekako ni isto. Na isti način se lahko pogovarjata tudi o vrtnarjenju, problemu priseljencev ali vzorcu tapet v svoji spalnici. Pri literaturi je vse post festum. Ne moreta hkrati brati iste knjige, niti enake; literatura se dogaja v bralčevi glavi in tam ima povsem samosvoj tempo – medtem ko berete, partnerja pravzaprav izključite iz svoje intime. Zato lahko na koncertih in v kinu naletite na zaljubljene parčke, na literarnih večerih pač ne. Prizor, ki ga torej nikoli ne boste videli: Neža Maurer na odru bere iz svoje nove pesniške zbirke, v zadnji vrsti pa se ostareli hipiji uživaško zalizujejo.

Na svojo usodno ljubezen tako nazadnje nisem trčil v knjižnici, ampak v zakajenem študentskem lokalu in takrat, ko sem že lahko obstal na mestu, pogledal žensko v oči ter govoril z njo. Ter bil kul, kolikor je pač lahko kul nekdo, ki zmore v petih urah spiti polovico kište, pa zna še vedno brez napake zrecitirati Alone Edgarja Allana Poeja. In takrat zgolj Alone Edgarja Allana Poeja. M. ni ravno knjižni molj, čeprav vseeno bere več od povprečja in je bila na več literarnih dogodkih, kot se ji bom lahko kadarkoli oddolžil, a to sem se hitro navadil ceniti, za kar obstajajo vsaj trije pametni razlogi. Prvič, ker se s knjigami ukvarjam kolikor se to pri nas da profesionalno, mi s tem M. pomeni nekakšno pribežališče, bunker, kamor se lahko skrijem, ko svet slovenske literature postane preveč grd, umazan in zloben – kar se zgodi zlasti okrog dni, ko se podeljujejo štipendije in nagrade. Drugi razlog je – zdaj smo pri zgoraj omenjenem nauku predvidljivih ljubezenskih zgodb –, da sem se s tem izognil nerealnim in čisto fantazijskim pričakovanjem, ki jih zavzetim bralkam v mladosti neredko privzgojijo povsem papirnate ljubezenske zgodbe (#EmmaBovary). Tako mi ni treba vsakodnevno igrati princa na belem konju, ni razočaranja, ker prav vsak seks ne povzroči, da »vesolje poči na veliko z izpuhtenim in parajočim pičkunskim prdcem«, in M. od mene ne pričakuje dramatično-patetičnih izbruhov kot: »Da, moj Bog, daj, da začutim vonj kože na tvoji pogačici, pod katero izloča svoje spolzko olje bistroumno urejena sklepna opna! Daj, da se z usti pobožno dotaknem arterie femoralis, ki utriplje na vrhu tvojega stegna in ki se spodaj deli v golenični utripalnici!« In če bi me že prijelo, da izjavim kaj takega, ne bi tako hitro našla dokazov za moj plagiat. (Pa vi, dragi knjižni molji? Veste, od kod je citat?).

In konec koncev, tretji razlog, zaradi katerega prav nič ne pogrešam, da M. z literaturo ni tako obsedena, kot sem sam, je – zanjo najbrž sicer ne tako ugodna razdelitev vlog –, da je potem M. tista, ki mora v najinem razmerju ostajati praktična, racionalna in prizemljena. Ker se je že prevečkrat izkazalo, da je povsem dovolj, če le eden od naju polovico svojega življenja preživi v izmišljenih svetovih (#DonKihot).

Mladostna poezija Aljoše Harlamova

Staša Meglič je vzljubil/a ta prispevek.